Piše: Janja Breznik

V okviru priprav na prvo poslovno konferenco o spremembah – EPOS 2016, ki bo konec meseca marca na Ljubljanskem gradu, mi pozornost večkrat dnevno uide k vprašanju, ali sploh obstaja razlika med procesom »moje« osebne spremembe in »organizacijske« spremembe.

Praktične in pretekle izkušnje me vedno znova prepričajo, da pomembne razlike med tema dvema procesoma ni. Spremembe so na obeh področjih … spremembe. Na obeh področjih se srečamo z različnimi vzroki in različnimi odzivi na spremembe. Na obeh področjih velja tudi naslednje: spremembe zahtevajo našo dodatno energijo, da premagamo stare vzorce razmišljanja in vedenja ter osmišljeno vizijo končnega stanja, ki ga bo prinesla sprememba. Brez teh temeljev sprememba skoraj zagotovo ne bo uspešno uvedena.

Ugotavljam tudi, da je sprememba mnogo lažje sprejeta in dosežena, če si jo zaželimo sami. To pomeni, da izhajamo iz lastne motivacije, v spremembi vidimo smisel in si želimo drugačnega stanja. Vendar to mnogokrat ni mogoče. Okolje z zunanjimi vplivi (npr. vodstvo, konkurenčno okolje, proračun, nova tehnologija, novo vodstvo, politika idr.) nas namreč nenehno sili v spremembe. Te pa od nas vedno zahtevajo določeno mero prilagajanja okolju. Slednje pomeni spreminjati sebe – svoje vizije, motive, cilje, potrebe, želje in pričakovanja, spremembo znanja in izkušenj, spremembo stališč, prepričanj in vrednot in spremembo drugih psihičnih dejavnikov. Nobena neznanka ni, da se ljudje pogosto upiramo spreminjanju. Odpori se pojavijo zlasti takrat, ko nam je neka sprememba »vsiljena«, ko nekdo drug želi/hoče/zahteva, da bi nekaj drugače počeli, se drugače vedli, pričeli z nečim novim… Večina ljudi si želi, da bi »vse ostalo tako kot je«, kajti »poznano« nam predstavlja določeno varnost, gotovost in sigurnost, »nepoznano« pa predstavlja grožnjo, tveganje ter v nas sproža neprijetna čustva.

Nič drugače ni v poslovnem okolju. Večinoma gre za »vsiljene spremembe«, ki se najpogosteje nanašajo na večje število zaposlenih. Ugotovitve kažejo, da vključeni mnogokrat nimajo zadostne predstave o namenu, smislu in cilju predlagane spremembe. »Ad hoc« pristopi pa pri zaposlenih povzročajo močnejše odpore proti uvajanju sprememb.

Po oceni svetovalcev podjetja Taktika plus, kjer se že vrsto let raziskovalno in svetovalno ukvarjamo s preučevanjemvedenja ljudi v spremembah, je na področju uvajanja sprememb v domačih podjetjih slabo stanje. Ob tem smo odkrili pomemben vzrok: večina sprememb ni uspešno realiziranih, ker zaposleni nanje niso sistematično pripravljeni. Managerjem, lastnikom, vodjem in mnogokrat tudi HR managerjem se verjetno zdi, da ljudje preprosto pač morajo znati obvladati spremembe, zato jih v procesu spreminjanja »prepustijo« toku dogajanja. Managerji seočitno veliko raje ukvarjajo s tehnologijami, procesi in vsebino sprememb, na ljudi pa nekoliko pozabljajo.

V resnici pa vsaka sistematična priprava zaposlenih na uvajanje spremembe zaposlene »omehča« za sprejemanje spremembe. Po vseh teoretičnih predpostavkah naj bi priprava ljudi preprečila ali vsaj zmanjšala odkrito upiranje zaposlenih. Po naših izkušnjah priprava na učinkovitost obvladovanja spremembe deluje spodbujajoče in motivirajoče. Ob tem zaznavamo tudi mnoge posredne koristi. Podjetjem prihrani veliko stroškov, zaposlenim in managementu prihrani marsikatero grenko izkušnjo, lastnikom pa prinaša večji dobiček.

Tako v organizacijskem kot osebnem življenju za uspešno uvajanje sprememb torej potrebujemo pripravo nanje. Vsaka sprememba zahteva najprej spremembo v »glavi« posameznika. To dejstvo je znano že od nekdaj: »če hočeš spremeniti okolje, moraš najprej spremeniti sebe«. Zakaj si torej proces spreminjanja tako otežujemo? Proces spreminjanja si lahko predstavljamo kot prazno platno – lahko postane točno to, kar v resnici prazno platno je: to, kar nanj naslikamo mi sami. Naslikamo lahko strah in odpor ali pa veselo pričakovanje. Izbira je vedno bila in še vedno je zgolj naša.

_____________________________________

Janja Breznik, univ. dipl. psihologinja, je svetovalka za razvoj kadrov v svetovalnem podjetju Taktika plus d.o.o. Že v času študija si je nabirala izkušnje na področju psihologije dela in organizacije. Svoje znanje rada, zlasti pri prenosu na druge, integrira s praktičnimi metodami nevrolingvističnega programiranja. Strokovno nekoliko več pozornosti namenja preučevanju organizacijske energije, ki je neposredno povezana z motivacijo zaposlenih in nasploh zadovoljstvom sodelavcev.

Prepričana je, da je zadovoljivo delo le eno od pomembnih področij njenega obstoja. Zasebno je partnerka, mama, prijateljica, ljubiteljica narave, druženja in dobre glasbe.Pravi, da je življenje njen najboljši učitelj, ki ji nenehno daje priložnost odkrivati lastne potenciale in na takšen način živeti polno in zadovoljno življenje.