Piše: Zvezdana Pekez

»Zvezdana, jaz sem se odločila, da grem naprej,« mi je zadnjič odločno sporočila mlajša kolegica Živa, ki se je pred dobrim letom prvič zaposlila. Pravi, da ji delo v organizaciji, kjer je trenutno zaposlena, ne predstavlja posebnega izziva, in da se je začela dolgočasiti. Pogreša študentske čase, ko je zavzeto koordinirala razne obštudijske projekte, celo več hkrati in z veliko manj spanca kot zdaj.

Živine besede so mi dale misliti. Vprašate kdaj svoje stare starše, ali so bili zavzeti delavci? Kakšno je bilo vzdušje na delovnem mestu? So bili zadovoljni? Ko sem se lani o tem pogovarjala s svojo ostarelo sosedo, me je samo debelo pogledala in vprašala po zdravi pameti.

Pojem delovne zavzetosti (ang. work engagement) je relativno nov, saj se raziskovalci z njim ukvarjajo šele dobri dve desetletji. Obširna raziskava avtorja Gallupa iz leta 2013, ki je zajemala 142 držav, je pokazala, da je delovno zavzetih le 13 % zaposlenih. Ostale zaposlene ločimo v dve kategoriji: nezavzeti in aktivno nezavzeti. Nezavzetih zaposlenih je 63 %, medtem ko je aktivno nezavzetih 24 %. Bistveno razliko med skupinama je mogoče razbrati že iz poimenovanja, saj so aktivno nezavzeti zaposleni tisti, ki to nezadovoljstvo aktivno izkazujejo in širijo med sodelavce. Nezavzeti zaposleni, ki predstavljajo dve tretjini vseh zaposlenih, so bolj pasivni, na delovnem mestu pa večino časa miselno prespijo, saj v delovne naloge vložijo le minimalno količino svoje energije. Takšni delavci bodo najverjetneje svoj čas v službi namenjali drugim osebnim opravilom ali sanjarjenju o drugih aktivnostih.

Živo bi lahko po njenih besedah razvrstila v kategorijo nezavzetih. Potarnala mi je, da ima slabo vest, saj se praviloma ne bi smela pritoževati. Ima službo, ima dobre sodelavce, prijazno nadrejeno in proste popoldneve. »Kaj pa vsi tisti prekarci, ki morajo delati cele dneve za slabo plačilo, pa še obvezno zdravstveno zavarovanje si morajo sami plačati? Oni se na mojem mestu že ne bi pritoževali, oni bi bili resnično hvaležni.« Že naslednjo minuto pa je ponovno dodala, da je včeraj med pisanjem zapisnika sestanka in urejanjem odločb le stežka ostala budna, saj jo je vsebina dela le komaj zanimala.

Pomirila sem jo, da sta hvaležnost za službo in delovna zavzetost dva pojma, ki nista nujno povezana. Prekarni delavci so sicer v negotovem položaju in imajo manj pravne varnosti kot redno zaposleni delavci, a so lahko pri svojem delu prav tako (ne)zavzeti kot ostali. Keevin O’Rourke v svojem TED govoru pojasni, da milenijci (osebe rojene med letoma 1980 in 2000) ne bodo za vsako ceno ostajali na delovnem mestu, če jim to ne bo zanimivo. Raje se bodo za nižjo plačo zaposlili v zanimivem okolju. Tudi Živa, ki je s svojo letnico rojstva 1991 prava milenijka, spada v kategorijo zaposlenih, ki se aktivno sprašujejo o svojem zadovoljstvu in zavzetosti na delovnem mestu. Želi si biti zavzeta, a ji to ne uspeva. Odločila se je, da bo zamenjala delovno mesto, ker upa na večji izziv.

Živi ostaja še nekaj možnosti. Recimo ta, da poskusi preoblikovati svoje delo (ang. job crafting). S preoblikovanjem lahko prispeva k večjemu ujemanju z delom, ki ga opravlja. Ker je proaktivna oseba, ji takšna samoiniciativna dejanja niso tuja. Če bi Živina nadrejena spremljala delovno zavzetost zaposlenih v organizaciji, bi lahko z raznimi ukrepi poskusila prispevati k izboljšanju zavzetosti. Morda bi kdo pomislil, da obstaja za dodatno motivacijo in delovno zavzetost zaposlenih kakšen splošen recept, a Kerry Goyette opozarja, da moramo biti pri tem previdni, saj gre za kompleksne pojme in velike individualne razlike. Živa ni enaka svoji sodelavki, ki opravlja podobno delo in vanj vlaga veliko več energije in strasti, zato potrebuje drugačno stimulacijo. Živa prav tako ni enaka moji ostareli sosedi, ki so ji takšne misli o delu tuje. Naslednjič bom svojo ostarelo sosedo povprašala, če meni, da obstaja oseba, ki je hkrati prijatelj, mentor in vodja (ang. frientorship). Morda je ena izmed rešitev za nezavzetost na delovnih mestih za milenijce prav v tem, saj odnos »frientorship« ustvarja zanesljivo, varno in ustvarjalno delovno okolje. To pa je eden izmed pogojev za delovno zavzetost zaposlenih.

»Adijo, jaz grem naprej,« je torej poštena odločitev posameznika, ki meni, da je zavzetost pomembna komponenta v njegovem delovnem okolju. Lahko pa je tudi lažja pot iz situacije, ki jo je morda potrebno le nekoliko spremeniti in preoblikovati v skladu s potrebami, sposobnostmi in interesi vpletenih oseb. Morda je vse, kar Živa potrebuje, več avtonomnosti in vsebinsko zahtevnejše naloge, da bo ponovno oživela in našla svojo delovno zavzetost. Morda pa je »Adijo, jaz grem naprej,« le začetek konca, ki odpira nova vprašanja na njeni karierni poti in jo vodi naprej v neznano.

 

---

Opis avtorice bloga:

Zvezdana je študentka 1. letnika magistrskega programa psihologije. Rada potuje in spoznava nove kulture, obiskuje koncerte, uživa v dobri hrani in vse skupaj začini z dobro fotografijo …