Tiho delo učitelja: pogovor z Lauro Turk o izzivih in poslanstvu poučevanja

Kaj pomeni biti učitelj v času, ko je poklic podcenjen in pogosto nerazumljen? Laura Turk, učiteljica razrednega pouka, nas popelje skozi skrito, tiho delo učiteljev, ki zahteva več kot le poučevanje – vključuje pristnost, prilagajanje in predanost, ki ostajajo pogosto neopaženi. V pogovoru odkrije izzive in lepote učiteljskega poslanstva ter razloži, zakaj kljub oviram še vedno vztraja s srcem.

Avtorica: Anamarija Drnovšek

Situacija na pedagoškem področju v Sloveniji še zdaleč ni rožnata. Že nekaj časa poslušamo o kriznih primanjkljajih pedagoških delavcev in čedalje manjšem vpisu na pedagoške študijske smeri. Kako trenutno situacijo zaznava mladi učitelj, smo povprašali Lauro Turk, učiteljico razrednega pouka. Je preprostega značaja, pri delu pa rada v razred prinaša sebe – svojo željo po poučevanju na otroku razumljiv način združuje z ljubeznijo do iger, preko katerih skupaj odkrivajo navdušenje do osvajanja novega znanja.

Kaj bi rekli, da je poslanstvo učitelja?

Med uvodnim predstavljanjem ste poudarili, da se trudite pri poučevanju biti čimbolj pristni, saj ste opazili, da otroci zelo hitro zaznajo, ali si pristen ali ne in, da je to ena izmed lastnosti, s katero jih hitro pritegneš ali odvrneš. Pa bi rekli, da je to poslanstvo učitelja – z žarom predajati znanje in navduševati otroke?

Zdi se mi, da je učitelj eden tistih poklicev, ki je zelo kvalitativen, ni toliko kvantitativen in ga je zelo težko umestiti, ga dati v neke okvirje. Najlažje je reči, da je učitelj tisti, ki uči, ampak pogosto je tudi učitelj tisti, ki se uči. Z vsako stvarjo, ki jo dela, ko spremlja in se uči drugih pristopov, kako približati različnim otrokom neko snov. Poleg tega se mi zdi, da se učitelj v svojem bistvu nikoli zares ne izklopi. Ves čas gledaš, kako boš to, kar ti učiš, povezal z nekim realnim življenjem. Če imaš to srečo, da temo, ki jo učiš, dobro poznaš, boš imel mogoče manj te snovne priprave, pa več didaktičnega dela. Če pa npr. v četrtem razredu učiš o centralnem ogrevanju in ne veš veliko o tem, se pa najprej poglobiš v teorijo in razmisliš, kako sedaj to tvoje osvojeno znanje 30-letnika razložiti 10-letnemu otroku, da bo zares razumel in ne le naštel nekaj cevi, ker je učiteljica rekla, da se jih moramo naučiti. Zdi se mi, da je ogromno nekega takšnega, tihega dela, ki ga je težko opisati in pretvoriti v ure. Ko se odločimo za ta poklic, se ga večinoma ne zavedamo in tudi drugi, ki nas gledajo, ga ne vidijo in se mi zdi, da je to taka tiha stran poklica, ki te potem šokira, ko si enkrat mlad učitelj in ugotoviš, da ogromno časa vložiš v svoje delo, pa nikjer navzven ni vidno. Zato se mi zdi, da je poslanstvo učitelja tako veliko. Ker tisti, ki na koncu ostanejo učitelji, so tukaj zato, ker so res s srcem, ker ni denarja, ki bi lahko poplačal ves trud in delo, ali pa ostanejo pač tisti, ki rečejo okej za ta denar bom to naredil in bo to to. Zelo malo je pa te sredine, se mi zdi da je to tudi malo vzrok današnje krize, ker jih veliko, ki so nekje vmes, in odidejo na manj stresno in bolje plačano delo.

Zdi se mi, da je pri učiteljskem poklicu ogromno tihega dela. Takšnega, ki ga niti učitelj ne pričakuje niti ostali ne opazijo, pa je še kako ključno.

Je bila v vas že dolgo želja po tem poklicu? Ste naleteli na kakšne negativne komentarje?

Sodeč po vašem Instagram profilu in mnogih idejah, kako otrokom približati učenje preko igre in ne povsem tipičnih pristopov, predvidevamo, da sebe vidite predvsem v prvi skupini, torej učitelji, ki svoje delo opravljajo s srcem. Je bila v vas že dolgo želja po tem poklicu? Ali ste tekom sprejemanja odločitev za poklicno pot naleteli na kakšne negativne, zaskrbljene komentarje – češ, ta poklic pa se res ne splača?

Ja, v resnici je tako, da imam to srečo, da je tudi moja mama v pedagoških vodah in jo od nekdaj gledam, kako uživa v tem delu in koliko dobrega naredi za druge in kakšen učinek ima na ljudi, s katerimi je delala, ko se jo z veseljem spomnijo in pozdravijo na cesti še leta po tem, ko jih je ona učila. Tako sem od nekdaj cenila ta poklic, tudi vzgajali so me z občutkom, da je to časti vreden poklic, da ima učitelj vedno prav. Ves čas me je spremljala ta želja, da bi bila učiteljica, sem pa vmes preigravala tudi druge možnosti. Je pa to res ena taka stvar, ki jo z veseljem počnem in si v bistvu sploh ne znam predstavljat, kaj drugega bi počela. Tudi ko se kdaj s sodelavci malo v šali pogovarjamo, kaj bomo delali, ker vemo, da ne bomo preživeli 40 let v tem poklicu, kam bomo šli, ko nas zmanjka, me poti pripeljejo nazaj v to, da bom nekje nekoga učila, tako da sem se kar sprijaznila, da je to zgleda moja usoda in zaenkrat mojo pot, na kateri sem. 😊 Sem pa vzela za eno tako življenjsko misijo, da ljudem, ki govorijo, da saj biti učitelj je pravljica, ker smo ob 12h konec in imamo vse počitnice proste, razložim in poskusim dati eno tako realno sliko, kaj naš poklic zajema. Zares negativnih komentarjev nisem dobila, le nekaj jih je bilo takšnih z vsebino, da je mene oz. mojega dobrega uspeha škoda in bi se lahko odločila za kakšen bolj ugleden, cenjen poklic.

Danes biti učitelj, gotovo ni zavidljiva situacija. Kaj se vam zdi, da vas pri vašem poklicu najbolj omejuje?

Bi rekli da je to učni načrt, starši s svojimi pričakovanji, vodstvo šole, sodelavke v podobni situaciji? Verjetno je sicer zelo odvisno od lokacije, same šole, ravnatelja, ampak vseeno, kaj bi rekli, da vam predstavlja takšno oviro, ki jo sami najtežje premagate?

Ja, definitivno je najbolj odvisno od situacije. Kot učitelj imaš pritisk strani s strani vodstva, staršev, sodelavcev in konec koncev tudi s strani učencev. In je odvisno, kateri pritisk je najbolj glasen in kateri pritisk je najtežje obvladovati. Nekateri bi si želeli delati drugače, pa si zaradi pritiska sodelavk, ki vse delajo enako (npr. v 3. razredu), tega ne morejo ravno privoščiti. Ponekod starši opozarjajo na nerešene delovne zvezke in je potem to tisti pritisk, ki se mu najbolj poskušaš prilagoditi in res veliko delaš samo po teh gradivih, veliko pa je tudi nekih tihih dogovorjenih stvari s strani vodstva, npr. kateri dan v tednu se oddajajo priprave za naslednji teden, kar zelo vpliva na tvojo razporeditev dela in obremenitve. Tako da se mi zdi, da res vsak z drugačne smeri doživlja pritiske. Zdi se mi, da nastane balans vsega, vseh pritiskov, dela, da boš res na vse pripravljen… Če bi morala izbrati, bi potem rekla, da se mi zdi najtežje žongliranje s časom in energijo.

Pritiskov je torej veliko, rešitev pa vprašanje koliko možnih in izvedljivih. Pa vseeno hipotetično vprašanje – če bi imeli čarobno palčko, kaj bi se odločili spremeniti v šolstvu? Lahko na državni, sistemski ali lokalni ravni?

Za celotno vzgojno izobraževanje, torej od vrtca in predšolske vzgoje do faksa, bi si želela, da bi imeli na splošno, in starši in družba, več zaupanja v nas učitelje, pedagoge ter vzgojitelje. Zdi se mi, da bi s tem zaupanjem tudi vse druge pozitivne stvari potegnili za seboj in bi se obrnilo na bolje. Pa da ne bo pomote, ne želim si takšnega strahospoštovanja in zaupanja, kot so ga imeli učitelji včasih, ki je res stalo na avtoriteti in nedotakljivosti, ampak, da bi to zaupanje temeljilo na pravih stvareh. Se mi zdi, da bi z zavedanjem, da imamo zaupanje staršev, tudi pedagogi svoje delo lažje opravljali, saj bi svojo energijo tako namesto v skrbi in ˝kaj če-je˝ usmerili v poučevanje in še večjo dobrobit otrok.

Ne glede na to, da slišimo veliko pritoževanja čez slovenski izobraževalni sistem, obilo birokracije, ki jo morate zapisovati, slab ugled pedagoških poklicev… Kaj se vam zdi, da je vseeno dobrega v slovenskem izobraževalnem sistemu?

Jaz mislim, da so dobra stvar, ki jo imamo, dobri kolektivi in učitelji, ki so svoje prakse in ideje pripravljeni deliti z drugimi. Sploh na Instagramu je res en kup takšnih profilov, oziroma se je kar ustvarila ena taka skupnost več učiteljev in specialnih pedagogov in drugih, ki z veseljem poučujejo in se mi zdi, da je takšna skupnost pomembno sidro v teh kaotičnih časih. Imamo zglede učiteljev, ki delamo dobro, ki si želimo narediti še boljše stvari, kljub temu da mogoče družba gleda na nas navzdol in imamo slabše plače in morda slab ugled, vseeno vemo, koliko je naše delo vredno za prihodnost. Želimo si delati naprej in deliti to svoje poslanstvo. Dobro pa je tudi, da imamo starše, ki znajo to cenit in da imamo otroke, ki so hvaležni. Saj je res en kup slabih stvari, se pa najde tudi en kup dobrih stvari, ki mogoče niso tako glasne in toliko očitne. Ampak jaz bi definitivno pohvalila sploh to, kar mi zdaj pomaga – učiteljice, ki delijo svoje dobre prakse. To so res take učiteljice, za katere vidiš, da so že res dolgo časa v tem poklicu in če njim še vedno uspeva opravljati poklic z žarom in inovativnimi pristopi, če še niso obupale, potem ti je to lahko v velik zgled in spodbudo. Zdi se mi pa dober znak pri nas tudi to, da kljub nekolikšnem upadu vpisa na pedagoške smeri so še vedno mladi, ki se odločijo za to smer. Pa tudi, če je manjši vpis na faks, kot je bil pred leti, ampak, da se nekdo v vsem tem kaosu še vedno odloči za učitelja ‘vsaka jim čast’. Po ena strani je to dober znak. Tudi če jih je samo sto, kapo dol tem stotim. Ker ti stoti vedo, da ni vse rožnato. Da ko bodo končali s faksom, ne bo le konec ob 12h in proste počitnice. Teh sto ve, da so starši težki, da je učni načrt tak kot je, da so delovni zvezki in učbeniki taki kot so, da so pogoji taki, kot so. In to, da se zadnja leta raziskuje ta težava s pomanjkanjem učiteljev, se mi zdi dober znak.

O avtorici: Anamarija Drnovšek je študentka magistrskega programa psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Rada odkriva svet, prispeva k zborovskim harmonijam, se navdušuje nad reševanjem problemov in sprošča v naravi.

Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste vedno obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.

Vaši podatki bodo obdelani v skladu z veljavno zakonodajo o varstvu osebnih podatkov (GDPR).