Na področju socialnega varstva se strokovni delavci in delavke nenehno srečujejo z etičnimi dilemami, saj lahko na presečišču odgovornosti do uporabnikov, skupnosti, organizacije in sistema nastajajo konfliktne situacije. Ker nas je zanimalo več o etičnem delovanju na področju socialnega varstva, smo se pogovarjali s psihologinjo dr. Alenko Hauptman, ki je na Centru za socialno delo šesto leto zaposlena kot strokovna delavka. Njeno delo je zelo dinamično in zajema različna področja. Piše psihološka poročila o kandidatih za posvojitev in rejništvo, izvaja psihološko svetovanje in diagnostiko za mladostnike s težavami v odraščanju ter dela na področju nasilja pri otrocih, razveznih postopkih, odvzemu, namestitvi otrok in osebni pomoči.

---

Avtorica: Irma Cukjati

Pri svojem delu sprejemate veliko pomembnih odločitev, ki vplivajo na življenja uporabnikov. Na podlagi česa sprejemate svoje odločitve in kaj vse morate pri tem upoštevati?

Vedno izhajam iz tega, da je na prvem mestu korist otroka. To je najpomembnejše na področju socialnega varstva in vedno delujem po tem vodilu v vseh postopkih. Otrokove pravice so vedno najpomembnejše in nadvladajo željam staršem. Upošteva se korist otroka in njegove želje, pri upoštevanju otrokovega mnenja pa je pomembna tudi starost otroka. Na primer v razveznih postopkih si lahko sedemletnik želi ostati pri staršu, pri katerem se bolj zabava, vendar to ne pomeni vedno, da je to zanj najboljše. Pri svojem delu se držim Kodeksa poklicne etike psihologov in Kodeksa etike socialnih delavk Slovenije. Postopki na področju socialnega varstva so zakonsko določeni, tako da je za moje delovno mesto zelo pomembno, da poznam in upoštevam zakone. Z zakoni na tem področju sem se spoznala preko opravljanja strokovnega izpita, vendar se tekom časa spreminjajo, zato je moja naloga, da jih redno spremljam in se jih učim.

S katerimi etičnimi dilemami se najpogosteje srečujete pri svojem delu?

Zelo pogosta dilema je, ko si z uporabnikom v različnih vlogah hkrati in moraš paziti, da te vloge razmejiš. Na primer, če z osebo izvajaš psihološko svetovanje, hkrati pa za isto osebo podaš mnenje sodišču glede odvzema otrok. Odvisno je, kje začnem. Dilema se največkrat pojavi pri družini, s katero izvajam svetovalno pomoč, potem pa pride do nasilja in je potrebno drugače voditi postopek. Težko se je izločiti iz situacije, ker nas je relativno malo zaposlenih in je potem potrebno opravljati dvojno vlogo. Tukaj se vedno pojavljajo etične dileme, kako se izločiti iz situacije, saj ne moraš biti v vlogi obojega. Dilema se pojavi tudi, če uporabnika osebno poznaš. Takrat je pomembno, da dela s to osebo ne opravljaš, saj že vnaprej veš, da ne boš mogel dela opravljati dovolj strokovno.

Kaj je v takšnih primerih najbolj etična rešitev?

Predvsem to, da preprečiš, da pride do takšne situacije. Včasih pa to ni možno, saj si lahko edini psiholog v timu. V tem primeru se moraš odmakniti in osebo usmeriti k drugemu psihologu.

Se kdaj soočate s primerom, ko imate nasprotujoče mnenje z uporabnikom o tem, kaj je zanje najboljša rešitev? Kaj se naredi v takšnem primeru?

S tem se zelo pogosto soočamo. Osebe mislijo, da delajo vse dobro in zanikajo, kar se jim očita. Pogost primer je, da starš ne vidi, da njihov otrok rabi pomoč in je lahko iz strani staršev veliko odpora. Menijo, da ne rabijo pomoči in da delajo vse dobro. Pri nekaterih osebah nikoli ne moreš doseči, da bi videle, da delajo nekaj narobe. Pri nekaterih sčasoma pride do uvida in se naredijo koraki v pravi smeri. Pri njih imaš pozitiven izkupiček, pri osebah, kjer ne gre, pa čutiš brezupnost. Sčasoma se sprijazniš, da ne bo pri vseh rešitve. Oziroma v primeru otrok so skrajne rešitve namestitev v zavod ali rejniško družino. 

Za uspešen odnos z uporabnikom je pomembno, da se vzpostavi kvaliteten in zaupljiv odnos. Kako v odnosu ohranjati ustrezne meje in strokovnost?

Včasih je težko postavljati meje. Hitro prideš v odnosu do točke, ko sebe preveč izpostaviš in se preveč vključiš v primer. Kdaj lahko tudi poveš kakšno stvar preveč in se ti povrne v zlorabi zaupanja. Vendar če ne vključiš nič sebe, odnos ne more iti naprej. Sploh v situacijah, ko gre za svetovanje. 

Včasih pa je s kakšno stranko tudi zelo težko. Nekateri včasih potrebujejo več časa, da te sprejmejo. Z drugimi je tudi težko iti v odnos, saj jih moraš držati na distanci. Ko sem samo na strani otroka in izvajam naloge po zakonu, moram imeti bolj avtoritaren odnos. Večino svojega dela sem v takšni vlogi, razen kadar izvajam le psihološko delo, kot je svetovanje ali diagnostika. Na takšnem delovnem mestu si deležen vsega, tako negativnih kot pozitivnih izkušenj. Vedno znova se moraš učiti postavljati meje. Z izkušnjami in izobraževanjem pridobiš na asertivni komunikaciji.

Pride kdaj tudi do situacij, da vas uporabniki prosijo, da ne bi upoštevali zakonov in potrebnih postopkov ali ravnali neetično?

Ja, seveda. Sploh kar se tiče financ – s tem se jaz sicer ne ukvarjam neposredno – skušajo imeti nek vpliv na odločitve. Zgodi se tudi, da te prosijo za denar. Ali pa v ukrepih odvzema otrok in podobno, te prosijo, da ne bi šli v to smer. Tukaj se zaščitimo tako, da jim sporočimo, da gre za timsko odločitev in ne le za mojo osebno odločitev.

Se kdaj zgodi, da vas primer osebno gane? Kako potem ohranjate objektivnost?

Ja seveda, hitro se ti lahko kdo zasmili. Želel bi preveč pomagati, preveč ti je mar, začenjajo ti popuščati meje in potem ne delaš dovolj strokovno. Če začutiš, da je šlo predaleč, se moraš pogovoriti sam s sabo in s timom, da se postavi meja. Lahko jo postaviš sam ali pa ti pomagajo člani tima. Torej, da oni vstopijo v odnos in ti izstopiš. Zato je zelo dobro, da imamo timsko delo, ker res olajša situacijo. Sam greš težko ven iz tega, če nimaš nikogar, na kogar bi se lahko oprl. Včasih pa nimaš izbire in moraš vseeno sam izpeljati zadevo. Lahko se tudi zgodi, da sam ne vidiš, da si šel v odnosu predaleč in te lahko na to opozori tim.

Se pri svojem delu kdaj soočate z občutki nemoči?

V socialnem varstvu je velikokrat tako, da bi želel pomagati in ne moraš. Stanje je lahko brezupno in se nikamor ne premakne. Tukaj je zelo pomembna supervizija, ki jo imamo v službi s sodelavkami. Pomaga to, da smo dober tim in da si lahko podelimo te stvari. Želela pa bi si tudi supervizije s psihologi, da bi lahko kakšno dilemo bolje razjasnila. Te občutke lahko olajšaš tudi z umikom, kar pa ni najbolj učinkovito. Vendar včasih ni druge rešitve, sicer lahko pride do izgorelosti. 

Ali etične dileme rešujete individualno ali v timu?

Večinoma rešujemo timsko, glede tega smo usklajeni in si pomagamo.

Kako vestno ohranjati etično držo?

Pri tem lahko zelo pomaga supervizija ali intervizija. Veliko lažje je, če imaš skupino, s katero se lahko pogovarjaš o primeru in tako globlje predebatiraš situacijo in nanjo pogledaš iz različnih zornih kotov. Koristi tudi samorefleksija, vendar za to velikokrat zmanjka časa v kopici dela.

Je v Sloveniji dovolj izobraževanj in osveščenosti o etiki na področju socialnega varstva in psihologije?

Ne, jaz mislim, da ni. Menim, da je premalo usmerjenih spodbud. Če ne prideš do konkretne situacije, v kateri se pojavi etična dilema, se ne govori veliko o tem. Pri konkretnem primeru veš, da moraš na situacijo pogledati iz etičnega vidika, saj se zadeve ne skladajo. Ob dilemah vedno gledamo etični kodeks in si pomagamo s členi. Vseeno moraš na tem področju delati predvsem samoiniciativno, ni zunanjih spodbud in menim, da bi bilo dobro, če bi jih bilo več. Koristijo recimo spodbude s strani društva, različne publikacije, članki, vprašalniki in opomniki o tej tematiki.

---

O avtorici

Sem Irma Cukjati, študentka 1. letnika magistrskega študija psihologije. Največ veselja mi prinaša delo z raznolikimi populacijami, dobrodelnost, odkrivanje novih kotičkov sveta in poglabljanje v knjige.