Blog

Vsi puščamo sledi

Piše: Eva Boštjančič

Sem mnenja, da smo ustvarjeni za to, da v življenju puščamo sledi. Da potem, ko nas ne bo več, ostanejo predmeti in dejanja, odnosi in občutki, ki se jih bodo drugi radi ali manj radi spominjali, o njih govorili, morda tudi pisali. In pustiti sled ni težko, večji življenjski izziv je pustiti prepoznavno, dobro in vidno sled.

Ste že kdaj vtipkali svoje ime v Googlov iskalnik? Katere informacije so se prikazale na prvih desetih mestih? Morda to, da ste pretekli mali ljubljanski maraton ali morda podatek, da ste član društva praženega krompirja. Katere vaše slike najde naključni obiskovalec ali pa radovednež na spletu? S starim mitraljezom v roki, ko ste pozirali ob obisku vojnega muzeja, ali morda pol razgaljeno telo na rajski plaži tropskega otoka? Živimo v času, kjer pojem svoboda dobiva drugačen pomen in nove dimenizje. Včasih so se ljudje borili in si prizadevali biti svobodni, dobesedno – iskali so svoje pravice, borili so se za samostojno sprejemanje odločitev in načrtovanje kariere. Danes pomeni biti svoboden, ohranjati zasebnost. Meje zasebnega so vedno bolj propustne, saj postajamo in smo vedno bolj nadzorovani, tako v službenem kot privatnem življenju. To lahko potrdijo določeni državni organi, ki nadzirajo naše finančne transakcije, ali pa detektivi, ki lahko s pomočjo naše mobilne multifunkcijske napravice (mi ji še vedno rečemo le prenosni telefon), ki se “nas drži kot klop”, natančno opišejo, kje natančno smo se gibali v preteklem tednu, s kom smo komunicirali, lahko poročajo o vsebini naših pogovorov, zraven pa svoje poročilo zaokrožijo z bogatim slikovnim materialom. Na naših napravah se najdejo tudi rojstni dnevi, PIN številke ter številna druga gesla do naše zasebnosti. Ja, preberejo nas lahko kot odprt knjigo in s tem pa si zapiramo naša vrata do svobode.

Sledi, ki jih puščamo za seboj, naj so to le stopinje, stezice ali široke ceste, nam lahko pridejo prav ali lahko pa nas tudi ovirajo pri iskanju službe. Vedno bolj postaja ustaljena praksa, da se kadrovski strokovnjak na selekcijski intervju pripravi tako, da kandidata poleg njegove prošnje in dobro sestavljenega CV-ja preveri tudi drugače – dodatne informacije išče na spletu, na spletnih družbenih omrežjih (Facebook, LinkedIn…), morda zasledi kakšno zanimivo in sočno informacijo tudi na forumih, na katerih kandidat sodeluje. Slišala sem že za primer, da kandidat ni bil sprejet na novo delovno mesto, ker je njegov prijatelj na Facebooku objavil njuno skupno fotografijo, ki je bila posneta nekega sobotnega večera pred največjo pivnico v Munchnu. Seveda, lahko sklepamo, za kakšne vrste fotografijo je šlo.

Na delovnem mestu preživimo oziroma bomo preživeli 40 let našega življenja in velika verjetnost je, da bomo naredili kaj, o čemer se bo govorilo še kasneje. Že danes pa smo lahko s svojim vedenjem vzor kolegom in mladim, ki prihajajo v delovne organizacije še zelo prilagodljivi, učljivi ter polni pričakovanj po novih znanjih in izkušnjah. V organizacijskem okolju naše ravnanje in odločanje pušča tudi etični pečat – ob našem etičnem vedenju se zaposleni počutijo bolj psihološko varni, s tem ustvarjamo delovno klimo, ki temelji na vzajemnem spoštovanju ter sproščenem izražanju medsebojnih razlik, stremimo k aktivni, odprti komunikaciji ter k iskrenim in zaupnim odnosom z zaposlenimi, našim sodelavcem dopuščamo izražanje mnenj, poročanje o problemih, idejah, predlogih, nestrinjanjih, z njimi si delimo informacije in skupaj iščemo najbolj racionalne poti za skupno dobro in s tem gradimo tudi zaupanje.

Naše odtise, morda najbolj globoke in intenzivne, puščamo tudi v medosebnih odnosih. Iz situacije, kako posameznik pristopi k drugemu posamezniku, lahko razberemo veliko informacij o temu, ali se osebi medsebojno spoštujeta, upoštevata in razumeta. Medosebni odnosi so trenutno v obdobju transformacije, saj pristne osebne stike vse pogosteje nadomešča hladna, a ažurna komunikacija po spletnih družbenih omrežjih. To seveda ni slabo, se pa odpirajo nove dimenzije komuniciranja ter z njimi tudi pasti, ki bi se jih bilo dobro zavedati preden “odpremo usta”. Ponavadi na spletu iščemo nove stike, spoznavamo zanimive ljudi, ponovno vzpostavljamo že zaprašena prijateljstva, komuniciramo z znanci, prijatelji, sorodniki. Naša komunikacija poteka pisno, s pomočjo slikovnega materiala, deljenja všečkov, redkeje s pomočjo verbalne komunikacije. In te pozitivne in negativne pisne ter slikovne sledi ostajajo trajno zapisane, za vedno shranjene. Občutek imam, da se včasih ne zavedamo, kaj določeno sporočilo pomeni danes, kaj bo pomenilo jutri ali morda čez deset let, ko ga bo naš virtualni prijatelj bral ponovno.

S. Eliot je pred mnogimi leti modro zapisal: Ne hodite tja, kamor vodi utečena pot. Namesto tega pojdite tja, kjer ni poti, in pustite sled. Samo tisti, ki si drznejo iti predaleč lahko ugotovijo, kako daleč lahko sežejo. Jaz pa dodajam: Bodite pozorni kje, kdaj in kakšne sledi puščate za seboj. Ohranjajte svobodo, borite se za zasebnost!

Članek je bil objavljen v reviji Pod lupo (poletje 2016), stran 45

Advertisements