Na sodobnih delovnih mestih se od zaposlenega ne pričakuje zgolj, da se bo prilagodil spremembam v okolju, temveč tudi sposobnost planiranja in priprave na potencialne težave, ki pri delu lahko nastopijo. V življenjskih situacijah in na delovnem mestu se lahko znajdemo v dveh različnih območjih (območje vpliva ali območje izven našega vpliva), kjer lahko ravnamo na dva različna načina (reaktivno ali proaktivno). Od zaposlenih se pričakuje, da prevzemajo pobudo in delujejo samoiniciativno, kar se nanaša na proaktivnost.

Pri proaktivnosti je bistveno to, da napoveduje in preprečuje težave, ki se pojavljajo na poti doseganja ciljev. Proaktivnost vključuje prizadevanja za spremembe v poslovnem in osebnem okolju z namenom doseganja boljše prihodnosti, opredelimo pa jo lahko kot ciljno usmerjen proces, ki določa proaktivne cilje, hkrati pa si te cilje prizadeva uresničiti na proaktiven način.

Veliko organizacij vidi proaktivno vedenje kot ključno lastnost svojih zaposlenih, da sploh lahko preživijo v današnjem hitro-spreminjajočem-se poslovnem svetu, kjer delovne naloge količinsko naraščajo in postajajo vse bolj kompleksne.

Avtorica seminarske naloge, Lea Likar, izpostavlja zanimiva vprašanja: So posledice proaktivnega vedenja vedno pozitivne, ali se lahko pojavijo tudi kakšni problemi? Kaj je to iniciativni paradoks? Katere so potencialne negativne posledice proaktivnosti? Kakšna je vloga psihologa pri spodbujanju proaktivnega vedenja zaposlenih in preprečevanju negativnih posledic proaktivnosti?

Odgovore na zastavljena vprašanja s praktičnimi primeri si lahko preberete v seminarski nalogi z naslovom Proaktivno vedenje zaposlenih.

Tina Zakrajšek