»Osem ur dela, osem ur prostega časa, osem ur počitka«. S temi besedami se je tovarnar in filantrop Robert Owen leta 1817 zavzel za pravice delavcev. 40-urni delovni teden se je kot standard ohranil vse do danes. Je čas za nove spremembe?

---

Avtorica: Tara Ferbežar Felgner 

Kljub tehnološkim spremembam (ali morda prav zaradi njih) morajo zaposleni dandanes pogosto oddelati tudi daljše delovnike kot predlaganih 40 ur na teden. Pri tem so raziskave pokazale, da 55-urni delovni teden povečuje možnost za zastoj srca za kar 33 % in tveganje za razvoj srčno-žilnih bolezni za kar 13 %. Tudi zaposleni z 8-urnim delovnikom ponekod poročajo o občutku preobremenjenosti z delom, večja je tudi verjetnost napak pri delu. Predvsem pandemija COVID-19 je po mojem mnenju odprla številna vprašanja o usklajevanju dela in prostega časa. Mislim, da je skrajni čas za premislek o skrajševanju delovnega časa in spremembah načinov dela. 

Skrajšan delovnik: model 100–80–100

Ko govorimo o skrajšanem delovniku, imamo v mislih delovni teden, ki je krajši od 40 ur. Dva pogostejša primera sta 6-urni delovnik (namesto 8 ur na dan, delamo 6 ur na dan) in 4-dnevni delovni teden (namesto 5 dni delamo 4 dni na teden, pri čemer traja delovnik 8 ur). Pomembno pri tem je, da naj bi plača ob skrajševanju delovnika ostala enaka. Zasledila sem model 100–80–100: prva stotica pomeni 100-odstotno plačo, osemdeset pomeni 80-odstotni (torej skrajšan) delovnik, druga stotica pa pomeni 100-odstotno učinkovitost zaposlenih. Skrajšan delovnik torej temelji na predpostavki, da produktivnost ostane enaka oz. se izboljša, saj skrajšan delovnik deluje kot motivator za bolj osredotočeno delo. 

Koristi za zaposlene, delodajalce in družbo

V podjetjih, kjer so poskusno uvajali skrajšan delovnik, so ugotovili naslednje: zaposleni so poročali o večjem zadovoljstvu z življenjem in delom ter o boljšem telesnem in duševnem zdravju. Navajali so, da se več rekreirajo in bolje spijo. Poročali so tudi o nižjih stopnjah stresa in izgorelosti, saj jim je ob skrajšanem delovniku ostajalo več časa za tiste sproščujoče aktivnosti, ki zmanjšujejo stres. Pri tem je učinkovitost krajšega delovnega tedna v primerjavi s skrajšanim delovnim dnem po mnenju nekaterih večja, saj trije prosti dnevi omogočijo boljši »odklop« od dela, psihofizična obremenitev je bolj zmanjšana, počitek je bolj učinkovit kot pri zgolj dveh urah dela manj na dan. Nasploh je bilo pri zaposlenih s krajšim delovnikom zaznati boljše ravnotežje med delom in življenjem – imeli so več časa za hobije in družino. Sama poleg tega menim, da lahko skrajšan delovnik zaposlenim posreduje močnejši občutek avtonomije na delovnem mestu, saj se počutijo manj nadzorovane s strani delodajalca.  

Poleg koristi za zaposlene pa so raziskave ugotovile tudi številne prednosti skrajšanega delovnika za delodajalce. Zaposleni so, kot že omenjeno, bolj učinkoviti. Posledično se poveča tudi produktivnost podjetja. Številna podjetja so po uvedbi 6-urnega delovnika zaznala rast dohodkov. Zaslediti je bilo tudi upad absentizma (torej (ne) upravičenih izostankov z dela, najpogosteje zaradi bolezni). Skrajšan delovnik po mojem mnenju omogoča tudi več časa za poklicno izpopolnjevanje zaposlenih – za delodajalca to posledično pomeni bolj izobražen kader z bolj kakovostnim znanjem. Večina podjetij bi po preizkusni dobi ohranila 6-urni delovnik. Prav tako so ugotovili, da sistem deluje za zelo raznolike organizacije. 

Skrajšan delovnik pa ima tudi številne koristi za družbo. Omogoči bolj uravnovešeno obremenjenost po spolih izven službe – moški prevzemajo več gospodinjskih opravil in skrbi za otroke. Ženske so še vedno bolj obremenjene z opravili doma, zato uvajanje skrajšanega delovnika po mojem mnenju omogoči tudi uresničevanje demokratičnega političnega cilja enakega dostopa do participiranja v družbi. Skrajšan delovnik pa poleg zmanjševanja neenakosti zmanjšuje tudi brezposelnost in izgorelost. Prav tako imajo podjetja, ki so uvedla skrajšan delovnik, po mojem mnenju nižji ogljični odtis (nižja poraba elektrike, papirja ipd.). Menim, da je delo pogosto najmočnejši ali pri nekaterih in ponekod morda celo edini posredovalec vrednosti posameznika. Skrajšan delovnik tako omogoči, da vrednost znova pridobijo prostočasne aktivnosti in družinski ter prijateljski odnosi. Navsezadnje se mi zdi precej zdravo, če naša identiteta ni odvisna zgolj od enega področja, temveč nas določajo in izpolnjujejo raznolike stvari.

Je res vse tako rožnato? 

Gotovo pa lahko pri uvajanju skrajšanega delovnika naletimo na nekatere izzive in pomanjkljivosti. Najbolj očiten je morda dodaten strošek za delodajalca. Slednje je pomembno predvsem v branžah, kot sta proizvodnja in storitve, saj je tam končen produkt vezan na čas. V avtomatizirani in časovno optimizirani proizvodnji vseeno velja pravilo: »Dlje delaš, več proizvedeš.«. Podobno je na primer v storitvenih dejavnostih, kot sta gostinstvo ali zdravstvena oskrba: »Dlje delaš, več ljudi lahko postrežeš oz. oskrbiš.«. Tako mora delodajalec zaradi dvournega izpada dnevno za vsakega zaposlenega zaposlovati novo delovno silo. Vsaj danes pa to lahko predstavlja precej velik problem. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje trenutno ponuja okrog 1000 del na področju zdravstva, nege in socialnih storitev, portal MojeDelo.com pa navaja okrog 1000 prostih delovnih mest v proizvodnji. Brezposelnost je rekordno nizka, iskanje novih zaposlenih v podjetju s 6-urnim delovnikom bi delodajalcu tako lahko povzročilo kar nekaj preglavic. Poleg tega je ponekod ob uvedbi skrajšanega delovnika prisoten višji prezentizem (to je prisotnost na delovnem mestu kljub bolezni, slabemu počutju, ali drugim motečim dejavnikom iz osebnega življenja), ki pa je prav tako strošek za delodajalca. Poleg tega bi ob hitri in popolni uvedbi 6-urnega delovnika v vse branže predvsem v storitvenem sektorju in proizvodni dejavnosti cene produktov in storitev narasle. To bi bilo sicer dobro za tiste, ki opravljajo iskane ali manj dostopne storitve, neugodno pa bi vplivalo predvsem na tiste z že tako nizkimi prihodki. To bi povzročilo tudi nekonkurenčnost izvoznega gospodarstva zaradi previsokih cen glede na kakovost produktov. Krajšanje delovnika in posledično nižja produktivnost v javnem sektorju bi povzročila podaljševanje čakalnih dob v zdravstvu in podaljševanje upravnih postopkov, prav tako pa preobremenjenost v izobraževalnem sektorju. Nekatera podjetja poleg tega opozarjajo, da obstajajo obdobja v letu, ko je obremenitev več. Obseg dela je takrat prevelik, da bi si lahko privoščili 6-urni delovnik, zato so nekatera podjetja po preizkusnem obdobju skrajšanega delovnika znova prešla na 8-urni delovnik. Po mojem mnenju ostaja tudi vprašanje, ali je ob koncu preizkusnega obdobja s skrajšanim delovnikom pri zaposlenih še prisotna zavzetost. Navsezadnje smo bitja navade, 6-urni delovnik bi tako nemara postal novi standard, nanj bi se navadili, naša delovna učinkovitost pa bi se zmanjšala.

Kaj je pomembno za delodajalce? 

Menim, da so danes poklici v številnih branžah precej bolj ustvarjalni kot nekoč. Posvečanje pozornosti uram dela torej ni več toliko na mestu, potreben bo premik od merjenja časa k vrednotenju časa oz. od merjenja prisotnosti k merjenju učinkovitosti. Zaposlujejo se generacije, ki si na delu želijo več avtonomije in ki višje vrednotijo prosti čas. V zvezi s tem ima 6-urni delovnik številne prednosti in po mojem mnenju je čas, da v ospredje postavimo predvsem blagostanje zaposlenih. Glede na to, da uvedba skrajšanega delovnika predstavlja strošek in obremenitev za delodajalca, pa bi bila potrebna postopna in nadzorovana uvedba, pri kateri ves čas spremljamo učinke na zaposlene in na gospodarstvo. Do takrat pa lahko delodajalci s številnimi koraki razbremenijo svoje zaposlene ob hkratnem ohranjanju oz. izboljšanju delovne učinkovitosti. Spodaj najdete nekaj predlogov. 

1. Omogočanje fleksibilnega urnika bo predvsem mladim zaposlenim olajšalo usklajevanje družine z ambiciozno kariero. 
2. Ustrezen časovni načrt za projekte bo zaposlene motiviral in preprečil prevelike obremenitve in predolgo ostajanje na delu ob zaključevanju projektov.
3. Prioritiziranje nalog: če zaposleni vedo, katere so najpomembnejše naloge, ki naj se jih lotijo najprej, lahko prihranijo veliko časa.
4. Izločanje distraktorjev, kot so socialna omrežja, nepotrebni sestanki, cukanje za rokav, ko je zaposleni ravno zatopljen v delo.
5. Omogočanje rednih kratkih odmorov in definiranje časa, ko bodo zaposleni z delom končali, saj to deluje kot motivator. 

---

O AVTORICI