Prof. dr. Rajko Kenda dr. med., višji svetnik,  rojen v Ljubljani. Ljubezen do medicine sta mu v zibelko zagotovo položila že starša, ki sta bila prav tako zdravnika. Na poti do poklica in kasnejšega poslanstva je opravljal različna dela, od zlaganja plenic v otroški bolnišnici v Londonu, kjer je bila njegova prva delovna izkušnja do različnih vodstvenih funkcij. Bil je direktor Mestne otroške bolnišnice pa predstojnik Kliničnega oddelka za nefrologijo Pediatrične klinike, predsednik Zdravstvenega sveta in profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani in sedaj pa je od leta 2009 strokovni direktor Pediatrične klinike UKC v Ljub­ljani. Je tudi avtor inovacij s svojega področja in oče zdaj že od­raslega sina. 

Že s takojšnim odzivom na intervju nama je potrdil že znana dejstva, da gre za zelo karizmatično osebnost z izredno sposobnostjo komunikacije, ki jo vedno znova dokazuje ob pojavljanju v medijih. Pri svojem delu je aktiven in glasno opozarja na probleme v zdravstvu. Mnenje podaja brez zadržkov, stoji za besedami in sprejema odgovornost. Je oseba z integriteto. Vse to pa so lastnosti, ki  jih mora imeti dober, karizmatičen vodja.

Srečali smo se na torkovo dopoldne, ko naju je prof. dr. Kenda prijazno povabil v svojo pisarno na Pediatrični kliniki. Po prijetni dobrodošlici in stisku rok smo nestrpno čakali na začetek našega pogovora. Pogovarjali smo se o njegovih prvih delovnih izkušnjah, vodenju Pediatrične klinike in o zdravstveni reformi v Sloveniji.

 

Zakaj ste se odločili, da kot zdravnik prevzamete funkcijo strokovnega direktorja Pediatrične klinike UKC Ljubljana?

V vsakem življenjskem obdobju so stvari, ki so takrat pomembne. Ne samo da se ti zdijo pomembne, ampak so takrat tudi res pomembne. Bilo je obdobje kakšnih petdeset let nazaj, ko se mi je zdelo ključno, da sem dober med ‘dvema ognjema’, da dobro smučam, potem, seveda, da bi bil čim boljši zdravnik. Takrat sem se čudil, kako je lahko nekdo, tako kot moja šefinja, direktor bolnišnice s tolikšnimi odgovornostmi, a na stvari, o katerih odloča, nima neposrednega vpliva. Takrat mi ni prišlo na misel, da bi želel priti na to funkcijo. Ampak, seveda, z leti vidiš, da bi kaj tudi sam spremenil, nenadoma ali zlagoma začenjaš dobivati občutek, da bi kakšne stvari rešil bolje kot tisti, ki jih rešuje v tistem trenutku, in seveda se zdi, da je v tistem trenutku naravna rast pri nekih ambicioznih ljudeh, da preidejo v vodstvene ali v akademske funkcije. Jaz sem odločil za obe ravni.

Kakšne lastnosti mora imeti po vašem mnenju dober vodja? Kako bi sebe opisali kot strokovnega direktorja Pediatrične klinike, menite, da ste pri vodenju uspešni?

(smeh) Najbolje bi bilo, da to vprašate druge, to je najbolj klasičen odgovor na tako vprašanje. Mora imeti neko vizijo, pomembno pa je, da jo zna uskladiti z realnimi možnostmi in, seveda, da ima veliko empatije, da je pozoren poslušalec in je prijazen do ljudi. Odvisno je od tega, kaj je za vas uspeh. Če je uspeh to, da je ta bolnišnica dobra, da je bistveno boljša kot pred leti, ko sem jo prevzel, in če bi se strinjali, da je deloma to tudi moja zasluga, potem bi rekel, da sem uspešen pri vodenju. Če pa pogledamo z ekonomskega stališča, ko vidimo, da ima bolnišnica v tem trenutku okoli pet milijonov evrov izgube, bo pa nekdo, ki ga ‘srbi’ samo denar, rekel, da sem neuspešen. Sem pa kljub vsemu ponosen, da imamo to izgubo, ker vendarle kaže, da otroke zdravimo na način, za katerega menimo, da je zanje najboljši.

Strokovni direktor Pediatrične klinike ste že od leta 2009. Menite, da imate dober vpliv na zaposlene, vam sledijo, vas podpirajo pri vaših odločitvah?

Upam, da. Ampak bom rekel še drugače, nikjer sploh ni rečeno, da so to moje odločitve ali da so to samo moje odločitve. Pomembno pri dobrem vodji ni toliko to, da ima on vedno najboljše ideje, marveč sposobnost, da zna takšno idejo kot dobro prepoznati tudi, če pride od sodelavcev. Priznaš jim, da je to njihova ideja, potem je pa tvoja naloga, da jo realiziraš. To se mi zdi najpomembnejše.

Na kakšen način vzdržujete avtoriteto, ki jo imate kot strokovni direktor Pediatrične klinike?

Nikakor ne s strahom. Treba je ločiti med dvema čustvoma, eno je strah, eno pa je spoštovanje. Spoštovanje si lahko pridobiš z dobrim delom in s prijaznostjo, strah pa na povsem drugačen način. Najverjetneje ni ženske v tej stavbi, od strežnice do moje namestnice, ki bi se ji kdaj zgodilo, da ji ne bi odprl ali pridržal vrat ali pomagal obleči plašča, in to ni nekaj, zaradi česar bi moja avtoriteta padla in bi se strah do mene dramatično povečal.

Menite, da ste v vsakem primeru pripravljeni na tveganje in žrtvovanje, da dosežete vizijo, ki ste si jo začrtali? Bi lahko izpostavili kakšen tak problem in kako ste ga rešili?

Seveda, vsaka stvar ima svoje meje. Obstajajo tudi meje, pri katerih bi se ustavil s svojim bojem za kar koli. Ampak zaenkrat, k sreči, do te meje še nisem prišel. Problem, ki je trenutno ne samo današnji problem in se vleče že kar nekaj časa, je problem zaposlovanja na Pediatrični kliniki, zlasti zdravniškega osebja. Tukaj so nekatere aktivnosti, s katerimi vendarle skušam, ne bom rekel, da na silo, ampak čim bolj prodorno zagotoviti primerno število strokovnjakov, ki jih potrebujemo za zdravljenje.

Bi zase lahko rekli, da ste zvesti sami sebi, svojim načelom in znanju, ter stojite za svojimi odločitvami in izjavami?

Pravijo, da smo ljudje, da nikogar ni, ki bi o nas vedel toliko slabega kot mi sami o sebi, pa vendarle nihče nima tako dobrega mnenja kot mi sami o sebi, tako da skoraj ni nikogar, ki bi na to vprašanje odgovoril nikalno.

Kakšen je vaš odnos do podrejenih? Zanima nas, kako jih spodbujate, usmerjate pri njihovem delu?

Osebno mislim, ampak to je subjektivno, da je moj odnos dovolj korekten. V zaslugo si štejem, da imam dovolj živcev ali pa da imam dovolj potrpežljivosti, da jih poslušam, tudi ko vem, da sicer ne bom mogel rešiti njihovega problema. Pogosto se izkaže, da je že dovolj, da jim olajšaš dušo in daš priložnost, da povejo, kaj jih teži.

Se vaši strokovni sodelavci poistovetijo z vašo vizijo in vrednotami, ki jih imate kot strokovni direktor Pediatrične klinike?

Ni rečeno, da so to moje vizije in vrednote. Bolj gre za to, da skupaj identificiramo, kaj je vizija in vrednota, in če smo soglasni ali enotni, se je sodelavcem mnogo lažje poistovetiti s tem, ker je seveda to tudi del njihovega programa.

Bi zase lahko rekli, da ne podlegate problemom in s svojim samozavestnim vodenjem usmerjate vaše podrejene k cilju, ne glede na vse?

V principu da. Vsako leto jim za novo leto v čisto kratkem govoru povem, da leto, ki prihaja, ali pa dan, ki prihaja, je edini dan, ki ga imamo letos na razpolago, zato ga ne uničiti s slabo voljo, prepiri in negodovanjem.

Ali pri svojem vodenju vedno znova iščete izzive, rešitve, kako izboljšati uspešnost Pediatrične klinike na vseh področjih?

Seveda. Vedno rad rečem, da smo lenuhi izumitelji. To rečem samo zato, ker imam tudi sam nekaj patentov. Malo v šali, malo zares, je to kategorija ljudi, ki nikoli ni zadovoljna z obstoječim, ampak vedno razmišlja, ali bi se dalo isto stvar narediti bolje, hitreje, kvalitetnejše in ali bi se dalo, da bi to naredil kdo drug in ne ti (smeh).

Vam vaš strokovni kader zaupa pri najtežjih odločitvah, kot je med drugim tudi izbira novega tujega zdravnika za otroško srčno kirurgijo?

Pri strokovnih odločitvah posameznih oddelkov je obratno. Jaz moram zaupati strokovnim odločitvam predstojnikov posameznih oddelkov. V tej bolnišnici je enajst oddelkov. Vsak z izjemno poglobljeno patologijo, onkologijo, nevrologijo, pulmologijo itd. Seveda nisem strokovnjak za ta področja, in če pride do nekega problema, se moram jaz zanesti na strokovno presojo predstojnikov oddelkov, ne pa oni na mojo. Potem najdemo, kot rečeno, neko skupno rešitev. Kar se pa tiče otroške kirurgije, moram ponovno povedati, da to ni moja zgodba. Pediatrična klinika ima oddelek za kardiologijo, to so zdravniki pediatri, ki poslušajo srčke, medtem ko so kirurgi, ki operirajo, otroška kirurgija. Se pravi, iskanje kardiovaskularnega kirurga ni niti moja pravica in tudi naloga ne. Res pa je, da sem zaradi tega dobil s strani medijev veliko negativnega mnenja na svoj račun.

Dogajanje na strokovni ravni se tudi v okviru vaše klinike zdi turbulentno, če pogledamo samo srčno kirurgijo. Menite, da ste v tej zadevi našli pravo rešitev?

Mislim, da ja. Ne glede na mnenje, ki se je pletlo po spletnih omrežjih, sem prepričan in verjamem, da se bo tudi pokazalo, da sem bil v tej zgodbi del rešitve in ne del problema. Z velikim pričakovanjem čakamo na skorajšnje poročilo mednarodne komisije, ki bo program ocenila in takrat se bo vse pokazalo – kdo so bili dobri dečki in kdo so bili slabi dečki. Takrat bo tudi vsak od novinarjev in spletnežev vedel, kaj je govoril, kaj je pisal in koliko je tega, zaradi česar bi se moral kdo opravičiti.

Kako pa »praženje na družbenih omrežjih« vpliva na vaše vodenje, avtoriteto oziroma vaše delo?

Pravzaprav ne vpliva, ker se s tem pač ne ukvarjam. Do kakšnih takšnih vsebin pridem, če se kaj od tega prenese na moj elektronski naslov in grem potem pogledati. Vedno me preseneti, ko novinarji vzamejo moje besede iz konteksta. Ravno takšen je članek, ki so ga objavili v Delu, ko ti ljudje, ki te ne poznajo in te nikoli niso videli, pripisujejo stvari, ki jih v življenju nisi nikdar naredil niti jih nisi imel priložnosti narediti. Če bi takšne zadeve vzel zares, bi me morale res prizadeti. Celo življenje se trudim biti relativno dober in pošten. Odkar imam sina, ki je približno vaših let, se trudim, da bi v meni videl nek vzor, pa ni treba drugega, kot da gre na spletne strani in vidi, da njegov oče ni tak, zato ti takšne objave lahko naredijo veliko škodo. Dober primer, kako novinarji nekaj vzamejo iz konteksta, je članek za Vesele nogice, v katerem gre za čisti spin. To so starši, ki pogosto celo vedo, da niso upravičeni do tega denarja.

 

Menite, da je reforma zdravstvenega sistema nujna? Kako bi se vi spopadli s krčenjem sredstev na vaši kliniki? Kako bi kljub pomanjkanju sredstev vzdrževali dobre odnose med zaposlenimi?

Reforma zdravstvenega sistema je nujna oziroma pomembna. Problem je v tem, da si vsak pod tem izrazom predstavlja nekaj drugega. Vsi govorijo o njej že nekaj let, zgodi pa se bore malo. Spopadamo se tako, da gremo v minus (smeh), spopadamo se zelo resno in tega se zavedamo in skušamo varčevati, kjer se najbolj da, ampak problem je drugje. Varčujemo v tisočih, izgubo pa predelujemo v sto tisočih, kar že ves čas dokazujemo. Dokazano in priznano je tudi, da smo podcenjeni. Na primer ni na začetku leta vemo, da bomo sprejeli 12.000 otrok v bolnišnico, plačajo nam pa za 10.000 otrok. Varčujemo, vendar s prihranki, ki jih pridobimo z zategovanjem pasu. Pomanjkanje sredstev oziroma še bolje  ‘družbena empatija’ se nedvomno pozna tudi pri medsebojnih odnosih.

Kako je po vašem mnenju ta kriza, ki jo doživljamo v Sloveniji, vplivala na zdravljenje v vaši kliniki? Kako se spopadate s tem problemom – vam donacije, ki jih prejemate s strani gospodarstva, olajšajo vaše poslovanje?

Kriza se pozna, se pa kljub temu trudimo, da bi otrokom omogočali najboljše možno evropsko zdravljenje. Sredstev je bistveno premalo za vse, kar bi želeli imeti, tako da so donacije izjemno hvalevredna zgodba in hvaležni smo vsakomur, ki je pripravljen del tistega ‘svojega viška’ nakloniti tistim, ki jim je bila sreča manj naklonjena.

Kako bi po vašem mnenju reformirali zdravstvo, da ne bi bilo nezaželenih problemov za paciente same, predvsem najmlajše?

Osebno menim, da bi morali imeti v naši državi javno zdravstvo, dostopno vsem. Potreben je pa seveda družbeni dogovor, koliko smo za to pripravljeni plačati. Tisto, kar bodo morali razumeti ne samo politiki, tudi državljani je, da za 1800 €, kolikor v Sloveniji namenimo za zdravstvo na prebivalca, ne moramo dobiti toliko kot na primer v zahodni Evropi, ki da v ta namen 4000 €. In seveda ob vseh govoricah, ki krožijo o korupciji v zdravstvu – in da ne bo nesporazuma, korupcija v zdravstvu zagotovo je – je prav, da nimamo do nje nikakršne toleranca, da se jo poskuša ukiniti oziroma se jo zmanjšuje. To vse je seveda politična zgodba. Ko si namreč oddahnejo, češ korupcijo bomo ukinili in bomo celo zmanjšali prispevno stopnjo, ljudje rečejo, saj denarja je dovolj, ni nam treba več plačevati, samo barabe v belih haljah morajo nehati krasti. To je pa tisto, kar te skrbi, kar te boli, te spravlja v slabo voljo, ker te dimenzije korupcije, ki je ne maramo, so bistveno manjše, kot se jih prikazuje v družbi. Izkoreninjenje korupcije pa ne bo odpravilo vseh problemov, ki jih imamo v zdravstvu.

 ______________________________________________________________

Intervju sta pripravili in izvedli:

Anita Erjavec, študentka podiplomskega študija Fakultete za upravo. Leta 2013 sem diplomirala na dodiplomskem študiju na Ekonomski fakulteti v Ljubljani. V življenju imam rada izzive, sem zelo družabna oseba, rada potujem  in spoznavam nove ljudi.

 

Anita Begović, osnovno in srednjo šolo sem obiskovala v Črnomlju. Po končani splošni gimnaziji sem študij nadaljevala na Fakulteti za upravo v Ljubljani, septembra 2013 diplomirala in na isti fakulteti nadaljevala študij druge stopnje. V prihodnosti si želim ustvariti lastno podjetje.