Zakaj je najboljši trener vseh časov igralcem pustil svobodo?

Ali ste se kdaj vprašali, kako se lahko filozofija vrhunskega športnega trenerja prenese v svet kadrovske psihologije? Phil Jackson, legendarni trener košarke, je igralcem zaupal in jim omogočil svobodo, kar je pripeljalo do 11 naslovov prvakov lige NBA. Njegov pristop, ki poudarja avtonomijo in sodelovanje, ne le da ustvarja zmagovalne ekipe, temveč ponuja dragocene vpoglede za razvoj zaposlenih. Kako lahko te športne lekcije oblikujejo kulturo v podjetju in spodbujajo rast ter inovativnost med zaposlenimi?

Avtor: Matej Trošt

Odpor do mikroupravljanja

Ena izmed ključnih značilnosti Jacksonovega pristopa je bil njegov odpor do mikroupravljanja. Namesto da bi vsako potezo igralcev nadzoroval, jim je omogočil prostor za lastno odločanje in prilagajanje situacijam na igrišču. Odmore od igre (ang. timeout) je sklical le ob trenutkih, ko so igralci potrebovali čas, da se ponovno zberejo in naredijo prilagoditve strategije. Odmora ni vzel takoj, ko je nekdo na igrišču storil napako, pač pa jim je dovolil, da sami najdejo rešitev in ponovno pridobijo zanos (ang. flow). Zavedal se je namreč, da bi z neprestanimi prekinitvami igre uničil možnost za razvoj le-tega. Pogosto se je tudi med odmori umaknil in igralcem pustil, da se sami dogovorijo, kako bodo ustavili nasprotnega igralca, ki je zadel vsak met ali kako bodo premagali consko obrambo. Podobno velja za razvoj zaposlenih v podjetjih – namesto da vodje nadzorujejo vsak njihov korak, bi morali ustvariti okolje, kjer zaposleni lahko sprejemajo odločitve in razvijajo lastne rešitve.

Odmora ni vzel takoj, ko je nekdo na igrišču storil napako, pač pa jim je dovolil, da sami najdejo rešitev in ponovno pridobijo zanos (ang. flow).

Preplet posameznikov

Phil Jackson je bil znan po tem, da je svojim igralcem zaupal in jih obravnaval fenomenološko, kot celovite osebnosti, ne le kot figure na parketu. Sprejemal je njihove osebnostne lastnosti in posebnosti ter jim omogočil, da jih razvijejo in uporabijo ekipi v prid. Michael Jordan, ki je bil sprva individualist, se je pod njegovim vodstvom naučil igrati ekipno košarko, Kobe Bryant, ki je veljal za neizprosnega deloholika, pa je ob Jacksonovem vodenju postal boljši vodja in motivator za soigralce.

Podobno velja tudi v organizacijskem okolju – če vodje zaposlene obravnavajo zgolj kot izvajalce nalog, se lahko zmanjša njihova notranja motivacija in občutek pripadnosti. Ključni dejavnik pri razvoju zaposlenih so kakovostne povratne informacije, ki posameznikom omogočajo vpogled v njihov napredek in prispevek k organizaciji. Redna in konstruktivna povratna informacija spodbuja učenje, razvoj kompetenc in dolgoročno zavzetost zaposlenih. Vodje, ki vzpostavljajo kulturo zaupanja in podpirajo osebni razvoj, tako ustvarjajo okolje, v katerem lahko posamezniki dosegajo vrhunske rezultate.

Phil Jackson je bil trener, ki je moral voditi nekatere najmočnejše osebnosti v športu – od dominantnega Michaela Jordana do karizmatičnega Shaquillea O’Neala in delavnega Kobeja Bryanta. Njegov uspeh ni izhajal iz avtoritarnega nadzora, temveč iz razumevanja njihovih individualnih potreb in osebnostnih značilnosti.

Prilagajanje vodenja posameznikom

Za učinkovito upravljanje talentov pa je potrebno vodstveni stil prilagajati posameznikom. Močni posamezniki potrebujejo kombinacijo avtonomije ter jasno zastavljenih pričakovanj. Jackson je to razumel – Jordanu je dovolil, da je bil tekmovalni vodja ekipe, hkrati pa ga je naučil zaupati soigralcem ob ključnih trenutkih v tekmi. Bryanta, ki je bil zaradi svoje delavnosti lahko oster do soigralcev, pa je usmerjal tako, da je znal izkoristiti svojo nepopustljivost na način, ki je koristil celotni ekipi.

V podjetjih je to še posebej pomembno pri upravljanju vodilnih kadrov. Najboljši zaposleni pogosto potrebujejo več svobode pri delu, vendar tudi jasno vizijo, v katero se lahko vključijo. Vodje, ki razumejo psihološke dejavnike močnih osebnosti, lahko ustvarijo okolje, kjer se tudi najzahtevnejši posamezniki razvijajo in prispevajo k skupnemu uspehu.

Vsak zase ali vsi za vse?

Pomembno je razumeti, da Jacksonova filozofija ni pomenila kaosa na igrišču in slačilnici. Njegove ekipe so delovale znotraj jasno postavljenih okvirov, kot je bil trikotni napad, ki je omogočal svobodno igro znotraj določenih pravil. Michael Jordan in Kobe Bryant sta v tem sistemu dosegla svojo največjo učinkovitost, saj sta imela svobodo, a hkrati odgovornost do ekipe. Enako velja v poslovnem svetu – svoboda ne pomeni odsotnosti strukture, temveč pametno postavljene meje, ki spodbujajo ustvarjalnost, ne da bi pri tem ogrozile delovanje organizacije.

Zaposleni se najbolje razvijajo, ko imajo občutek avtonomije, obenem pa jasno razumejo pričakovanja in odgovornosti. Ključna naloga vodij je najti pravo ravnovesje med svobodo in usmerjanjem – podobno kot je to znal Phil Jackson. Tako v košarki kot v poslovnem svetu zmagujejo ekipe, ne posamezniki. A prav uspeh ekipe je največji takrat, ko vsak njen član doseže svoj polni potencial. Koliko organizacij pa danes resnično ustvarja okolje, kjer je to mogoče?

Vodje, ki razumejo psihološke dejavnike močnih osebnosti, lahko ustvarijo okolje, kjer se tudi najzahtevnejši posamezniki razvijajo in prispevajo k skupnemu uspehu.

O avtorju

Sem magistrski študent psihologije na Univerzi v Ljubljani. V stroki me najbolj zanimata področji športne psihologije in psihološkega svetovanja, še posebej osredotočena na mladino. V prostem času me najbolj veseli izpopolnjevanje v različnih športih in preživljanje časa v naravi, čez vikende pa največ časa posvetim prostovoljstvu pri skavtih.

“Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste vedno obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.”