Kaj vse je komunikacija? O komunikaciji smo na naši strani veliko pisali, predvsem o komunikaciji po pandemiji in o komunikaciji preko virtualnih sestankov.
Avtor naslovne slike članka: Žiga Kotnik
Po Weekleyjevem etimološkem slovarju moderne angleščine termin komunikacija (ang. communication) izhaja iz latinske besede communicare, kar pomeni deliti ali skupno ustvarjati.
Opredelitev termina komunikacija sploh ni tako lahka naloga, kot se mogoče sprva zdi, saj zajema vse vidike našega življenja. Zato ni enotne in celovite definicije, temveč veliko teorij in definicij, ki se razlikujejo glede na svojo funkcijo in področje, ki ga obravnavajo, in tudi glede na način obravnave. Podobno kot to velja za delovanje katere koli organizacije, je komunikacija tudi bistvo vsake umetnosti, še posebej gledališke. Poleg tega je tako za delovne organizacije kot za gledališče značilno oblikovanje skupnosti. O takšnih in podobnih temah smo se pogovarjali z vrhunsko odrsko komunikatorico.
Draga (Dragica) Potočnjak. Ustvarjalka, ukvarja se tudi s pedagoškim delom, veliko časa je posvetila tudi delu s pregnanci. Od leta 1992 do 1996 je vodila gledališko skupino mladih bosanskih pregnancev z imenom Nepopravljivi optimisti. Po končanem študiju dramske igre na AGRFT (1981) se je zaposlila v Slovenskem mladinskem gledališču (SMG), kjer še vedno ustvarja. Za svoje delo je bila večkrat nagrajena, tako doma kot v tujini.
Kako se igralci in gledalci povezujejo? Kako se uresničuje njihova »skupnost« (vsekakor je treba upoštevati različne »tipe« predstav in način izvedbe)?
Draga: Osnova gledališča sta igralec in gledalec, ki se hkrati znajdeta v istem času in prostoru, kjer se odvija predstava. Gre za njuno skupno doživetje in povezavo/interakcijo med njima. Za gledališče sta en gledalec in en igralec dovolj. Skupnosti gledališča brez gledalcev, tako smo mislili, torej ni. Dejansko je ni, čeprav zdaj ustvarjamo virtualno gledališče. A to ni to. Povezava je nujna, brez živega stika, po mojem skromnem mnenju, gledališča ni. V koronskem času smo torej ostali brez osnovnega živega stika, brez pulziranja, ki poteka med publiko in med igralci na odru. Zato je naša »skupnost« zelo razbita in menim, da smo na splošno vsi naredili premalo, da bi jo ohranili. Razlog je predvsem v nekonsistentni kulturni politiki, zato smo prišli v situacijo, da smo reševali bolj sebe kot druge. V gledališčih smo se trudili in se še trudimo, da bi ustvarjali, da bi ohranjali vsaj delovni proces. Vendar pa smo, zaradi prej omenjenega razloga, zamudili priložnost, da bi se bolj sistematično povezovali in ustvarili skupen jezik, s katerim bi nagovarjali ne le naše občinstvo, ampak tudi prebivalce Slovenije, da bi jasneje in glasneje opozarjali nase. Premalo je zgolj nabirati interne premiere in dajati predstave na čakanje, da jih bomo nekoč zaigrali pred publiko. Junija lani smo po štirih mesecih odprli gledališča in so se čez noč napolnila. Seveda za tisto petino gledalcev, kolikor jih je dovoljevala politika. Enako se je zgodilo tudi v drugih državah, ko so gledališča spet odprli. Želja torej obstaja! Mislim, da je nastala velika potreba po kulturi in zdaj je na nas, s kakšno odgovornostjo in s kolikšnim premislekom bomo nadaljevali svoje programe, kakšne vsebine bomo izbirali in kako bomo z njimi nagovarjali ljudi. Odgovornost odločevalcev je vsekakor večja kot pred epidemijo.
Kako je igrati predstave, ki jih trenutno predvajajo le po spletu, brez gledalcev? Kako se soočate z novo ustvarjalno danostjo? Kako je gledati prazno dvorano?
Draga: Boleče je zreti v prazne dvorane. Na začetku je bil šok večji, potem se nekako navadiš in vklopiš v nekakšen domišljijski virtualni odnos. Čeprav ne vidiš, kdo, veš, da te v tistem trenutku, ko poteka spletni prenos, ljudje gledajo in že za to si neskončno hvaležen. Odgovornost je velika, pritisk in trema verjetno še večja. Ne smeš se zmotiti, ker je to nepopravljivo.
Ko so ljudje v dvorani, imaš občutek, da boš napako lahko prikril in jo popravil, saj čutiš ljudi, njihove energije, gre za pretok, pulzirajoč odnos. Tu pa je gluhost. Dvorana je nema in prazna. Na začetku se mi je zdel ta občutek praznine strašen, potem smo bili po vsaki predstavi zelo srečni, da smo jo sploh lahko odigrali in ker smo vedeli, da nas ljudje gledajo. Ne morem pozabiti, ko smo prvič igrali Palomo, ki je vendar komedija, in ni bilo slišati smeha. Naša domišljija je v teh časih vsekakor še na večji preizkušnji.
Kako je sodelovati s kolektivom v razmerah t. i. nove resničnosti?
Draga: Slišala sem, da je znotraj gledališč precej stisk. Nekateri ljudje težje zdržijo pritiske in med epidemijo je to vsekakor izziv. Zdi se mi, da smo se bolj povezali med sabo. Pogrešam pa večje sodelovanje med gledališči. Sicer vsi ustvarjamo v svojih mehurčkih, redno se testiramo, za vsako predstavo, za vsak projekt posebej. Naša notranja komunikacija je močnejša, bolj čutimo drug drugega, raje se imamo. Po drugi strani pa zaradi vseh sort zunanjih pritiskov hitreje pride do napetosti, verjetno smo zaradi celotne situacije še bolj občutljivi, ranljivi, hitreje se vse zgodi. Hkrati pa se tudi hitreje vse poravna. Čustva, pozitivna in negativna, so še intenzivnejša. Je drugače, absolutno je drugače.
Gledalci so pomemben, neizogiben del gledališča, kajti skupaj s nastopajočimi oz. skupaj s celotno ustvarjalno ekipo tvorijo njegovo jedro. Ali nam lahko poveste kaj o pomenu povratne informacije, pretoka energije med nastopajočimi in gledalci?
Draga: Ko pogledaš v kamero, veš, da te tam gledajo ljudje, prizadevaš si, da daš maksimum od sebe, energije torej so, vendar so prekinjene. Zato menim, da bi gledališče izumrlo, če bi to stanje trajalo dlje časa, ker mu je odvzeto bistvo. Predvsem zato, ker ni več skupnega doživetja, deljenja skupnega prostora in časa, čustev, pomenov, zavestnega in nezavednega stika. V gledališču je nezavedni pretok energij bistven. Torej, ne gre samo za živ odziv, za to, kar slišimo in vidimo, ampak predvsem za to, kar ob tem občutimo. Predvsem pa za to kar medsebojno občutimo, Jung bi rekel temu – arhetipsko nezavedno. S spletnim prenosom ga pač ne moreš doživeti. Odvzeto nam je torej bistvo. Ne le živ dotik in stik, temveč tudi skupno nezavedno, ki se zdaj ne pretaka v istem času in prostoru skozi nas, skozi igralce in gledalce.
Zavedamo se, da je to tragična zgodba. Dejansko tragedija, ki se dogaja vsem. Ta nedostopnost umetnosti je prav nasilna. Zdaj se tudi bolje zavedamo, kaj pomenita živa publika in živi stik. Kaj pomeni, ko lahko poslušaš ljudi, že ko prihajajo v dvorano, ko čakaš, kakšna bo predstava in kako jo bodo gledalci sprejeli. Kako se bodo odzvali na določena mesta v predstavi, kje bodo tišine, smeh, kje bo čutiti napetosti, kje bo ljudem zastal dih. Igralci vedno zelo spremljamo publiko. Mi smo vendar soodvisni! Zdaj nam je to odvzeto. Brez publike nas ni. To je tako kot z ljubeznijo, potrebuje dotik in živ stik. Nekaj časa lahko vzdržuješ stik na daljavo. Močnejša je ljubezen, dlje časa preživi na daljavo. Vendar odnos ustvarjata dva, povratna informacija je ključnega pomena. V gledališču so pomembne povratne informacije, ki jih zdaj ni. Tudi te oblikujejo predstavo, zato predstave v teh razmerah ne morejo imeti več naravnega razvoja. S premiero se uprizoritev rodi, z igranjem ponovitev pa igralci še razvijajo svoje vloge. Tudi to je sedaj okrnjeno oziroma onemogočeno.
Ali je v (sedanji) krizi komunikacija z občinstvom skozi umetnost sploh nujna in če je, zakaj?
Draga: Zelo je pomembna, na veliko načinov, skozi umetnost preverjamo tudi, ali smo na pravi poti, kar je zdaj onemogočeno. Tako da smo zelo razpršeni. Gledalci so pravzaprav povsod okrog nas, vsak je potencialni gledalec, vsi smo tu nekje in vendar nas ni. Vsi živimo v svojih mehurčkih, mi v njih ustvarjamo predstave, da jih bomo nekoč odigrali. Absurdna situacija. Vsi smo tu – blizu nekje smo, v bistvu pa preživljamo čas v čakanju drug na drugega.
Delali ste tudi s pregnanci, kako je bil za nje pomemben takšen način komuniciranja oz. komuniciranje z umetnostjo?
Draga: Ja, več kot šest let sem delala s pregnanci iz Bosne, obojim je to zelo veliko pomenilo. Najdlje sem sodelovala s skupino mladih, ki so se poimenovali »Nepopravljivi optimisti i poverjenici u sarajevsku dušu«. Hoteli so spregovoriti o sebi in naše sodelovanje jim je to omogočilo. Dobili so glas v okolju, v katero so prišli kot pregnanci. To jim je dalo veliko samozavest, saj so dobili občutek, da se jih sliši, da nekoga zanimajo, da lahko ustvarjajo, pridejo do ljudi, ki jih zanimajo njihove zgodbe. To je res izjemno pomembno.
Mislim, da je integracija možna le tako, da omogočiš ljudem, da preko svoje kulture vstopajo v drug kulturni prostor. Bistveno je to, da jim njihove kulture, ki je njihova identiteta, ne vzameš. Nujno je, da jo ohranijo. Umetnost in gledališče na sploh sta veliko pomembnejša, kot si marsikdo predstavlja. Mislim, da smo v zadnjih desetletjih, ne le v zadnjem letu, pri nas v Sloveniji, izgubili precej tega zavedanja in občutenja, in upam, da nas bo ta epidemija vsaj spodbudila k razmisleku, zbudila zavest o tem, kako zelo je umetnost pomembna. Omogoča namreč ustvarjanje novega idejnega prostora in srečanj na drugačni ravni, kot se dogajajo v vsakdanjem življenju. Povezave so lahko močnejše, saj nismo le to, kar živimo, ampak obstaja več od tega. Več kot lahko razumemo. Gre za sprejemanje na drugačnih ravneh občutenja. V umetnosti se lahko srečujemo ob vprašanjih o bistvenih stvareh, ki nas določajo kot ljudi, kot civilizacijo in kot kulturo. Brez kulture in umetnosti ni človečnosti, ni človeštva.
Gledamo vse te grozljive slike z različnih kriznih območij v svetu … in kaj? Ne naredimo nič. Vse vemo. Vse je shranjeno v naših možganih, ki postajajo vse bolj odlagališča, odložišča neprocesiranih dejstev, doživetij, občutkov … nepredelanih grozot in občutkov krivde. Vprašljivo je, kaj to povzroča na neki splošni ravni človeštva. V umetnosti je namreč ključno tudi vprašanje odgovornosti do drugih. Zavedati se moramo, da smo odgovorni za življenja tistih, ki nimajo oziroma imajo manj od nas. To je bistvo vsega.
Kaj mislite o prihodnosti? Ali so prenosi predstav po spletu bolj oblika prilagajanja trenutnim razmeram ali pa uspešno komunikacijsko sredstvo na dolgi rok?
Draga: Ne verjamem, da je kaj več, razen če ne bo to nekdo zelo močno ozavestil in iz tega potegnil kaj slogovno in sporočilno novega. Do zdaj smo se tega v glavnem lotili tako, da ohranimo vsaj majhen stik s publiko, da opozorimo na to, da smo tukaj, da čakamo drugi na druge. Upam, da bomo kmalu nadaljevali ali pa začeli na novo z močnejšo energijo in odgovornostjo. Upam, da bo gledališče postalo bolj rigorozno do razmerij moči v družbi, svetu in da se ljudje ne bodo ukvarjali predvsem s svojo pozicijo moči, ampak s tem, kar hočemo povedati in odkriti skupaj. Želim si, da bi bili bolj neizprosni do teh vprašanj, da bi delali predstave še bolj samorefleksivno, s še večjo zahtevo do sebe kot umetnikov, ustvarjalcev.
O avtorici: Ajša Džindo, študentka magistrskega študija na Oddelku za psihologijo Univerze v Ljubljani. Zaljubljenka v naravo in umetnost, zlasti gledališče in film. Zanima jo širok razpon tem na področjih medkulturnega dialoga, premagovanja družbenih neenakosti, socialne, politične in psihologije travme ter klinične in nevropsihologije.
psihologijadela.com 