Kdo poskrbi za tiste, ki skrbijo za nas? Vprašanje psihološke podpore prostovoljnim gasilcem

Med brskanjem po Facebooku naletim na objavo lokalnega prostovoljnega gasilskega društva. Na sliki sta avtomobila, ki bolj spominjata na kup pločevine kot na udobno prevozno sredstvo. V hudem čelnem trčenju sta bili dve osebi huje, dve pa lažje poškodovani. Gasilci so morali eno osebo izrezati iz vozila, poleg tega pa so zavarovali mesto nesreče, odklopili akumulatorje, posuli razlite motorne tekočine in pomagali pri oskrbi poškodovanih. Ob prebiranju objave sem razmišljala, kako hvaležni smo lahko gasilcem, ki tudi v ekstremnih situacijah ohranijo mirno kri in pomagajo sočloveku. Hkrati pa sem se začela spraševati, kdo pomaga njim. Kdo jim pomaga nositi breme, ki ostane, ko si na intervenciji naredil vse, pa je žrtev nesreče vseeno umrla?

Avtor: Maja Buzuk

Številčni, a spregledani

V iskanju odgovora sem najprej pregledala spletno stran Gasilske zveze Slovenije, ki predstavlja najvišjo obliko povezovanja prostovoljnih gasilskih društev in njihovih zvez. Nič. Nobene informacije o tem, kam naj se gasilec obrne v primeru duševne stiske po intervenciji, nobene telefonske številke. Z vztrajnim brskanjem po spletu sem končno našla peščico raziskav in dokumentov, ki so posvečeni duševnemu zdravju poklicnih gasilcev. Publikacije, ki govorijo o duševnem zdravju slovenskih prostovoljnih gasilcev, lahko preštejem na prste ene roke.

Sklepam, da je prevlada raziskav, namenjenih poklicnim gasilcem, posledica dejstva, da velja prepričanje, da so ti izpostavljeni več intervencijam, a podatki Ministrstva za obrambo kažejo drugačno sliko. V spodnji tabeli sta navedena število vseh intervencij in število v njih sodelujočih posameznikov glede na kategorijo reševanja. Vidimo, da je v lanskem letu na intervencijah sodelovalo 37 768 pripadnikov poklicnih gasilskih enot in kar 138 962 prostovoljnih gasilcev. Ob tem se poraja vprašanje, ali sta skupini kljub podobnim izkušnjam na terenu deležni različne pomoči za lajšanje duševne stiske. Pri iskanju odgovora sta ključna dva dokumenta: Smernice za psihološko pomoč reševalcem – Sistem varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami ter Psihosocialna pomoč po nesrečah in drugih kriznih dogodkih.

Kaj pravijo teoretske smernice?

Psihološka pomoč gasilcem in drugim reševalcem temelji na osmih stopnjah pomoči, ki se razlikujejo glede na obseg in vrsto nesreče, pri kateri je posameznik pomagal. Glede na vire pomoči jih združujemo v tri stopnje:

Prvo stopnjo vedno predstavlja posameznik, ki je sam odgovoren za prepoznavanje in upravljanje občutenega stresa. Pomemben vir razbremenitve na tej stopnji predstavljajo pogovori z družino in prijatelji ter hobiji.
Drugo stopnjo karakterizira pomoč znotraj organizacije. Izvaja jo zaupnik, ki po zahtevnejših intervencijah pred koncem izmene opravi notranjo analizo (tehnični debriefing) ali svetovanje med sodelavci. V primeru, da so poškodovani otroci ali mladostniki ter v drugih stresnih razmerah izvede kratek razbremenilni pogovor po dogodku in/ ali razbremenitev (defusing).

V primeru, da je zaposleni priča hujši poškodbi oz. smrti sodelavca, bližnjega ali otroka in v primeru, da je sam poškodovan, nastopi pomoč zunaj organizacije. Psihologi jo izvajajo v obliki strnjene psihološke integracije travme (psihološki debriefing) in psihološkega svetovanja. Posamezniki so v tem primeru upravičeni tudi do psihoterapije, in sicer jim pripada maksimalno 10 srečanj s terapevtom.

Na papirju torej med poklicnimi in prostovoljnimi gasilci ni razlik, čeprav sem se med branjem vprašala, kdo slednjim financira zunanje izvajalce psihološke pomoči. V dokumentu Ministrstva za obrambo namreč jasno piše, da psihološko pomoč poklicnim gasilcem financira Uprava Republike Slovenije za zaščito in reševanje, financiranju tovrstne pomoči za prostovoljne gasilce pa ni namenjen niti en stavek. Za primerjavo, prostovoljni gasilci so v skladu s 26. členom Zakona o gasilstvu zavarovani v primeru, da med oz. zaradi intervencije zbolijo, utrpijo (fizično) poškodbo ali umrejo.

Kako pa je v praksi?

To vprašanje sem zastavila poveljniku PGD Kočevje, ki je priznal, da je praksa precej drugačna od teorije. Kočevarji v svojih vrstah npr. nimajo zaupnika, ampak zanj po potrebi zaprosijo na številko 112. Poveljnik s tem nima težav, saj ima občutek, da so gasilci bolj iskreni z nekom, ki ni v njihovem društvu, poleg tega pa zaupnik prispe na lokacijo v maksimalno eni uri. Prostovoljci se lahko po pomoč obrnejo tudi na Center za duševno zdravje, vendar poveljnik iskreno pove, da se ne poslužujejo nobene od možnosti. Pogovor s psihologom ali zaupnikom so zavrnili celo po eksploziciji na Melaminu, ki velja za najhujšo delovno nesrečo pri nas. “Prisiliti jih ne morem,” pravi. “Bolj se še vedno skupinsko rešuje ob pivu, takrat se fantje spomnijo, kaj je bilo in tako predelajo,”.

Prostovoljni gasilci so pogosto prvi, ki priskočijo na pomoč, ko pride do nesreč. Predstavljajo temeljni steber našega sistema reševanja, vendar za to plačajo ceno – po intervencijah ostanejo sami s težkim bremenom, o katerem redko odprto spregovorijo. Čas je, da razbijemo stigmo in poskrbimo za to, da bo psihološka pomoč zanje tako samoumevna kot vsak drug kos zaščitne opreme. Čas je, da poskrbimo za tiste, ki skrbijo za nas.

Priporočena literaura

Sinkovič, K. (2023). Stres in psihosocialna pomoč pri poklicnih in prostovoljnih gasilcih [Diplomsko delo, Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta]. Repozitorij Univerze na Primorskem. https://repozitorij.upr.si/IzpisGradiva.php?id=19817&lang=eng&prip=dkum:23403416:d4

Štremfelj, T. (2017). Gasilstvo, stres, partner in družina [Diplomsko delo, B&B višja strokovna šola]. B&B Izobraževanje in usposabljanje. https://bb.si/f/docs/diplomska-dela/stremfelj_tatjana-diplomska_naloga_1.pdf

Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.