Blog

Pustimo jim dihati

Koliko nadzora potrebujejo prihodnji zaposleni?

Piše: Eva Boštjančič

Z novim šolskim letom se je odprla debata, polemika oziroma kar kritika novega pravila, da si lahko polnoletni dijaki pišejo opravičila o odsotnosti sami in da starši za dostop do ocen polnoletnih otrok potrebujejo njihovo dovoljenje. Na forumih sem zasledila predvsem komentarje, ki izražajo ogorčenje, nemoč, tesnobo, nezaupanje staršev, žal je manj takih, ki napovedano spremembo spodbujajo, pozdravljajo in jo vidijo kot nujen korak k samostojnosti prihodnjih zaposlenih.

Morda je zdaj čas, da predstavim dva konkretna primera iz prakse, za katera sem izvedela v zadnjem letu. Oba sta po mojem mnenju negativna in nikakor nista zgled razvijajoči se slovenski generaciji Z, ki se že uveljavlja ali zdaj vstopa na trg dela.

Pred pol leta je podjetnica, ki je lastnica trgovine s športno opremo, objavila oglas za študentsko pomoč pri prodaji. Na oglas se je odzvalo 12 posameznikov, na pogovor jih je povabila pet. Po pogovorih je sklenila, da nihče izmed povabljenih ne izpolnjuje njenih pričakovanj, predvsem povezanih z delovno etiko, odgovornostjo in usmerjenostjo k strankam. Dan po pogovorih pa prejme telefonski klic razjarjene matere sina, enega od kandidatov, ki na pogovoru ni bil uspešen. Mati je začela naštevati, katere pogoje iz razpisa njen sin izpolnjuje, kaj vse zna in da mu je bila storjena krivica. Iz njenega glasu so veli razočaranje, bes in avtokratska drža, zavita v prikrito agresivnost.

Drug dogodek se je zgodil na policijski postaji. Policijski uradnik je svoji vodji napisal e-pošto, da želi priti naslednji dan, v torek, k njemu na sestanek. Ker je bil vodja zaseden, mu na e-pošto ni takoj odgovoril. V torek mu je uradnik spet pisal in e-pošto označil z rdečim klicajem, še vedno je želel priti na sestanek, a v sporočilu predmet sestanka še vedno ni bil omenjen. Vodja mu je odgovoril v torek popoldne in ga na sestanek povabil v četrtek ob dveh popoldne, ko je imel prvi prosti termin na svojem natrpanem urniku. Na dan in ob uri sestanka na vrata vodje nekdo močno, samozavestno potrka. Vodja pozove, naj vstopi. Skozi vrata stopi najprej ženska močnejše postave, za njeno silhueto pa je bilo zaznati policijskega uradnika. Na dogovorjeni sestanek je namreč prišla mama s sinom in iskala »pravico«, da lahko njen sin naslednji teden odide na zaslužen dopust oziroma potovanje, ki ga je plačal že pred dvema mesecema.

Sprašujem se, kam vse to vodi. Že malčka spodbujamo, da samostojno naredi prve korake, nato ga ob vstopu v vrtec učimo samostojnega hranjenja, z vstopom v šolo želimo, da se nauči brati in pisati ter samostojno skrbeti za izpolnjevanje domačih nalog. Potem pa se začrtana razvojna pot v samostojnost za 12, 14 ali celo več let neznansko upočasni, zatakne. Gre za »zavoro«, ki je v psiholoških razvojnih teorijah ne najdemo, najdemo pa jo v praksi in ji lahko rečemo kar »starševska potreba po nadzoru«. Otrok ne puščamo več samih doma (jaz sem bila sama doma od začetka osnovne šole), ne pustimo jih same na dvorišče (včasih je bilo igrišče šola za življenje, ki se je začela takoj, ko smo bili toliko samostojni, da smo poznali na uro – in to je bilo vsaj leto ali dve pred vstopom v šolo), vozimo jih od ene aktivnosti do druge (mene starši nikoli niso peljali na ure klavirja ali na telovadbo), zvečer jim pripravljamo kupček z oblačili, ki jih bodo oblekli naslednji dan (ali je pomembno, če barvne kombinacije niso usklajene?), še v osnovni šoli jih starši sprašujemo, ali morajo iti na stranišče, so morda lačni, usmerjamo in nadziramo njihov popoldanski prosti čas, načrtujemo njihove dejavnosti ob koncu tedna. Beremo njihove učbenike, rešujemo naloge namesto otrok, pišemo opravičila za nepotrebne izostanke od pouka in namesto najstnika stojimo v vrsti za novo mesečno vozovnico. Dnevno pregledujemo in komentiramo njihove ocene, sledimo vsem napovedanim testom in izpraševanjem, se jezimo nad »nepoštenimi« učitelji … In jim tako povzročamo dodaten stres – pa tudi sami sebi, ki imamo nenadoma novo vlogo. Niso nam dovolj osemurni delovnik ter odgovornosti in obremenitve, ki s tem pridejo, ne, starši danes »potrebujemo« še popoldanski delovnik, ko usmerjamo življenje samostojnosti in neodvisnosti željnih mladih bitij, ki si želijo priložnosti, izzivov, ki potrebujejo tako vzpone kot tudi padce.

In potem se čudimo, da postajajo prihodnji zaposleni vse bolj nesamostojni, nesamoiniciativni, nemotivirani? Vzgoja zaposlenega se začne že doma, v času, ko otrok vstopa na samostojno pot šolanja. Njegova samostojnost in odgovornost naj sledita razvojnim stopnjam, kar pomeni, da morata iz leta v leto naraščati in hkrati s tem »trgati popkovnico«, ki ga povezuje s straši. Ste se kot starš kdaj vprašali, kaj vaš otrok letos naredi bolje, kot je naredil lani? Je morda hči napredovala pri pripravljanju družinskih kosil ali sin pokosi večji del zelenice pred hišo, kot je je lani? Morda vaš desetletni otrok letos že samostojno odide na popoldanski trening, vi pa ga le poberete ob koncu?

Pravzaprav gre za igro – za igro med starši in otrokom. Igro, v kateri oče ali mama kaže, da ima še vedno moč, da lahko usmerja malčkovo, otroško, mladostnikovo, odraslo življenje svojega otroka. Hkrati starši pričakujemo, da bo naš otrok kot mladi odrasli postal samostojen, odgovoren, samoiniciativen. Pa saj ga tega nismo učili niti mu nismo bili zgled. Zakaj starši potem to potrebujemo? Da se čutimo vredne in spoštovane, da izpolnjujemo svoje neuresničene želje? Živimo za njih, in ne za nas same. Tako, skozi njih, živimo naše neizživete cilje in otrokom delamo veliko škodo. Napaka, ki jo je neznansko težko pozneje odpraviti.

Pustimo jim dihati! Naj mladi odrasli delajo samostojne korake – na njihovi poti bodo ovire (kako zbrati zadostno število točk za vpis na želeni študij), težave v medosebnih odnosih (zaradi nespoštovanja avtoritete), etične dileme (kdaj bo ustrezen trenutek staršem povedati za slabo oceno), težave v komunikaciji (kdaj in kako vodjo prositi za dela proste dneve), delali bodo napake (nepripravljeni na zaposlitveni intervju), a le tako bodo lahko nekoč postali samozavestni, preudarni in samostojni zaposleni, ki jih delodajalci že danes močno pogrešajo.