Piše: Neža Prelog

»Ali bomo z vedno večjim naslanjanjem na tehnologijo počasi pričeli izgubljati zmožnost presoje, pa četudi je ta obremenjena z našimi izkušnjami, čustvi in prepričanji? Ali se res lahko tako neomajno zanesemo na tehnologijo, ki smo jo sami – s pomočjo naših kognitivnih zmožnosti – ustvarili, da nam bo vedno pomagala na poti do cilja?«

Človeško delo je aktivnost, ki je usmerjena na doseganje določene funkcije z namenom doseganja praktičnega cilja v transportu, proizvodnji, odločanju, vodenju, storitvi in podobnem (Vendar idr., 2000). Delovna aktivnost pa ni le izvajanje predpisanih nalog. Vključuje tudi spoprijemanje z nepredvidenimi spremembami in uporabo osebnih in kolektivnih virov. Človek je inteligenten predstavnik v sistemu z določenimi sposobnostmi in navadami, ki temeljijo na izkušnjah pri delu z drugimi, in ni le komponenta v sistemu človek-stroj (Sznelwar, 2007). Verjetno lahko vsak od nas iz lastnih izkušenj pove, da se pri svojem delu srečuje z ljudmi, ki pri delu razmišljajo na različne načine. Nekateri se pri odločanju bolj zanašajo na svojo intuicijo, drugi morajo situacijo analizirati, preden sprejmejo svojo odločitev, nekateri potrebujejo več informacij in več časa za rešitev problema, drugi spet manj. Pri vsem tem lahko psihologi uporabimo svoje znanje o procesih, ki potekajo v naši kogniciji med delom in delo prilagodijo vsakemu posamezniku tako, da bo proces zanj najprimernejši in da bo posameznik pri tem najbolj produktiven.

Pri vsem tem osredotočanju na produktivnost in časovno ekonomičnost, sem kognitivno ergonomijo kot smer v psihologiji ali v ergonomiji vse bolj povezovala z matematičnim pristopom, ki analizira vse dejavnike dela in jih poskuša narediti čim bolj »optimalne«. Zdi pa se mi, da so delovne situacije vse prej kot le enostavne matematične enačbe, ki jih je mogoče prilagoditi in izboljšati do popolnosti.

V sodobnem svetu uporabljamo raznolike sisteme, ki temeljijo na tehnologiji. Vpliv tehnologije je danes neizogiben in zahteva izboljšave v interakciji med človekom in tehnologijo. Z vseprisotnostjo računalnikov in drugih digitalnih naprav v sodobnem svetu smo njihovi uporabniki primorani prilagoditi načine procesiranja informacij. Vse bolj so prisotni kompleksni sistemi in tehnologije, ki naj bi človeku delo olajšali, vendar s tem prinesejo nove zaplete in potrebe za učenje. Razvoj tehnologije neprestano ustvarja nove izzive za kognitivno ergonomijo in na človeka usmerjen pristop. Zdi se mi, da je izjemno hiter razvoj tehnologije dvorezen meč v delovnem okolju. Po eni strani predstavlja nove oblike dela, spodbuja inovativnost in spričo nje so posamezniki primorani v stalno in vseživljenjsko učenje, s čimer urijo svoje kognitivne sposobnosti. Po drugi strani pa oblikovalci, ki načrtujejo tehnologijo, stremijo k poenostavljanju sistemov in izgradnji t.i. »user-friendly« sistemov.

Hkrati je z digitalizacijo vse bolj možna realna izkušnja tehnologije, občutek vključenosti in izkušnje virtualnega sveta – kar zelo dobro ponazarjajo zloglasna »googlova očala« – kar človeka pripelje do manjše uporabe lastnega kognitivnega aparata, lastnega mišljenja, odločanja, presojanja, saj se vse bolj zanaša na računalnik, stroj, pametni telefon. Že z uporabo navigacijskega sistema del miselnega procesa, ki smo ga včasih opravljali sami, »prelagamo« na pametne digitalne naprave. Prav nič nam ni treba storiti, samo upoštevati moramo navodila računalniškega glasu, ki nam daje napotke za vožnjo. Ali bomo z vedno večjim naslanjanjem na tehnologijo počasi pričeli izgubljati zmožnost presoje, pa četudi je ta obremenjena z našimi izkušnjami, čustvi in prepričanji? Ali se res lahko tako neomajno zanesemo na tehnologijo, ki smo jo sami – s pomočjo naših kognitivnih zmožnosti – ustvarili, da nam bo vedno pomagala na poti do cilja?

Vloga psihologa pri kognitivni ergonomiji v prihodnosti se mi zdi pomembna predvsem z dveh vidikov. Prvi je ta, da lahko psiholog pridobiva podatke o delu na povsem drugačen način kot bi se tega lotili inženirji, strojniki ali IT oblikovalci. Ta način upošteva človeške faktorje in jih v veliki meri poskuša vključiti v organizacijo dela in načrtovanje delovnih sistemov. Drugi vidik pa je hiter razvoj informacijske tehnologije in tanka meja med uspešno interakcijo ter prevlado digitalnih sistemov, ki pri tem nastane. Pomembno se mi zdi, da psiholog zna uporabiti tehnologijo za to, da zaposlenim delo olajša, vendar pa se mora pri tem zavedati, da so človekove kognitivne sposobnosti neprecenljive, zato jih je potrebno poznati, izboljševati in predvsem uporabljati.

Namen dela v sodobnem času po mojem mnenju ni to, da namesto nas delajo računalniki in roboti, temveč uporaba naših sposobnosti za upravljanje z možnostmi, ki nam jih ponuja tehnologija.

Več o interakciji človeka in računalnika ter o napredku tehnologije pa boste izvedeli v zanimivem videu na spodnji povezavi: https://www.youtube.com/watch?v=bzFv09QrY6E

---

Neža Prelog je študentka psihologije, sicer pa tudi trenerka mehkih veščin, učiteljica kitare in pomočnica v domači pivovarni. Radovednost ji vzbujajo ljudje, nova psihološka spoznanja ter vse vrste kulture in umetnosti. Zelo rada kuha, piše, hodi na sprehode in uživa ob dolgih in zanimivih pogovorih.