Blog / Konflikti / Odnosi z zaposlenimi / Pozitivno organizacijsko vedenje / Psihologija dela / Čustva pri delu

Ljudje z jeznimi nasmeški

Piše: Ivana Prem

Vsi smo jih že kdaj srečali, v šolskih klopeh, v času študija ali na delovnem mestu – ljudi, s katerimi nikoli ne veš, pri čem si, kaj si želijo, kaj dejansko mislijo. Kot pravi stari kitajski pregovor, to so ljudje, ki skrivajo “nož za nasmeškom”, ljudje z “jeznim nasmeškom“.

pasivna_agresivnost_3

PASIVNO-AGRESIVNI SODELAVEC

Ko se srečujemo s pasivno-agresivnim obnašanjem, običajno ne moremo definirati, kaj je tisto, kar ni v redu. Ko pasivno-agresivni posamezniki nekaj rečejo, dobimo občutek, da je za njihovimi besedami skrit pomen. Pogosto se zgodi, da pomislimo, da smo sami napačno razumeli, ali pa da je problem v nas samih. Zaradi tega šuma v komunikaciji se sčasoma zgodi, da se počutimo izžeto, zmedeno in frustrirano, kar vpliva na našo motivacijo in delovno učinkovitost. Prav tako pasivno-agresivno obnašanje lahko zastrupi skupinsko dinamiko, saj v le-to vnaša ambivalentnost, nezaupanje med člani, različne oblike prevare, odlašanja dela in prelaganja odgovornosti ter namerno neučinkovitost.

Pogost odziv na takšno obnašanje pa je, da se dejansko s tem ne ukvarjamo. Ali se izogibamo interakciji s to osebo, ali pa začnemo ravnati na podoben način – s prikritim maščevanjem, ki zapre začarani krog hinavščine, goljufije, zmede ter skritega sovraštva in jeze. Pogosto verjetno tudi menimo, da je ta oseba vzrok za težavne situacije v delovnem okolju. Kaj pa če bi se vprašali, kaj je sploh vzrok pasivne agresivnosti?

KAJ JE V OZADJU PASIVNO AGRESIVNEGA OBNAŠANJA?

pasivna_agresivnost_1Med branjem teh besed ste verjetno prepoznali kakšnega sodelavca ali prijatelja. Morda ste tudi prepoznali samega sebe. Prepričana sem namreč, da smo se že vsi znašli v situacijah, ko smo uporabili nekakšno obliko pasivno-agresivnega obnašanja kot odgovor na težke pogoje. Mogoče naš nadrejeni ni bil odprt za predloge in mnenja drugih, mogoče je bil naš sodelavec enostavno preveč vpliven in smo se bali, da bi z direktnim nasprotovanjem izgubili več kot pridobili. Kakorkoli že, vsi smo že kdaj hodili po tej poti. Ampak, kaj če je ta pot edina, ki jo poznaš? Kaj če si bil nanjo porinjen?

Preston Ni, avtor knjige How To Successfully Handle Passive-Agressive People ter mnogoterih člankov na temo pasivne agresivnosti, pravi, da so vzroki za kronično pasivno agresivnost večinoma zelo kompleksni, saj pasivno-agresivno obnašanje lahko izvira bodisi iz preteklosti bodisi iz trenutnih pogojev. Gre za adaptivni mehanizem preživetja znotraj težkega okolja, v katerem ima posameznik občutek nemoči in pomanjkanja kontrole.

Pasivno-agresivni posamezniki najbolj pogosto izhajajo iz dveh vrst družinskega okolja. Prvo je okolje, v katerem izražanje nezadovoljstva ali nestrinjanja vodi do zelo negativnega odziva odraslih, kar je lahko pogosto tudi ogrožajoče. Znotraj takšnih okolij hodijo mladi posamezniki “po jajcih” okoli jeznih, agresivnih, avtoritarnih odraslih in se hitro naučijo, da je edina varna opcija, da skrijejo svoja prava čustva. Drugi tip okolja pa je skoraj popolno nasprotje – otroci odraščajo v okolju, kjer je najbolj pomembna zunanja podoba družine. Normalno človeško čustvo, kot je jeza, mora biti potlačeno zaradi vzdrževanja podobe popolne družine. Zaradi tega začnejo verjeti, da je jeza slaba, in da pridni otroci nikoli ne izražajo jeze. Skupno obema tipoma okolij pa je, da se otroci naučijo, da odprto, iskreno in direktno izražanje jeze, nestrinjanja ali nezadovoljstva ni sprejemljivo. Negativna čustva pa vendarle ostajajo prisotna, vendar pod površjem, prikrita z nasmeškom. Izražajo se le skozi že omenjene vzorce pasivno-agresivnega obnašanja, saj se pasivno-agresivni predvsem bojijo negativnega in dominantnega odziva druge osebe. Drugače povedano, bojijo se, da bi spet bili v vlogi žrtve. Zaradi tega izbirajo subtilne načine izražanja nestrinjanja, ki jim pogosto puščajo prostor za beg in izogibanje posledicam.

REČI “JA” JEZI, NESTRINJANJU IN NEZADOVOLJSTVU

pasivna_agresivnost_3V srečanju s pasivno-agresivnimi sodelavci sem se sama pogosto vprašala, kaj bi lahko naredila, da bi izboljšala komunikacijo in sodelovanje z njimi. Na podlagi zgoraj omenjenega menim, da je takšnim posameznikom pomembno ponuditi novo korektivno izkušnjo – da rečemo “da” prisotnosti jeze, nestrinjanja in nezadovoljstva, ter “ne” agresivnem in pasivno-agresivnem obnašanju.

Kdo pa ima več priložnosti za to, kot njihov sodelavec? Zato je v prvem koraku pomembno, da prepoznamo pasivno-agresivno obnašanje in se ga ne bojimo poimenovati. Naslednji korak je, da ustvarimo varno okolje za pasivno-agresivno osebo, ki ga mogoče prej nikoli ni bila deležna. To lahko naredimo tako, da postopoma spodbujamo sodelavca, da izraža svoje mnenje, ter da se na le-to ne odzovemo preveč kritično ali ponižajoče. Kvečjemu, lahko pohvalimo njegovo odprtost in iskrenost, kljub morebitnem nestrinjanju. Prav tako je zelo pomembno, da se sami ne obnašamo na pasivno-agresiven način, temveč da lastne želje, predloge in mnenja izražamo jasno ter s spoštovanjem do drugih. Do sprememb verjetno ne bo prišlo čez noč, saj so v ozadju zakoreninjena bazična prepričanja posameznika, ampak z majhnimi koraki se pogosto daleč pride. Mogoče celo do iskrenega in ne jeznega nasmeška.


Več o avtorici prispevka:

Ivana Prem je študentka magistrskega študija psihologije v Ljubljani. Znotraj psihologije jo najbolj zanimajo vzroki deviantnega obnašanja ter psihološka metodologija. Poleg študija se ukvarja še z igranjem kitare, pisanjem ter športom.