Sanjski moški, Kmetija in Big Brother so le eni izmed resničnostnih šovov, ki jih lahko zasledimo na televiziji. Pogosto se gledalci sprašujejo, kakšen je postopek selekcije kandidatov v te šove. V kolikor se tudi vam poraja to vprašanje, vabljeni k branju prispevka.

---

Avtorica: Ana Sladič

Izmed vseh televizijskih žanrov ravno resničnostni šovi spodbujajo najbolj zagrete debate, tako na strani strokovnjakov, sociologov in psihologov pa tudi v javnosti. Že ko mislimo, da smo videli vse možno, se bo pojavil nov šov, ki je še bolj bizaren. Zdi se, kot da tekmujejo v tem, kdo se bo spomnil najbolj nenavadnega koncepta. 

Resničnostni šovi nam v resnici ne ponujajo realnosti, temveč občutek realnosti, saj ne spremljamo dogajanja, ki bi se odvijalo brez kakršnega koli interviranja in brez vedenja sodelujočih tekmovalcev, da se jih snema. Poleg tega na dogajanje vpliva tudi prezentacija; okolje, v katerem bivajo tekmovalci,  naloge, ki jih morajo opraviti, „nepričakovani“ posegi ustvarjalcev oddaje, ki usmerjajo njen tok pa tudi način montaže, snemanja in različna tehnična sredstva. Kljub temu, da avtorji trdijo, da gre za oddaje, ki temeljijo na realnosti, so narejene za televizijo (Jakopič, 2006).

Znanstvena spoznanja

Pri znanstvenem raziskovanju resničnostnih šovov in selekcijskega postopka se velikokrat pojavlja vprašanje etičnosti. Veliko raziskav je namreč ugotovilo, da resničnostni šovi pogosto slonijo na prikazovanju rasnih, spolnih in drugih stereotipov. Prav tako so z empirično raziskavo ugotovili, da ima resničnostna televizija negativen vpliv na samopodobo gledalcev, lahko olepšuje najstniško nosečnost, kultivira negativne spolne stereotipe in ustvarja željo po kozmetičnih posegih (Wei, 2016). Poleg negativnega vpliva na družbo pa je eden izmed pomembnih moralnih pomislekov tudi negativen vpliv na tekmovalce. Resničnostna televizija namreč velikokrat v post produkciji napačno interpretira dogodke, ki so se zgodili in jih ne prikaže v resnični luči. Resničnostni šovi tako poglabljajo stereotipe, ki so še vedno prisotni v družbi in so zanjo škodljivi (Wei, 2016). 

Predstavitev metode

Izbira sodelujočih je zelo premišljena in načrtna. Producenti morajo izbrati posameznike, ki si bodo upali povedati toliko kot v svojem zasebnem življenju ali pa celo več. Prisotna mora biti močna želja po nastopanju. Vsaj navzven morajo biti samozavestni, poleg tega pa morajo znati dobro artikulirati in čim slikoviteje prikazati svoja čustva in misli. To je ključno posebej, ko gledalcem svoje misli in občutke posredujejo v osami, z direktnim pogledom v kamero. Vendar pa te skupne lastnosti ne pomenijo, da producenti iščejo podobne ljudi, saj potem šov ne bi bil zanimiv za gledalce. Najti morajo različne osebe, saj ravno razlike med njimi spodbujajo nastanek konfliktov in nesporazumov med njimi, kar je za gledalce bolj zanimivo. Prav tako pa raznolik kader zagotavlja, da se bo lahko več različnih ljudi poistovetilo s posamezniki in bodo zato bolj verjetno spremljali oddajo (Štefančič, 2008).

Na resničnostne šove se prijavljajo posamezniki, ki si iz različnih razlogov želijo z igranjem sebe razkriti svojo zasebnost pred javnostjo in obenem upajo na določene koristi. Medtem ko imajo lahko različne razloge za sodelovanje, kot so denar, tolažba ob izpovedi ali pa slava, je vsem tekmovalcem skupno to, da želijo proizvajati podobo, ki ovrednoti samega sebe (Razac, 2007).

Scenarij resničnostnih šovov je zelo preprost, sam format namreč izziva probleme in postavlja naloge, ki jih morajo tekmovalci opraviti, medtem pa sklepajo prijateljstva, zavezništva, sovraštva ali pa ljubezenska razmerja. Za uspeh resničnostnega šova so tako ključen faktor ljudje, ki bodo v njem nastopali, zato njihova izbira ni naključna. Producenti sicer ne povedo kandidatu, kaj konkretno naj bi v oddaji delal, z njim pa delijo kako naj bi oddaja potekala (Razac, 2007).

Sodelujoče producenti izbirajo glede na to, kdo so in kakšen je njihov karakter, pri čemer je pomembno zagotoviti raznolik nabor. Pri izbiri je vedno pomembna skupina, ki nastaja, in ne posamezniki. Skupino namreč definira tisto, kar jim je skupno, oziroma namerno strukturiranje odnosov, ki so umetno vzpostavljeni (Johnson in Johnson, 1997). Kljub temu, da obstajajo raziskave o tem, kako se posamezni profili ljudi obnašajo in kakšne so dinamike med njimi, pa producenti ne morejo nikoli z gotovostjo predvideti, kako se bodo člani skupine v omejenem in umetno ustvarjenem okolju res razumeli (Slak, 2010).

Omejitve metode

Omejitve so predvsem etične narave. Po eni strani je vloga psihologa najti primerne kandidate in pomagati ustvariti zanimiv resničnostni šov. To je psihologova obveza do naročnika. Po drugi strani pa je potrebno skrbeti za dobrobit kandidatov in paziti, da se jim ne povzroči škode. Znotraj selekcijskega procesa je tudi potrebno paziti, da je znotraj psihološkega testiranja vključeno le tisto, kar je nujno za psihološki profil, ki bo pomagal pri izbiri kandidatov. S poročanjem o profilu kandidatov pa jim ne sme biti povzročena nobena škoda.

Celoten postopek izbire si lahko preberete na spodnji povezavi:

Literatura

Jakopič, K. (2005). Realna televizija kot laboratorijski eksperiment.

Jakopič, K. (2006). Tv voajerji. Ljubljana: Institutum Studitorium Humanitatis.

Johnson, D. W. in Johnson, F. P. (1997). Joining together: Group theory and group skills. Prentice-Hall, Inc .

Luthar, B. (2008). Proizvodnja slave: politika v popularni kulturi. Fakulteta za družbene vede. 

Mast, J. (2016). The dark side of “reality TV”: Professional ethics and the treatment of” reality”-show participants. International Journal of Communication, 10, 22.

Slak, G. (2010). Intervju z Zupančič Niko. Ljubljana, 12. marec.

Štefančič, M. (2008). Opustite vsakršno upanje, vi, ki vstopate! Mladina.

Razac, O. (2007). Ekran in živalski vrt: spektakel in udomačevanje od kolonialnih razstav do Big Brotherja. Ljubljana: Maska.

Wei, J. (2016). Good character: Reality television production as dirty work, Publicly accessible Penn dissertations. 2094.