V letu 2019 je po podatkih Organizacije za ekonomsko sodelovanje in razvoj (OECD) Slovenijo zapustilo 14.000 visoko kvalificiranih delavcev v iskanju boljših pogojev dela. V dobi globalizacije, ko so državne meje »manj omejujoče« kot nekoč, se to morda sliši kot nekaj povsem običajnega, vendar prinaša nekatere negativne posledice za samo državo, ki vlaga v talente, vendar jih pogosto ne uspe zadržati. Kakšno je stanje in kaj storiti?

---

Avtor: Martin Peterka Skobe

Kaj je BEG MOŽGANOV?

Ob spremljanju novic, poročil ter tudi v vsakodnevnih pogovorih sem večkrat zasledil prav zanimivo skovanko beg možganov (angl. brain drain). Že vse od leta 2015 smo zaradi politične nestabilnosti ter vojnega ozračja na Bližnjem Vzhodu, v Ukrajini priča pravim, sodobnim selitvam narodov in s tem delovne sile, iščoč boljše pogoje za (mirno, varno) življenje. Tudi pojem beg možganov zajema en del teh značilnosti z razliko, da gre za sodobno obliko preseljevanja visokokvalificiranega, terciarno izobraženega kadra iz domače države v tujino. Spoštovanje si zaslužijo popolnoma vsi poklici, toda v primeru »odtekanja« visoko izobraženih posameznikov v tujino, ki bi utegnili pomembno oplemeniti področja slovenskega gospodarstva, tehnologije, sociale ter visoke znanosti in šolstva, se še posebno močno zašibijo kolena. Po eni strani to predstavlja znak nemoči ter zavedanja večplastnosti samega fenomena. 

Nastajajo prave kadrovske luknje na delovnih mestih, ki zahtevajo sploh visoko specializirana znanja. Še dobro se spomnim zgodb obupanih staršev leta 2018, ki so se vrtele v javnih občilih, katerih bolni otroci so čakali na srčno operacijo, v UKC Ljubljana pa sploh ni bilo zaposlenega srčnega kirurga. Primer ne ponazarja zgolj splošnega odseva težav javnega zdravstva, izziva, ki ga že vrsto let neuspešno rešuje politika, temveč konkretno kaže neželene posledice odhoda vrhunskih strokovnjakov iz naše ljube države.

Če bi sklepali o resnosti stanja na podlagi indeksa bega možganov po podatkih The Global Economy iz leta 2023 in primerjavi s splošnim povprečjem (177 držav vključenih v analizo) ki je 5.17, je Slovenija precej podpovprečna z vrednostjo indeksa 3.6, kar pa še ne diskreditira pomembnosti te tematike za slovenski prostor. Menim, da je glavni problem poleg konkretnih učinkov pomanjkanja specializiranega kadra posredno (razvoj gospodarstva, tržna ter tehnološka konkurečnost) in neposredno za Slovence, kar sem skušal ilustrirati s primerom iz zdravstva, ravno finančna luknja, nastajajoč kot posledica financiranja izobraževanja posameznikov, ki pa tako rečeno, ne vlagajo nazaj v produktivnost države, v kateri so se izobraževali. Finančno sodišče Republike Slovenije je namreč v revizijskem poročilu obdobja 2010-2021 ocenilo, da naj bi letni strošek izobraževanja odseljenih državljanov med 2013 in 2016 znesel 60 milijonov ameriških dolarjev, povprečni stroški enega leta terciarnega izobraževanja pa naj bi se leta 2015 gibali okrog 10.000 ameriških dolarjev na študenta. Kot je razvidno iz podatkov, gre za ogromne količine denarja, ki skorajda »izpuhtijo v zrak«. Naj na tem mestu jasno opozorim, da skušam kritično ilustrirati trenutno stanje v Sloveniji ter konkretne posledice odhajanja visoko izobraženega kadra, kar je povsem legitimna in dovoljena poteza strokovnjakov, ki prepoznavajo svojo kvaliteto ter so se podali na lov za boljšimi življenjskimi ter delovnimi standardi v tujini, vsekakor pa je vedno v interesu države, da zadrži »doma proizveden« kakovosten kader, zato je pomembno razumeti razloge za migracije.

Zakaj možgani bežijo in kakšne so možne rešitve?

Naslednje pomembno vprašanje, ki si ga zastavljam, se nanaša na razloge za odhod. Moja prva asociacija so boljše plače, kar je skoraj vedno prva incentiva, ki prevesi tehtnico v smer odločitve za delo v tujino, vendar ne zadostna. Strokovnjaki pogosto navajajo tudi boljše možnosti za napredovanje, boljši življenjski standard, možnosti za nadaljnje izobraževanje, kar ustvarja celovito motivacijsko sliko, ki v osnovi poganja beg možganov.

Zdi se, da bi povišanje plač na delovnih mestih, ki zahtevajo visoko kvalificirane kadre vsaj delno rešilo problem, toda kot kažejo aktualne stavke iz polja medicine ter šolstva, ki so naletele na gluha ušesa vlade, ni razvidne rešitve na tem področju v bližnji prihodnosti. Menim, da je smotrno načrtno ciljati precej bolj zgodaj v poteku izobraževanja. Nekateri mehanizmi, kot so denimo kadrovske štipendije, štipendije za deficitarne poklice, karierni sejmi, so že vzpostavljeni in v določeni meri delujejo pri zadrževanju ter pridobivanju novih moči v slovenskih podjetjih, potrebno pa je poskrbeti tudi za možnosti izobraževanj v tujini, ki omogoča strokovni razvoj kot svojevrsten motivacijski mehanizem, ter optimalen sistem napredovanja. V tem denimo naravnost blesti slovensko podjetje LEK, ki predstavlja dober zgled za pridobivanje ter zadrževanja kadra na vseh nivojih.

Zaključna misel

Beg možganov ni le pojav, temveč tudi problem za slovenski in svetovni prostor. Reševanje kompleksnega problema pa nikoli ni tek na kratke, temveč na dolge proge. Potrebna je optimizirana sistemska ureditev zgodnjih posegov pri preprečevanju bega ter vsaj delno zvišanje plač visoko kvalificiranih poklicev. Da ne bomo tako črnogledi- lahko si obetamo, da se na neki točki v karieri izkušeni posamezniki vrnejo v Slovenijo ter obogatijo podjetja, organizacije z novim, svežim, konkurenčnim znanjem. 

---