Psihologija dela

Odkriva(j)mo zelena področja dela

Čeprav se psihologi oklicujemo za družbeno odgovorne strokovnjake, pri našem strokovnem delu premalokraupoštevamo človekovo prepletenost z naravnim okoljem. V času velikih okoljskih in družbenih problemov številne nevladne organizacije skušajo predstaviti alternative obstoječemu stanju in nas spodbujajo k odgovornejšemu ravnanju. Z vodjo projektov pri nevladni organizaciji Umanotera  dr. Renato Karba sva se pogovarjali o alternativah – zelenih delovnih mestih in njihovem potencialu v Sloveniji – in se obenem dotaknili tudi vloge psihologov pri spodbujanju trajnostnega razvoja.

Dr. Renata Karba je začela svoje sodelovanje z Umanotero leta 2006 kot prostovoljka, od marca 2010 pa je v Umanoteri zaposlena kot vodja projektov. Sodelovala je pri snovanju in izvedbi projektov: Rituali Eko pisarna, Tretji člen, Plan B za Slovenijo, Čista zmaga – trajnostni športni dogodki, Spoznaj svoj življenjski slog, Za gozd – za nas, Spodbujamo zelena delovna mesta, Slovenija znižuje CO2 – dobre prakse.

Pred tremi leti ste na Umanoteri začeli s projektom Spodbujamo zelena delovna mesta, s katerim ste želeli povečati ozaveščenost ljudi o potencialu zelenih delovnih mestih. Kljub zaključeni akciji bralci morda niso dovolj seznanjeni s temo, zato bi jim bilo dobro konkretno predstaviti, kaj so zelena delovna mesta.

Za zelena delovna mesta na prvi pogled vsi pomislijo, da so to delovna mesta, ki so povezana z okoljem in so do njega prijaznejša, kar dejansko drži, hkrati pa je pri opredelitvi vsakega zelenega delovnega mesta poudarek tudi na kakovosti delovnega mesta. Vedno rečemo, da so to dostojna delovna mesta, ki lahko nastopajo v kateremkoli sektorju in se tičejo zmanjšanja škodljivih vplivov na okolje oziroma izboljšanja trajnostnega upravljanja z naravnimi viri.

Najbolj perspektiven sektor, v katerem naj bi se v naslednjih letih odpiralo res veliko zelenih delovnih mest, je gradbeni sektor. Skladno s strategijo Evropske unije na področju energetike in podnebja naj bi se največji prihranki energije in s tem zmanjšanje vpliva na podnebne spremembe dosegali v zgradbah. Tako da so tu zelena delovna mesta v projektiranju in izvedbi del. Zelena delovna mesta so tudi na področju ekološkega kmetijstva, prometa in ravnanja z odpadki. Skratka gre za taka delovna mesta, ki obstajajo v novih sektorjih, in taka, ki ozelenjujejo že obstoječe procese.

Vedno radi tudi povemo, kaj zelena delovna mesta niso. Na primer, po definiciji, ki sem jo pravkar omenila, bi bila zelena delovna mesta tudi tista v termoelektrarni Šoštanj, ker se je s postavitvijo novega bloka izboljšal izkoristek izgorevanja energenta, in vendar teh mest ne bomo nikoli imenovali zelena delovna mesta, ker obstajajo boljše alternative – to je proizvodnja električne energije iz obnovljivih virov.

V okviru projekta ste izvedli analizo stanja in predstavili potencial zelenih delovnih mest v Sloveniji, za katero radi rečemo, da je zelena dežela. Kakšni so torej potenciali ustanavljanja zelenih delovnih mest v državi?

V Sloveniji bi lahko bilo 250 000 zelenih in ozelenjenih delovnih mest. To pomeni obstoječih delovnih mest in pa novih. Tako na primer slovenski kmetijski sektor zaposluje približno 80 000 polnih delovnih moči in le majhen delež je za enkrat ekoloških kmetov. Tako da se bi načelno dalo ozeleniti cel sektor in slovensko kmetijstvo bi bilo v celoti ekološko. Vendar tukaj veliko novih delovnih mest ni, saj je na razpolago le omejena količina zemlje, zato bi v tem primeru šlo predvsem za ozelenitev. Za nova delovna mesta je največji potencial v gradbenem sektorju. Seveda pa je brezmejna možnost za zelena delovna mesta tudi v sodobnih digitalnih tehnologijah, kjer so stvari odvisne od inovativnosti in kreativnosti posameznikov.

Od izvedbe analize stanja in podanih predlogov za ukrepe je minilo že nekaj let. Ali je na tem področju prišlo do kakšnih premikov?

Če mislite kot direktno posledico tega projekta, je to težko opredeliti. Generalni trend je namreč v smeri zelenega gospodarstva. Na tem področju se krepijo spodbude, subvencije in sredstva iz evropskih skladov. Hkrati podjetja tudi sama ugotavljajo, da so konkurenčnejša na svetovnem trgu, če izkazujejo odgovornost do družbe in so okolju prijazna. Tako da se stvari premikajo. Počasi, a gotovo.

Kakšne dejavnosti izvajate po Sloveniji za nadaljnje ozaveščanje in spodbujanje zelenih delovnih mest?

Zelo veliko smo se osredotočali na promocijo dobrih praks, ker smo ocenili, da je to močno ozaveščevalno orodje. Manj smo delali na politikah, več pa na dviganju stopnje ozaveščenosti in motiviranju skupin. Izvajali smo projekt Slovenija znižuje CO2, pri katerem gre za promocijo domačih in tujih dobrih praks zelenega gospodarstva. Za razliko od državne ravni, kjer stvari potekajo zelo počasi, smo zaznali več pripravljenosti na ravni lokalnih skupnostih in svoje moči usmerili na delo z občinami, ki so bile za to pripravljene.

Ukvarjali ste se tudi s podjetji. Kakšni so bili tam odzivi?

Šlo je bolj za posamezna podjetja. Sistematično se s podjetji v zadnjem času nismo veliko ukvarjali. V Sloveniji imamo velik nabor okoljsko in družbeno odgovornih podjetij, s katerimi smo pogosto v stiku in jih promoviramo. Pogosto nas vabijo k sodelovanju, ampak prav sistematično se s tem od zaključka projekta Evropska zelena pisarna v letu 2014 nismo ukvarjali.

Ali načrtujete, da se boste z njimi v prihodnosti še ukvarjali?

Prav ciljano kratkoročno ne. Dobre prakse podjetij z okolju prijaznejšimi produkti in delovanjem pa stalno promoviramo.

Ali ste se v procesu ozaveščanja srečali s psihologi?

Ne, nimamo teh izkušenj. Tako da mi kar amatersko ugibamo, kateri bi bili motivacijski mehanizmi. Morda bi nam sodelovanje z njimi prišlo prav.

Kje še vidite možnosti in priložnosti za delo psihologov na tem področju?

Prav to, iskanje motivacijskih dejavnikov; kaj so tiste stvari, ki človeka premaknejo, ga vzpodbudijo k razmisleku in ga morda pripravijo do tega, da prilagodi svoje vedenje.

V poročilu Združenja za upravljanje s človeškimi viri iz leta 2011 so izpostavili pomen trajnostne usmeritve organizacij, k čemur naj bi prispevali prav kadrovski strokovnjaki. Kakšen je vaš pogled na to?

Iz naših prejšnjih izkušenj v projektu Evropska zelena pisarna, ki smo jo delali s podjetji, je bil prvi korak k ozelenitvi pisarniške dejavnosti izbor koordinatorja in vzpostavitev ekipe, ki ga bo podpirala, ko bo ozelenjeval procese v podjetju. Izkazalo se je, da je profesionalno ozadje tega koordinatorja pravzaprav nepomembno. Pomembno je, da se človek poistoveti in ima sam ogenj, da te vsebine ponese v podjetje. Zato najbrž ni smiselno, da se ta vloga nameni izključno kadrovskim strokovnjakom. Ima pa kadrovski menedžment veliko vlogo pri komunikaciji.

Seveda pa je alfa in omega podpora vodstva. Če vodstvo tega ne podpira, lahko na ozelenitev pozabimo. Ozelenjevanje podjetniške dejavnosti je namreč povezano s stroški, porabo časa in v to je treba v začetku nekaj vložiti, kar pa mora odobriti vodstvo. Podjetja lahko to uporabijo za stik z javnostjo in se s tem promovirajo, vendar morajo take stvari priti z iskreno željo od vrha podjetja, zato bi bilo treba delati z vodstvenimi kadri. V Sloveniji namreč opažam trend, da se vodstveni kadri nočejo izobraževati, z izjemo na specializiranih podjetniških področjih. In to je boleče opažanje …

Ali ste morda opazili, da bi ozelenitev delovnega mesta vplivala na zaposlene in njihovo počutje?

Te analize nismo delali, tako da lahko o tem sklepam le po občutku. V projektu Evropska zelena pisarna, v katerem je sodelovalo 12 podjetij, smo se srečevali z zaposlenimi. Njihovi odzivi so bili različni, odvisno od tega, koliko se je lahko nekdo z zeleno usmeritvijo poistovetil. Smo pa zelo pogosto opazili ponos, zadovoljstvo, povečanje pripadnosti podjetju in boljše identificiranje s podjetjem.

Imate morda za konec kakšno priporočilo študentom psihologije?

Danes si ne moremo privoščiti omejevanja na znanja v svoji stroki, ampak se moramo razgledovati naokoli. Potem iščemo kombinacijo strokovnih znanj in nečesa, kar nam pogreje srce. Skratka, strokovnim znanjem damo dodatno dimenzijo. In če je to trajnostni razvoj, varstvo okolja, lahko to vnesemo v svoje delo. Prvo priporočilo bi bila odprtost in vedoželjnost ter to, da prisluhnemo svojemu notranjemu ognju. Če imamo tak ogenj, pa bodimo pogumni in stopimo naprej ter ga skušajmo uveljaviti v svojem okolju. Morda še to, da se ne prestrašimo zahtevnosti kakšnih tem, ki se zdijo na prvi pogled zelo tehnične, da se povezujemo in iščemo partnerstva, ki nas bodo okrepila.

 

Pogovarjala se je: Polona Kalc

Polona Kalc je študentka psihologije in biologije. Zanima jo vse živo. Dobesedno in v prenesenem pomenu.

 

Advertisements