Avtorica: Katja Petrič

---

Vseživljenjsko učenje je enako pomembno kot dihanje.

Vseživljenjsko učenje je najbolj pomembno za nas same.

Vseživljenjsko učenje je zelo pomembno.

Že ptički na veji čivkajo, kako dobro se je ves čas izobraževati, biti na tekočem in se izpopolnjevati. Ves čas poslušamo o pomembnosti vseživljenjskega učenja in prednostih, ki jih prinaša. Tudi sama sem si želela spremeniti svoj življenjski slog, ker so bili Facebook in TikTok trendi zadnje čase edino področje, na katerem sem se ažurno izobraževala in izpopolnjevala. 

V redu, ampak kje in kako lahko začnem? Ob številnih obveznostih na faksu in v službi je včasih težko najti čas za še kakšno dodatno aktivnost, sploh če ta zahteva trud in dodaten fokus. 

V roke sem vzela list papirja in začela načrtovati svoj prvi korak. Predvidevala sem, da bo nekaj obiskov knjižnic, osvežitev domače knjižne police ter redno spremljanje motivacijskih in izobraževalnih videov dovolj, da začnem svojo intelektualno preobrazbo in postanem prava vseživljenjska učenka.

In tako sem začela.

Sposodila sem si nekaj knjig o osebnostni rasti, nekaj s področja zaposlitve, za dušo še dve o hobijih. Po nasvetih uspešnežev kova Billa Gatesa, ki bojda na dan berejo vsaj osem ur, sem se branja lotila z veliko vnemo. Čim več knjig, tem bolje. Eno sem brala zjutraj, drugo zvečer pred spanjem, tretjo sem v zvočni obliki poslušala na poti iz službe. Temu sem dodala še redno gledanje Ted Talkov in YouTube posnetkov, med tušem mi poslušanje podkasta zagotovo ni ušlo. Udeležila sem se tudi nekaj izobraževanj, za kar sem zapravila znaten delež svojih prihrankov – ampak v izobrazbo je vendar treba vlagati, a ne?

Ko sem se po nekaj mesecih pred prijatelji hvalila z nadpovprečnim številom prebranih knjig in ostalih produktivnih vsebin ter na veliko promovirala pomen vseživljenjskega učenja, so me zasuli z vprašanji. “Kaj si od vseh teh knjig odnesla?”, “Kaj ti je bilo še posebej všeč?” in, najhuje,  “Katero knjigo priporočaš?”. Na videz enostavna vprašanja so me udarila kot strela z jasnega. Mencala sem, iskala odgovore in motovilila, na koncu pa ugotovila, da se v resnici po večmesečnem konzumiranju produktivnih vsebin pravzaprav ni spremenilo nič. Svojih prijateljev kljub vsemu trudu in količini predelane snovi še vedno nisem mogla navdušiti z zanimivimi dejstvi, še težje pa je bilo iskati primere, kako sem sama s pomočjo “vseživljenjskega učenja” uspela spremeniti svoje življenje. 

Preplavil me je občutek, da sem knjige in ostale vsebine z očmi le oplazila – daleč od tega, da bi se vanje poglobila in od njih kaj uporabnega odnesla. Zvečer sem obupano opazovala svoje beležke, ki sem jih mesece besno polnila z zapiski s številnih predavanj in seminarjev, ki sem se jih udeležila. Kljub veliki vnemi in načrtih o tem, da bom vse vsebine obvladala, jih od takrat nisem odprla niti enkrat.

Kje je šlo narobe?

Mar ne počne tega tudi Bill Gates? Zakaj njemu za razliko od mene uspeva?

Po neprijetnem trenutku samorefleksije sem se zavedala svoje usodne napake. Ugotovila sem, da sem v svojem obdobju intenzivnega “vseživljenjskega učenja” v resnici eno konzumiranje zamenjala z drugim – večerno skrolanje po družbenih omrežjih sem zamenjala s požiranjem knjig, v katere se nisem zares poglobila. 

Ujela sem se v past širine pojma vseživljenjskega učenja; ugotovila sem, da sem nanj gledala podobno kot na večerni “Facebook binge” – obstajala je le brezglava želja, da vse pregledam in sem z vsem na tekočem. O prebranih vsebinah nisem razmišljala niti trenutek po tem, ko sem knjigo zaprla, s čimer sem sama sebi preprečila, da bi jih lahko kadarkoli preizkusila v vsakodnevnem življenju in ga s tem resnično spremenila. Sicer je bila moja nova obsesija brezglavega konzumiranja produktivnih vsebin boljša kot neskončno skrolanje po družbenih omrežjih, a sem z njo pridobila le to, da sem se lahko pohvalila z dolgim seznamom prebranih knjig, pregledanih posnetkov in udeležb na seminarjih. 

Svojega vseživljenjskega učenja bi se morala lotiti bolj premišljeno in ciljno usmerjeno, manjkali sta mi struktura in cilj. Če odštejemo gorečo željo, da bi v čim krajšem času prebrala čim več knjig in tako vedela vse o vsem, o drugih ciljih sploh nisem razmišljala. Pri tem bi si lahko pomagala že s tehniko SMART postavljanja specifičnih, merljivih, dosegljivih, relevantnih in časovno opredeljenih ciljev, s katerimi bi svojo izobraževalno pot osmislila in nadzorovala, a je bilo veliko lažje drveti čez vrstice produktivne literature in se utapljati v zasvojljivem občtuku, da končno počnem nekaj dobrega zase.

V grenkem večeru samorefleksije sem ugotovila, da moram, če želim z izobraževanjem pridobiti nove kompetence in življenje postopoma spremenim na bolje, preiti in spremeniti svoj “fast food” pristop k učenju – hitro, a nehranljivo učenje na dolgi rok žal nikoli ne bo delovalo. 

Svoj pristop sem spremenila.

Po neprijetnem soočenju z resničnimi rezultati svojega pristopa k “vseživljenjskemu učenju” sem se stvari lotila bolj počasi in nadzorovano. Brezglavo konzumiranje produktivnostnih in self-help vsebin sem spremenila v kreiranje novih veščin in znanj v vsakdanjem življenju. 

Knjige, posnetki, podkasti in izobraževanja imajo omejeno vrednost, dokler jih ne apliciramo v prakso. Če med seanso “vseživljenjskega učenja” ostanemo v načinu požiranja novih informacij, se naše življenje ne bo prav nič spremenilo. Vse produktivnostne vsebine, vsa literatura, celo vsi seminarji so le navodila, ki jih moramo sami prenesti v svoje življenje. To je težji del – pasivno spremljanje novih informacij nas takoj navda z (lažnim) občutkom dosežka, apliciranje pa zahteva aktivnost, kreativnost, potrpežljivost in pogost občutek frustracije, če nam slednje ne uspe.

Po vsakem prebranem poglavju v knjigi, pogledanem posnetku in poslušanem podkastu sem tako razmislila, kako bi lahko te vsebine uporabila v vsakdanu in tako preverila njihovo vrednost. Omogočila sem si tudi dosti manevrskega prostora, da sem preizkusila, če mi ustrezajo – v nasprotnem primeru sem jih pač opustila.

Ko sem vsebine pa znala prilagoditi sebi v prid in jih vključiti v vsakdanje življenje, me je navdal val kreativnosti in motivacije. Ni bilo lahko – soočiti sem se morala s številnimi neproduktivnimi vzorci in spremeniti mnoga globoko vkoreninjena prepričanja. A po nekaj mesecih takšnega učenja sem lahko z gotovostjo trdila, da se je moje življenje spremenilo na bolje in da sem se opremila z novimi znanji in kompetencami. 

Pogled nazaj.

Vseeno sem hvaležna za svoj začetniško ponesrečen pristop k vseživljenjskemu učenju, saj je bil prvi korak v smeri lastnega izboljšanja in poslušanja same sebe. Vseživljenjsko učenje je namreč zelo širok pojem, ki ga je treba zožati po lastni meri, kar v člankih, ki promovirajo večjo zaposljivost in pomen stalnega izobraževanja, le redko zasledimo. Čeprav je gora informacij, ki so nam vsak trenutek na voljo, nedvomno mikavna, se je treba zavedati, da ne moremo postati strokovnjaki za vsa področja (hkrati). Presoditi moramo, katere vsebine nam koristijo, in jih dejansko prenesti v prakso, s čimer se naše kompetence povečujejo, mi ostanemo v stiku s časom, hkrati pa postanemo še bolj zaposljivi in mikavni na trgu dela. 

No, ampak to, da znam zrecitirati 100 najbolj atraktivnih self-help knjig, mi bo morda vseeno prišlo prav na kakšnem selekcijskem intervjuj. 😉

---

Če te je vsebina članka pritegnila, ti priporočam ogled posnetka, ki nazorno prikaže ovire in pasti, v katere se lahko ujamemo na poti do lastnega izboljšanja (npr. toksična produktivnost, »hustle mentality«)

The toxic world of self help: hustle culture, toxic positivity, addiction and fake gurus: https://www.youtube.com/watch?v=dmLTLkCBSN8&ab_channel=JamesJani 

Če pa te zanima več o različnih metodah postavljanja ciljev, si lahko pogledaš naslednje posnetke in najdeš tisto, ki najbolj ustreza tebi: 

Ted Talk – Why the secret to success is setting the right goal: https://www.youtube.com/watch?v=L4N1q4RNi9I&ab_channel=TED 

SMART goals: https://www.youtube.com/watch?v=1-SvuFIQjK8&ab_channel=DecisionSkills 

Knjiga Atomske navade (James Clear)

---

O avtorici.