Smo dovolj zreli za delo? [sodelujte v raziskavi]

judje niso enaki — zato enaki ukrepi ne delujejo vedno

»Tale pa izgleda, da še ni zrel«, je poleg »S tem pa ni čisto vse v redu« verjetno ena najpogostejših, skoraj instinktivnih misli, ko pri sodelavcu opazimo nekaj, česar sami v enaki situaciji niti pod razno ne bi storili. Vsaka kritika s strani nadrejenega, čestitke sodelavcev za rojstni dan ali pa le komentar, da se je pripetila napaka, zahteva primeren odziv, ki je nam navadno kristalno jasen, medtem ko se velikokrat zdi, da ga nekateri naši sodelavci nikakor niso sposobni prepoznati. Zakaj je temu tako? Obe naši razlagi sta načeloma popolnoma možni. A če je druga nekoliko manj verjetna in jo je v presojo bolje prepustiti kliničnim psihologom in psihiatrom, smo s prvo morda nekoliko bliže grmu, v kateremu tiči zajec. Lahko bi rekli, če uporabimo nekoliko bolj strokovno psihološko terminologijo, da oseba (še) ni dovolj psihološko zrela.


Avtor: Urban Umek

Kaj je psihološka zrelost?

Kako pa naj bi sploh izgledala psihološko zrela oseba? Predstave so tako kot pri ljudeh tudi pri raziskovalcih zelo različne – medtem ko nekateri kot bistvene značilnosti prepoznavajo obvladovanje lastnih potreb in čustev ter zmožnost prevzemanja odgovornosti, drugi kot ključni kriterij navajajo izoblikovano identiteto, avtonomnost in vzpostavljanje intimnih medosebnih odnosov, spet tretji poudarjajo, da gre za kombinacijo obojega.

Definicij, kriterijev in teorij, s katerimi raziskovalci skušajo pojasniti psihološko zrelost, je malo morje, a vseeno so se, kar ni nič neobičajnega, nekatere uspele uveljaviti bolj kot druge. Najbolj uspešen pri tem je bil Robert Kegan s svojo teorijo subjekt-objekt. Kaj je po teoriji subjekt in kaj je objekt? Objekt so tista naša vedenja in misli, ki se jih zavedamo, jih lahko reflektiramo, opazujemo. Subjekt pa so tista naša vedenja in misli, ki se jih ne zavedamo, s katerimi smo zliti in so neke vrste leča, skozi katero zaznavamo ter konstruiramo svet okoli nas. V toku našega življenja v procesu, ki mu Keagan pravi objektivizacija, novi subjekti nadomeščajo stare subjekte, ti pa se pretvarjajo v objekte. Če nekoliko poenostavimo, bi lahko rekli, da menjamo leče.

Leče naj bi po teoriji zamenjali največ petkrat, čeprav so posamezniki, ki si nadenejo tiste zadnje, zelo redki. Na prvi stopnji, ki jo je avtor poimenoval impulzivna, so tiste prve leče, skozi katere gledamo na svet, naši impulzi in zaznave. Naša okolica je točno taka, kot jo v tistem trenutku doživljamo; če smo npr. jezni na sodelavca, ker je potreboval deset minut več, da je odgovoril na naše sporočilo, kot smo si zamislili in nas takrat kdo vpraša, kakšna oseba ta sodelavec je, bo odgovor slaba, pa četudi se z njim drugače zelo dobro razumemo. A ker imamo v tistem hipu o njem slabo mnenje in ker smo zliti z našimi trenutnimi zaznavami, je v tistem trenutku za nas sodelavec slaba oseba. Navadno ta stopnja ne traja pretirano dolgo, v večini primerov do začetka šolanja, ko se premaknemo na drugo, tako imenovano instrumentalno stopnjo in na svet začnemo gledati skozi lečo naših potreb, interesov in želja. Naša korist je tista, ki prevzame precedens. Če se skregamo s prijateljem, nas ne bo skrbelo toliko to, da smo morda izgubili nekoga, s katerim se dobro razumemo kot to, da smo morda ostali brez nekoga, na kogar se lahko obrnemo, ko kaj potrebujemo. Tudi ta stopnja pri večini ni večna in se nekje v obdobju mladostništva prične umikati socializirani stopnji. Naše konstrukcije sveta ne oblikujejo več naše potrebe in želje, temveč medsebojna vzajemnost – pomembno postane mnenje in počutje drugih. Če je še na prejšnji stopnji ob prepiru dominirala misel »Joj, na koga se bom pa sedaj obrnil, ko bom potreboval pomoč«, nas po novem skrbi predvsem to, kako se druga oseba počuti v tej situaciji. Oseba se npr. po prepiru počuti slabo zato, ker ima občutek, da je druga oseba žalostna in se čuti odgovorno za njena negativna čustva. Nekateri posamezniki se kasneje premaknejo na samousmerjajočo stopnjo, ko naše leče postanejo naš vrednotni sistem, naša identiteta in ideologija. Naše vrednote in prepričanja postanejo tisti, na podlagi katerih sprejemamo odločitve. Je odločitev v skladu z mojimi prepričanji? Smo morda koga prizadeli? Če je bilo še na predhodni stopnji pomembnejše drugo vprašanje, sedaj naš akcijski načrt zavisi od odgovora na prvo. Tu in na socializirani stopnji se nas velika večina ustavi, le redki pa naredijo preskok na zadnjo, samotransformirajočo stopnjo, ko oseba ugotovi, da morda njen sistem prepričanj ni tako popoln in ga je morda treba tu pa tam spremeniti. Posameznik ponovno postane odprt za mnenja in nazore drugih, pri čemer jih ne dojema več kot grožnjo lastnemu sistemu prepričanj, temveč jih je sposoben vključiti v širše razumevanje sebe in sveta ter sprejemati nasprotja in protislovja, ki se pri tem pojavijo. Sveta torej ne vidi več črno-belo.

Kako je psihološka zrelost povezana z delom?

Pa imajo te faze sploh kakršnokoli vezo z delom? Več kot mogoče izgleda na prvi pogled. Predstavljajte si, da delate na projektu z dvema sodelavcema. Eden se nahaja na instrumentalni stopnji, ko svet vidi skozi svoje potrebe, drugi pa na socializirani stopnji, ko ga vodi medsebojna vzajemnost. Skupaj sedite v pisarni, ko nenadoma prihrumi nadrejeni – zgodila se je napaka, ki bo projekt konkretno podražila in njegov zaključek zamaknila za nekaj mesecev. Kaj mislite, kako bi odreagiral prvi in kako drugi sodelavec, če bi bil on tisti, ki je storil napako?

Če nekoliko špekuliramo, bi prvi sodelavec najverjetneje zelo hitro poiskal argumente (beri: izgovore), s katerimi bi krivdo lahko prerazporedil oziroma idealno kar prevalil na sodelavca. Šef je videti besen, čisto možno je, da bodo »letele glave« in ostati brez službe v tem trenutku ni na njegovem seznamu želja. Odziv drugega sodelavca, če smo ponovno nekoliko špekulativni, bi bil verjetno diametralno nasproten. Ta bi odgovornost najverjetneje priznal, pri čemer bi čutil kopico sramu in krivde, pa ne le zato, ker je njegovo delovno mesto zaradi napake ogroženo, temveč ker je razjezil nadrejenega in v neprijeten položaj spravil sodelavca, s katerima sodeluje na projektu, ter bi se čutil krivega za slabo počutje vseh vpletenih. Pomislite, s katerim sodelavcem bi raje delali? Kateri bi bolj negativno vplival na dinamiko ekipe in njeno povezanost? To, skozi katere leče gledamo v svet, niti ni tako nedolžno in lahko močno vpliva na delovanje ekipe in njenih članov.

Je krivo okolje?

Leč, preko katerih konstruiramo svet, ne menjamo iz danes na jutri. Bolj psihološko zreli ne postanemo čez noč, temveč je to počasen proces. To samo po sebi ne bi bilo težava, če določena okolja od novoprišlekov ne bi imela pričakovanj, kako naj se vedejo in razmišljajo, ki jih ti pogosto, vsaj ne v tako kratkem času kot to okolje navadno zahteva, ne morejo izpolniti. Pa ne zato, ker tega ne bi želel, ampak zato ker preprosto načina, kako oblikujemo stvarnost, ne moremo tako hitro spremeniti, da bo ustrezal načinu oblikovanja stvarnosti, ki ga zahteva okolje.

Bolj kot ne vsako okolje ima, recimo temu, ček listo, kakšna bi oseba morala biti. Npr. korporativna delovna okolja od zaposlenih mnogokrat pričakujejo ambicioznost, podjetnost, samoiniciativnost, odločnost – zahteve, ki so nekaterim pisane na kožo, zopet drugim predstavljajo vir stresa. Vrnimo se nekoliko nazaj na Keganovo teorijo. V takih okoljih pogosto cvetijo predvsem posamezniki na četrti, samousmerjajoči stopnji, ko svet konstruiramo na podlagi našega sistema prepričanj in vrednot; namreč ni težko imeti ambicij in trdno stati za svojimi odločitvami, če veš, kaj ti je v življenju pomembno oziroma kaj želiš doseči. Na drugi strani pa imamo posameznike na socializirani stopnji, ki sta jim pomembna počutje in mnenje drugih. Ti bodo pri zagovarjanju svojega mnenja veliko bolj previdni, da koga ne bi prizadeli, težko bodo rekli ne, ko jim bo naloženo dodatno delo in si ne bodo upali ugovarjati nadrejenemu. Vedli se bodo torej popolnoma nasprotno kot od njih pogosto pričakuje tekmovalna korporativna kultura. Taki zaposleni se na delovnem mestu ne bodo počutili prijetno. Delo bo za njih vir stresa, saj se bodo vsakodnevno soočali s pričakovanji, ki jim niso kos, stres na delovnem mestu pa ima, kot vemo, oblico negativni posledic; od izgorelosti do odpovedi ali še česa hujšega. Lahko bi rekli, pa čeprav se morda sliši narobe, da do neke mere drži, da posameznik ni nujno zadostno psihološko zrel za vsako delovno okolje.

Sodelujte v raziskavi na temo psihološke zrelosti!

Psihološka zrelost in njen vpliv na delo pa sta tudi v središču raziskave v okviru magistrskega dela, k sodelovanju v kateri vas vljudno vabimo. Če imate 10 do 15 minut časa, ste trenutno zaposleni in ste starejši od 18 let, kliknite na spodnjo povezavo, kjer boste našli krajšo anketo.

Vaša naloga bo dokaj preprosta – vse, kar bo potrebno storiti je, da izpolnite štiri vprašalnike.  Vaše sodelovanje je popolnoma anonimno in prostovoljno, rezultati raziskave pa bodo ne le prispevali k boljšemu razumevanju psihološke zrelosti in njene vloge pri doživljanju ter spoprijemanju s stresom na delovnem mestu, temveč bodo tudi olajšali načrtovanje prihodnjih intervencij za preprečevanje izgorelosti na delovnem mestu.

Pomagajte nam osvetliti psihološki konstrukt, ki ga tako radi dnevno uporabljamo pri osmišljanju vedenja drugih, a je deležen veliko premalo pozornosti raziskovalcev!

Povezava do ankete: https://1ka.arnes.si/a/049f24d1

Nadaljnje branje:

Kegan, R. (1982). The evolving self: Problem and process in human development. Harvard University Press.

Kegan, R. (1994). In over our heads: The mental demands of modern life. Harvard University Press.

Vas zanima več? Naročite se na naše novice in prvi spoznajte novosti s področja psihologije dela!