Zaposlitev brez meja: Kako delovno okolje podpira spolno identiteto?

“Si lahko predstavljate, da ste skoraj že dobili sanjsko službo, delodajalec vam je obljubil pogodbo, potem pa nekdo omeni vašo spolno identiteto in vas nenadoma izključijo iz izbire, čeprav so vam že obljubili delo?”

Avtorica: Ema Kulenović

Kje smo v letu 2026?

V svetu, kjer vedno več delovnih organizacij poudarja pomembnost raznolikosti in vključevanja, bi pričakovali, da bo spolna identiteta postala nepomemben faktor pri zaposlovanju. A realnost je pogosto precej drugačna. Kljub zakonodaji, ki ščiti pred diskriminacijo, se v delovnih okoljih še vedno pojavljajo predsodki, nerazumevanje in celo odkrito sovraštvo do trans oseb (oseb, katerih spolna identiteta se ne ujema s spolom, ki jim je bil dodeljen ob rojstvu) in nebinarnih oseb (oseb, katerih spolna identiteta ne sledi tradicionalnemu binarnemu sistemu spola, ki ga sestavljata moški in ženski spol).

Pred kratkim sem slišala dve zgodbi, ki sta me precej zaboleli. Obe osebi, ki sta želeli ostati anonimni, sta mi zaupali svoje izkušnje s slovenskim trgom dela:

Prva zgodba:

“Bil sem učitelj plesa, od začetka zelo sprejet… vendar so vseeno bile določene osebe, ki mi niso bile naklonjene, predvsem zaradi tega, ker sem trans moški. Plača je bila za kar nekaj evrov pod minimalno (za študenta), ne glede na vloženo delo in dodaten angažma. Ob novi sezoni (septembra) sem bil zelo potiho izrinjen iz plesnega kluba… Po sestanku za nove urnike, ko sem izrazil željo, da bi delal še dodatno, nisem nikoli več prejel nobenega klica, nobenega odgovora na telefonske klice – in zaključena plesna kariera.”

Druga zgodba:

“Delal sem prek študentskega servisa v enem zelo znanem podjetju v Sloveniji. Ko so mislili, da sem cis ženska, so mi ponudili redno zaposlitev in mi jo celo obljubili. Ko pa sem se prijavil na to delovno mesto, so izvedeli prek govoric, da sem trans moški. Niti na razgovor me niso povabili – preprosto so me ignorirali in me celo predčasno odpustili iz študentske službe.”

In to še ni vse.

“Vodja marketinga je odkrito širil anti-trans propagando, med malicami so zaposleni govorili, da so trans ljudje ‘moteni’ in da bi morali prepovedati spremembo spola v Sloveniji. Po obveznem izobraževanju o LGBT+ skupnosti so se norčevali iz vsebine in jo označili kot ‘vsiljevanje’. Nadrejeni osebe, ki mi je zaupala zgodbo, je celo izjavil, da trans moški niso ‘dovolj močni in stabilni’ za odgovorne položaje.”

Zakaj se to še vedno dogaja?

Ko slišim zgodbe, kot so te, me resno zmoti in celo razočara. Kako je mogoče, da se v letu 2026 še vedno soočamo s tako očitno diskriminacijo? Spolna identiteta ne vpliva na sposobnosti posameznika, pa vendar številni delodajalci še vedno odločajo na podlagi lastnih predsodkov namesto dejanskih kvalifikacij.

Osebno menim, da podjetja prepogosto uporabljajo vključevanje le kot orodje za izboljšanje svoje javne podobe, ne pa kot resnično vrednoto. Čeprav navzven zagovarjajo enakost, se znotraj njihovih zidov še vedno dogaja prikrita in odkrito sovražna diskriminacija. In najhuje je, da mnogi, ki bi morali ukrepati, to preprosto ignorirajo ali pa se celo strinjajo s sovražnim govorom.

Kako lahko podjetja ustvarijo resnično vključujoče okolje?

Biti vključujoč ne pomeni samo obesiti mavrične zastave enkrat na leto ali organizirati obveznega izobraževanja za zaposlene. Vse se začne pri interni kulturi in vrednotah delovnih organizacij. Če želijo delovne organizacije biti resnično vključujoče, morajo: izvajati obvezna izobraževanja, ki niso zgolj “za kljukico”, ampak resnično izobražujejo o spolni identiteti; aktivno preprečevati diskriminacijo in uvesti mehanizme za prijavo sovražnega govora na delovnem mestu; zagotoviti enake priložnosti za vse – ne glede na spolno identiteto; spodbujati uporabo pravilnih zaimkov in omogočati uporabo izbranih imen v interni komunikaciji.

Meni se zdi neverjetno, da smo še vedno pri točki, kjer moramo sploh razpravljati o tem, ali ima nekdo pravico do enake obravnave. Dejstvo je – ima. In dokler bodo obstajale zgodbe, kot so zgornje, moramo o tem govoriti. Kajti tišina pomeni privolitev.

A vprašanje, ki ostaja, je: kako daleč smo pripravljeni iti, da bi ustvarili resnično vključujoče in pravično delovno okolje? Je dovolj zgolj sprejemanje zakonov in izvajanje izobraževanj, ali pa bo potrebna globlja, sistematična sprememba v naših odnosih, vrednotah in prepričanjih?

Torej, kaj menite? Se bodo družba in delovna okolja dejansko spremenila, ali pa bomo še dolgo živeli v svetu, kjer je raznolikost le beseda, ne pa dejanska praksa? To so vprašanja, na katera moramo še naprej iskati odgovore.

Za več informacij o spolnih identitetah na delovnem mestu priporočam branje bloga: https://psihologijadela.com/2018/06/18/transspolne-osebe-na-delovnem-mestu/

O avtorici:

Sem Ema Kulenović, študentka magistrskega študija psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Moje glavno področje zanimanja je klinična psihologija in psihoterapija. V prostem času se najraje posvečam petju in poslušanju glasbe, poleg tega pa sem tudi velik ljubitelj športa, zlasti košarke.