Tako kot drugje, ima tudi na delovnem mestu vsakdo pravico do določene stopnje avtonomije. Pri tem pa prihaja do nasprotja interesov – na eni strani interes delodajalca, ki ima pravico do oblasti nad svojimi sredstvi (torej tudi pravico, da jih nadzira), po drugi strani pa je zakonit interes zaposlenega, ki utemeljeno pričakuje določeno stopnjo zasebnosti in delno samostojnost ter zaupnost tudi na delovnem mestu.

Za videonadzor se v najširšem smislu šteje uporabo videokamer za sistematično snemanje, prenos in shranjevanje žive slike z ene lokacije na drugo, praviloma z namenom zagotavljanja varnosti. Prav tako se za videonadzor štejejo rešitve, ki zajemajo zgolj prenos žive slike brez snemanja (t.i. podaljšano oko).

Videonadzor delovnih prostorov se po Zakonu o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-1) lahko izvaja za namene varovanja ljudi ali premoženja in varovanje tajnih podatkov oziroma poslovnih skrivnosti v uradih ter poslovnih okoljih. Poleg tega omogoča razreševanje preteklih incidentov in zavarovanje z njimi povezanih dokazov za rabo v morebitnih kasnejših postopkih. Ima tudi preventivni učinek, saj naj bi že njegova prisotnost odvračala potencialne kršitelje. Ni pa dopustno uporabiti videonadzor izključno zaradi kontrole izrabe delovnega časa (npr. kdaj je delavec prisoten na delovnem mestu).

ZVOP-1 ureja videonadzor na način, da za njegovo izvajanje sicer ni potrebno izrecno soglasje snemanih, morajo pa biti o njem obveščeni, da lahko prilagodijo svoje vedenje in ravnanje oziroma se lahko v posameznih primerih, tudi izognejo prostorom, kjer se videonadzor izvaja.

Ob upoštevanju zgoraj pojasnjenih strogih pogojev za izvajanje videonadzora znotraj delovnih prostorov, je videonadzor praviloma dopustno izvajati npr. v trgovinah, v skladiščih, na mestih v proizvodnji, kjer obstaja velika verjetnost odtujitve predmetov ali povzročitve večje škode, na bančnih okencih, nad blagajnami v gostinskih obratih, na delovnih mestih, kjer se posluje z gotovino, na mestih, kjer se hranijo tajni, občutljivi ali drugi zaupni osebni podatki, pri čemer morajo biti kamere usmerjene na nosilce takšnih podatkov in ne na zaposlene, ipd. Ni pa videonadzora dopustno izvajati npr. v jedilnicah, čajnih kuhinjah in v običajnih pisarnah, kjer delajo zaposleni.

Z razvojem in cenitvijo videonadzorne opreme, je njena raba postala vedno bolj pogosta tudi v podjetjih in drugih organizacijah. V raziskavi, izvedeni v Sloveniji, so ugotovili, da znaten delež slovenskih podjetij uporablja vsaj nekatera sredstva za varovanje, med njimi v največji meri ravno videonadzor (17 %). Uporabljajo ga predvsem za potrebe zagotavljanja varnosti (69 %), v vidnem delu pa še za nadzor poslovnih procesov (31 %). V tujih državah, v kolikor za to obstaja pravna podlaga, pa videonadzor že uporabljajo tudi za povečevanje produktivnosti in preverjanje upoštevanja postopkov za zagotavljanje varnosti na delovnem mestu.

V seminarski nalogi Tjaše Vitez si lahko preberete več o zakonski urejenosti videonadzora na delovnem mestu v Sloveniji, najdete pregled raziskav o videonadzoru na delovnem mestu, prednosti ter slabosti nadzora na delovnem mestu in kako bi lahko kamere ter posledično nadzor na delovnem mestu koristno uporabili za namen razvoja kadra.