»ODGOVORNOST ZA LASTEN USPEH« – ZAKAJ POLEG ŠTUDIJA POTREBUJEMO TUDI DELOVNE IZKUŠNJE?

Študij ni zadostna osnova za kasnejšo želeno zaposlitev. Sistem nas sili, da poleg študija opravljamo študentsko delo ali celo neplačano, prostovoljno delo – si nabiramo izkušnje.

Avtorica: Maša Bizjak

V pričujočem prispevku preizprašujem zaposlovalno politiko kadrov. Zanima me predvsem, kako se odnos do dela zrcali v odnosu do sebe. H kakšnim vrednotam stremi svet zaposlovanja in zakaj je bistveni del delavske subjektivitete želja po krepitvi občutka samoučinkovitosti? V prispevku se navezujem na gledišče študentke – mnenje izražam predvsem na podlagi lastnih izkušenj.

Ali je želja po pridobivanju izkušenj nekaj samoumevnega?

Posameznik se na svoji študijski poti giba na področjih, ki mu omogočajo prevajanje pridobljenega znanja v prakso. Željo ima pridobivati raznolike izkušnje, preko katerih bi razvijal nove kompetence, ki so ključne za uspešno zaposlitev v stroki, za katero se izobražuje.

Problem je, da je izkušnje v sferi lastne izobraževalne poti (predvsem v strokah kot sta psihologija in pedagogika) največkrat moč pridobiti zgolj preko opravljanja prostovoljnega dela. Prostovoljno delo je sicer navadno razgibano in zanimivo, a zahteva tudi visoko mero odgovornosti in predvsem veliko časa. Pred začetkom samega dela je namreč potrebno opraviti izobraževanje, kasneje pa se redno udeleževati mentorskih sestankov, se strokovno izpopolnjevati. Potni stroški in malica še vedno pogosto niso kriti, torej jih študent pokrije sam.

Zaradi potrebe po golem preživetju je veliko študentov poleg študijskih obveznosti in prostovoljstva primoranih opravljati tudi študentsko delo. Z vidika študentke psihologije zaznavam, da je vzporedno opravljanje dela in študijskih obveznosti težko združljivo. Urnik študijskega programa namreč onemogoča redno izvajanje študentskega dela, saj so predmeti skozi dan razdrobljeni, prisotnost na vajah in seminarjih pa obvezna. Slednje lahko vodi v preobremenitev študenta, ki se skuša “uspešno” gibati v vseh omenjenih sferah življenja ter tako poskrbeti za svoj razvoj, izobrazbo in preživetje. Občutek obremenjenosti krepi uveljavljena ideologija neoliberalizma, kjer naj bi subjekt poskrbel za samega sebe in se udejanjal preko aktivnosti. Tako morebitne neuspehe v uspešnem združevanju aktivnosti pripisuje sebi, manku svojih sposobnosti, kar lahko vodi tudi v slabše duševno stanje, kot sta anksioznost in depresija.

Ujetost v procesu samovrednotenja

Neoliberalistična ideologija kontrolira posameznika preko navideznega občutka svobode s spodbujanjem razvijanja lastnih potencialov, samostojnega določanja lastne vrednosti in sledenja lastnim ciljem.

Kot vrednoti se izpostavlja predvsem učinkovitost in avtonomijo, s čimer se krepi tekmovalnost – saj sta cilja posameznika avtentičnost in originalnost oziroma narediti nekaj novega. Oseba se tako umika vase, stremi k nenehnemu samoizboljševanju in samouresničevanju, kar udejanja preko dela.

Pomemben koncept, ki opisuje posameznikov odnos do sebe in se odraža v njegovem odnosu do dela je samoučinkvitost. Gre za prepričanje v lastno zmožnost izvajanja določenih vedenj, ki so potrebna za uspešno spoprijemanje z danimi zahtevami situacije. Slednje sloni na notranjih standardih uspeha, osnovanih na podlagi preteklih izkušenj – doseženih uspehih, pridobljenih pohvalah in ponujenih priložnostih. Študent je tako nagnjen k pridobivanju izkušenj v različnih sferah svojih interesov, saj na podlagi le-teh gradi odnos do samega sebe, hkrati pa je ob visoki samoučinkovitosti bolj motiviran za nenehno izvajanje novih aktivnosti.

Biti dober na papirju

S potrebo po delu na sebi, torej nenehnim doseganjem na novo postavljenih kratkoročnih ciljev –produktivnostjo in izboljševanjem lastne vrednosti – se povezujejo tudi zahteve na trgu dela. Pomemben korak za vstop na trg dela je namreč samotrženje oziroma izpostavljanje svojih kompetenc, sposobnosti in pridobljenih izkušenj.

Zdi se, da je pomembnejše znanje “kako se dobro prodati” kot pa dejansko znanje, ki ga posameznik pridobi na svoji študijski poti. To zagovarjajo tudi razni karierni centri, delavnice in sejmi, ki spodbujajo k trženju veščin in spretnosti ter nudijo znanje, kako to storiti na najbolj učinkovit način.

Prav zaradi potrebe po samotrženju za pridobitev dostojnega delovnega mesta kot tudi lastne želje po razvijanju svojih potencialov in osebni rasti, ki naj bi bila samoumevna, študent stremi k iskanju načinov za le-to.

Odgovoren le za samega sebe?

V skladu z neoliberalistično ideologijo se je na trgu dela uveljavila paradigma samoodgovornosti, ki prepleta vse aspekte življenja – predstavlja način doživljanja sveta, medosebnih odnosov in razvoja.

Posameznik se zaznava kot avtonomen in racionalen subjekt, ki naj bi poskrbel in odgovarjal le zase ter ničesar pričakoval od drugih.

Uveljavljeno je verjetje, da je posameznik sam odgovoren za svoj položaj. Družbenokulturno vrednotenje dela spodbuja idejo, da se preko dela uresničuje in izboljšuje samega sebe – pomembna je produktivost, medtem ko je brezdelje zaničevano in nepotrebno. Slednje vodi v ponotranjeno potrebo po nenehnem doseganju več, po razvijanju svojih sposobnosti in kompetenc in doseganju najboljše možne verzije sebe. Od tu izvira občutek krivde, ki ga posameznik občuti ob »nekvalitetnem« preživljanju prostega časa, saj bi ta čas lahko namenil drugim, »bolj pomembnim« stvarem.

Zaključna misel

Paradigma samoodgovornosti, posredovana od zunaj, je postala del nas samih. Zaradi potrebe po izkazovanju lastnih sposobnosti, ki so vrednotene, smo hkrati ujeti v proces konstantnega samovrednotenja in primerjanja sebe z uveljavljenimi družbenimi standardi. Tako predstavlja delo pomemben del naše identitete in življenje v prihodnosti nekaj, kar je družbeno pričakovano in normalno. Stremeli naj bi k dobrim ocenam, h kvalitetnemu izpolnjevanju študijskih in delovnih nalog, k pridobivanju izkušenj in priložnosti, ki se bodo dobro brale na papirju, ki mu pravimo življenjepis. Vse to študentje opravljamo z namenom, da bomo nekoč dosegli izbrani cilj – se zaposlili.

Problem je, ker je pri tem pozabljamo na igrivost, ustvarjalnost in radovednost – svet, ki obstaja izven (a hkrati v) nas samih in ki nam je zaradi pretirane vpetosti v svet kariere vedno manj dosegljiv. Pozabljamo na soljudi, na to, da se avtonomija vzpostavlja in ohranja znotraj odnosov in da smo za lastno preživetje odvisni od drugih.

Kako se je možno oddaljiti od družbeno postavljenih okvirjev »pravilnega« delovanja? Morda lahko začnemo z aktivnim ozaveščanjem družbenokulturnega konstrukta idealnega posameznika. Se torej manj obremenjujemo s podobo sebe in svojimi akademskimi dosežki, se prepustimo toku življenja in stremimo k solidarnosti. Spremembe pa moramo zahtevati tudi na področju politike zaposlovanja. Študij bi lahko nudil več prakse ter nam omogočal pridobivanje izkušenj in razvijanje potrebnih kompetenc ali se bolj povezal s prostovoljnim delom, npr. da bi študentje z opravljanjem prostovoljnega dela pridobili kredite.