Ko obravnavamo rasno diskriminacijo v kontekstu psihologije dela, se pogosto osredotočamo na diskriminacijo znotraj delovnega okolja, ko je posameznik na neki poziciji že zaposlen. Čeprav je ta vidik pomemben, je ključno nasloviti tudi rasno diskriminacijo na samem trgu dela.

---

Avtorica: Lana Šeško

Kaj je 21. marca?

21. marca praznujemo mednarodni dan boja proti rasni diskriminaciji. V ta namen v blogu raziščem pogosto spregledan vidik rasizma v povezavi z delom – ne tistega, ki se kaže na delovnem mestu, temveč tistega, ki ljudem preprečuje dostop do kakovostne zaposlitve.

Polovico leta 2023 sem preživela na Nizozemskem, ki se ponaša z napredno družbeno politiko. Kmalu pa mi je postalo jasno, da vsi nimajo enakih možnosti in enakih izhodišč, kar pomeni, da se v praksi njihova pravno-formalna enakost ne uresničuje. Med svojim bivanjem sem živela v študentskem kompleksu, ki se je nahajal v nekoliko manj privilegiranem predelu mesta. Moji sosedje so bili večinoma različnih narodnosti in kultur. Začudilo me je, da se jih je večina naselila prav v tem delu mesta, medtem ko so bili bogatejši predeli večinoma naseljeni s prebivalci, ki sebe enačijo s stereotipnim opisom “pravi Nizozemec”. Začela sem podrobneje opazovati. Med obiski živilskih trgovin na različnih predelih mesta sem opazila, da so bili delavci vedno bodisi študentje bodisi ljudje različnih etničnih ozadij, kar me je presenetilo. Podobna zgodba se je odvijala na fakulteti, ki se sicer rada hvali s sprejemanjem raznolikosti vseh vrst. Med zaposlenimi sem opazila zanimiv vzorec, ki je nakazoval na to, da so pozicije čistilcev in čistilk pogosteje zasedene s posamezniki iz različnih etničnih in rasnih manjšin. Ta vzorec se je ponovil na gradbiščih. Da bi preverila pristranskost svojih opažanj, sem se odločila, da problematiko sistematično raziščem.

Kaj je rasizem?

Rasizem je organiziran družbeni sistem, v katerem dominantna rasna skupina na osnovi ideologije inferiornosti kategorizira ljudi v družbene skupine imenovane “rase” ter uporablja svojo moč, da razvrednoti, zaničuje, onemogoča in različno dodeljuje cenjene družbene vire in priložnosti skupinam, ki so opredeljene kot manjvredne (Bonilla-Silva, 1997).

Morda se zdi, da je rasizem stvar preteklosti in da smo že zdavnaj končali s to obliko diskriminacije. Res je, da zakoni res ne zahtevajo več rasne segregacije ali dovoljujejo trgovanja s sužnji. Vendar pa zgolj dejstvo, da rasna diskriminacija ni več tako očitna, ne pomeni, da ne obstaja več ali da se ni preprosto prelevila v manj očitne oblike. Rasizem se lahko skriva v subtilnih predsodkih, ki so globoko ukoreninjeni v miselnosti ljudi, in v družbenih sistemih, ki še vedno reproducirajo neenakost. Primer prvega so mikroagresije, ki jih lahko ponazorimo s komentarji »od kod pa si v resnici?«, namenjenimi nebelski populaciji, neenak dostop do kakovostnega šolstva pa je primer rasizma v družbenih sistemih.

Če se ozrete okrog sebe, boste opazili, da rasizem še zdaleč ni izkoreninjen. Pri tem je potrebno opozoriti, da so diskriminacije v Sloveniji in drugod po Evropi pogosto deležne tudi etnične manjšine, na katere ob omembi rasizma velikokrat sploh ne pomislimo.

Rasizem tako deluje na več ravneh, in sicer na strukturni, kulturni in individualni ravni. V svojem blogu se bom osredotočila na rasizem na strukturni ravni.

Rasizem na strukturni ravni

Rasizem presega zgolj individualna prepričanja in se manifestira tudi na institucionalni ravni. Pojavlja se kot posledica ukoreninjenih predsodkov, razlik v moči ter kulturnih praks v družbenih institucijah, ki podpirajo in ohranjajo rasno diskriminacijo ter neenakost med različnimi rasnimi ali etničnimi skupinami. Odraža se v dostopnosti rasnih in etničnih manjšin do izobraževanja, zdravstvene oskrbe, zaposlitve in stanovanjskih možnosti ter s tem vpliva na njihovo življenje in dobrobit (Williams idr., 2019).

Ena izmed posledic rasizma na strukturni ravni je na primer rasna segregacija, ki sicer ni več uzakonjena, vendar se ohranja zaradi neenakih družbenih pogojev. Te so posledica ekonomskih razlik, stereotipov, kulturnih praks in institucionalne diskriminacije. Segregacija vpliva na socialno-ekonomski status (SES), saj določa slabši dostop do izobraževanja in zaposlitvenih možnosti, ki kasneje vplivajo nazaj na SES in posledično na segregacijo (Williams in Collins, 2001). Segregacija navadno vodi tudi v prostorsko razseljenost. Na takšnih območjih pride do zgoščanja revščine, škodljivih vplivov okolja in psiholoških stresorjev, kar se povezuje z manj priložnostmi, več zdravstvenimi težavami in slabšo kakovostjo življenja (Williams idr., 2019). Segregacija tako prispeva k razlikam rasnih in etničnih manjšin v fizičnem in duševnem zdravju, dohodku, izobraževanju, delovnih pozicijah, brezposelnosti in premoženju. Te razlike pa utrjujejo segregacijo.

Pri segregaciji ne gre za ločevanje ljudi glede na njihovo barvo kože. Gre za ločevanje ljudi glede na njihov dostop do virov, ki je pogosto povezan z njihovo barvo kože.

Stephen Menendian

Citat osvetljuje razliko med istovrstnostjo in enakostjo. Medtem ko istovrstnost označuje biološke razlike med ljudmi (kot je na primer barva kože) izvira enakost iz družbenih konstrukcij, ki določenim biološkim značilnostim pripisujejo določeno vrednostno oznako (primer rasne diskriminacije: temna barva polti = »manjvredna«). Neenakost torej ni neposredna posledica bioloških razlik, temveč rezultat družbene konstrukcije in sistemov, ki določenim skupinam ljudi na podlagi vrednostnih oznak, ki jih pripišejo njihovim biološkim značilnostim, dajejo privilegije ali omejujejo njihov dostop do virov.

Rasne in etnične manjšine, ki se v nov kraj velikokrat preselijo zaradi neugodnih pogojev v svoji domovini, se po preseljevanju v drugo državo pogosto naselijo na območja, ki so jim cenovno dostopnejša. Njihovi otroci se zaradi finančnih ali kulturnih ovir pogosto izobražujejo v šolah, ki niso tako kakovostne kot tiste v bogatejših okrožjih, starši pa se zaradi slabšega finančnega položaja lahko znajdejo v situaciji, ko morajo otroka iz šolanja umakniti prezgodaj. Tudi mladostniki sami so zaradi manj izobraženih staršev, slabšega znanja jezika, šibkejše čustvene, materialne, socialne, akademske in psihološke podpore s strani pomembnih drugih ter omejenega dostopa do kulturnih virov bolj podvrženi slabšemu šolskemu uspehu in prezgodnjemu izstopu iz šolanja (European Commission, 2017). Posledično imajo težave pri iskanju zaposlitve, saj mnoga delovna mesta zahtevajo višjo stopnjo izobrazbe. Zato se pogosto zaposlijo na delovnih mestih, ki ponujajo nižje dohodke in s tem nižji življenjski standard. Ljudje, ki so dokončali le osnovno izobraževanje, v povprečju trikrat bolj verjetno živijo v revščini ali socialni izključenosti kot tisti, ki so dokončali visokošolsko izobraževanje (European Commission, 2017). Takšni posamezniki tudi svojim otrokom težje zagotovijo boljše možnosti, kar prispeva k vzajemnemu ojačevanju segregacije in diskriminacije, vključno z omejevanjem zaposlitvenih možnosti.

Rasna diskriminacija na poti do delovnega mesta

Poleg tega, da se rasizem pojavlja na delovnih mestih, je torej prisoten tudi na trgu dela. V mnogih primerih vzroke za to, da se rasne in etnične manjšine znajdejo v revščini ter na delovnih mestih, ki jim onemogočajo priti do dostojnega življenja, pripišemo posamezniku – bodisi njegovemu pomanjkanju truda, pameti, znanja, lenobi ali nevztrajnosti. V okviru trenutne ideologije je namreč vsak posameznik sam odgovoren za svoj uspeh ali neuspeh. Pogosto pozabljamo, da se vzroki mnogokrat v resnici skrivajo na strukturni ravni in da je tudi ukoreninjena rasna diskriminacija tista, ki nekaterim ljudem preprečuje, da bi sploh imeli možnost priti do kakovostne izobrazbe, določenih delovnih mest, pravičnega plačila in posledično do boljšega življenjskega standarda. Poglejmo si nekaj primerov.

Romi, največja etnična manjšina v Evropi, se soočajo z visokimi stopnjami brezposelnosti, pri čemer so pogosto omejeni v svoji izbiri zaposlitve in dostopu do trga dela (OSHwiki, 2022). Ko migranti najdejo zaposlitev, je običajno na nižjem položaju kot v njihovi domači državi. Hkrati so za delovno mesto pogosteje prekvalificirani v primerjavi z domačimi državljani (Eurostat, 2023). Analiza delovnih mest je pokazala, da so bili leta 2022 državljani tretjih držav v EU nadpovprečno zastopani v sektorjih, ki jih zaznamuje zaposlovanje z nižjo stopnjo izobrazbe, vključno z gostinstvom, delom v gospodinjstvu in v gradbeništvu (Evropska Komisija, 2023). Mednje spadajo poklici, kot so čistilec/čistilka, pomočnik/pomočnica, negovalec/negovalka, gradbeni delavec/delavka, delo v proizvodnji, prevoznik/prevoznica… Podpovprečno pa so bili zastopani v gospodarskih sektorjih, za katere je značilno zaposlovanje z višjo stopnjo izobrazbe, kot na primer v zdravstvu, izobraževanju ter v strokovnih, znanstvenih in tehničnih dejavnostih (Evropska Komisija, 2023). Gre za poklice kot so delavec/delavka v vzgoji in izobraževanju, strokovni sodelavec/sodelavka za poslovanje in upravljanje, administrativni delavec/delavka, zdravstveni delavec/delavka… Razvidno je, da vsa delovna mesta zaradi različnih izhodišč niso enako dostopna vsem, kar lahko nakazuje na sistemsko rasno in etnično diskriminacijo na trgu dela. To lahko privede do ekonomske izključenosti in socialne marginalizacije različnih rasnih in etničnih skupin.

Poleg tega, da rasna in etnična diskriminacija vplivata na dostop do zaposlitve, imata tudi pomembne posledice za delovne pogoje in plače delavcev. V kapitalistični družbi je uspeh podjetij povezan s sposobnostjo ustvarjanja dobička, ki se akumulira tako, da lastnik podjetja delovni sili plača manj, kot je njihovo delo ustvarilo, preostanek pa obdrži zase. Vrednost delovne sile, tj. plačilo delavcem, je določena znotraj družbeno-zgodovinskega konteksta (Krašovec, 2014). Manjvrednostni rasni in etnični predsodki, ki so prisotni v družbenih strukturah, torej omogočajo delodajalcem, da izkoriščajo delavce na podlagi implicitnih prepričanj vezanih na njihovo rasno ali etnično pripadnost. To se kaže v podplačevanju ali celo zaposlovanju nekvalificirane delovne sile, kar povečuje dobiček delodajalcev. Nekateri delodajalci svoje zaposlitvene odločitve opravičujejo z rasističnimi in etničnimi predsodki, s tem pa krepijo rasizem in predsodke pri ljudeh (na primer: »migranti nam kradejo službe!«).

Kaj to pomeni za psihologijo dela?

Rasna diskriminacija na trgu dela ima pomembne posledice tudi za področje psihologije dela. Poleg tega, da se morajo psihologi zavedati vpliva rasne diskriminacije na delovne procese in medosebne odnose v organizacijah ter razvijati strategije za spodbujanje raznolikosti, vključenosti in enakopravnosti na delovnem mestu, se morajo osredotočiti tudi na zgoraj omenjen problem. Nujno potrebno je zagotavljanje enakosti ne le na delovnem mestu temveč tudi že na samem trgu dela. To lahko dosežemo s pomočjo podpiranja izobraževalnih in jezikovnih programov za rasne in etnične manjšine, z izvajanjem mentorstva in svetovanja pri iskanju zaposlitve, s sodelovanjem pri oblikovanju politik za odpravo ovir na trgu dela. Nujna je tudi kritična drža do uvažanja poceni delovne sile, borba za to, da »tuji« delavci prejemajo dostojno plačilo ter ukrepanje ob aferah, ki opozarjajo na nehumane delovne pogoje tujih delavcev.

Z ozaveščanjem, izobraževanjem in izvajanjem politik, ki spodbujajo enakost in pravičnost, lahko psihologi dela in kadrovniki pomagajo soustvarjati bolj inkluziven in podporen trg dela. Ključno je, da se sistematično naslavlja vidike rasne segregacije, ki omejujejo dostop do enakih delovnih možnosti.

Literatura

Beckett, L. (28. 6. 2021). ‘Where you live determines everything’: why segregation is growing in the US. The Guardian. https://www.theguardian.com/us-news/2021/jun/28/us-racial-segregation-study-university-of-california-berkeley

Bonilla-Silva, E. (1997). Rethinking racism: Toward a structural interpretation. American Sociological Review, 62(3), 465 – 480. https://doi.org/10.2307/2657316  

European Commission (9. 11. 2017). Education & training in Europe: inequality remains a challenge. https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/en/IP_17_4261

Eurostat (25. 8. 2023). Migrant integration statistics – over-qualification. https://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php?title=Migrant_integration_statistics_-_over-qualification

Evropska Komisija (oktober 2023). Statistični podatki o migracijah v Evropi. https://commission.europa.eu/strategy-and-policy/priorities-2019-2024/promoting-our-european-way-life/statistics-migration-europe_sl#begunci-v-evropi

International Labour Organization (ILO) (17. 4. 2007). Discrimination at Work in Europe. https://www.ilo.org/declaration/info/factsheets/WCMS_DECL_FS_90_EN/lang–en/index.htm

Krašovec, P. (2014). Človeški in nečloveški kapital in šola. Časopis za kritiko znanosti. 42(256), 65 – 83.

Menendian, S., Gambhir, S. in Gailes, A. (30. 6. 2021). The roots of structural racism project: twenty-first century racial residential segregation in the United States. Othering and Belonging Institute. https://belonging.berkeley.edu/roots-structural-racism

OSHwiki – European Agency for Safety and Health at Work (26. 09. 2022). Discrimination in the workplace. https://oshwiki.osha.europa.eu/en/themes/discrimination-workplace

Ristić, A. (27. 4. 2023). V manj kot letu dni v Sloveniji štiri afere brutalnega izkoriščanja delavcev #video. Siol.net. https://siol.net/novice/slovenija/v-manj-kot-letu-dni-v-sloveniji-stiri-afere-brutalnega-izkoriscanja-delavcev-video-605277

Williams, D. R. in Collins, C. (2001). Racial residential segregation: a fundamental cause of racial disparities in health. Public health reports, 116(5), 404–416. https://doi.org/10.1093/phr/116.5.404

Williams, D. R., Lawrence, J. A. in Davis, B. A. (2019). Racism and health: evidence and needed research. Annual Review of Public Health, 40, 105-125. https://doi.org/10.1146/annurev-publhealth-040218-043750

---