Piše: Tjaša Fužir, mag. psih.

V pičli uri in pol je bilo delo predano in jaz naj bi prevzela novo vlogo in bila nanju tudi pripravljena. Pa sem bila res? Na začetku je kazalo, da ja – kaj pa more biti tako težkega, saj se bom že znašla, sem se prepričevala. Pa sem kaj kmalu naletela na prvo težavo, pri čemer pa sem imela srečo, da je zadevo obvladal še nekdo, h kateremu sem se lahko obrnila po nasvet in pomoč.

Kako pomembno je, kako predamo delo nekomu, ki nas bo nadomeščal, sem pred kratkim izkusila na svoji koži, ko sem poleg svoje stare vloge v podjetju prevzela še novo vlogo. Imela sem občutek, da vem, v kaj se spuščam, a sem hitro ugotovila, da se mi v resnici niti sanja ne.

Prvoten plan je bil, da bova s sodelavko, ki naj bi jo kasneje nadomeščala, delali skupaj – vsaj dva meseca. V tem času naj bi počasi spoznala delo, procese, ljudi, skratka se popolnoma usposobila za delo, da bi lahko nemoteno teklo naprej. V teh dveh mesecih, bi moralo biti dovolj časa in da se vsega potrebnega naučim in spoznam tudi tiste »zoprne« primere. Pa so se stvari obrnile nekoliko drugače. Zaradi preobilice drugega dela je vsa predaja stekla v pičli uri in pol nekaj dni pred sodelavkinim odhodom. Pregledale sva stvari, šli čez postopke in meni je bilo približno jasno, kaj me čaka. Mi je bilo res jasno?

No ja, na začetku je kazalo vse super. Stvari so gladko stekle, ožji tim sem že poznala in zdelo se mi je, da gre kar super. Kaj pa more biti tako težkega, saj se bom že znašla, še vsaka stvar se reši in nobena juha se ne poje tako vroča kot se skuha, sem se prepričevala. Pa sem kmalu naletela na prvo težavo. »Kako zadevo rešiti? Kako se je sploh lotiti? Kakšen je pravilen postopek? Koga kontaktirati in komu predati taktirko pri reševanju problema? Kaj, če storim kaj narobe?« Vse to so bila vprašanja, ki so se mi v tistem prvem trenutku porajala v glavi in v meni sprožila manjši preplah in dvom. Začela sem dvomiti o tem, kaj vem, o tem, da sem zares pripravljena prevzeti to vlogo in da sem sposobna kompetentno voditi tim in ob tem še delovati suvereno. Strah me je bilo, da sem se prenaglila in da v resnici nimam pojma o vsej zadevi, strah me je bilo, da bom pokvarila vse dozdajšnje delo sodelavk in članov ožjega in širšega tima, ki pri projektu sodeluje. V sebi sem začela premlevati: »Pa kaj mi je bilo tega treba, saj sploh nimam potrebnih znanj za to … saj ne bom zmogla … vse bom pokvarila …« in podobne negativne misli. Sem pa v vsem tem imela tudi nekaj sreče (in pameti J). Sreče zato, ker sem se lahko obrnila po pomoč k nekomu, ki je postopke poznal mnogo bolje kot jaz, in ker sem se lahko nanjo obrnila vsakič, ko sem obstala nekje v procesu. Pameti pa zato, ker sem se dokaj hitro lopnila po glavi in si prepovedala takšne negativne misli. Ker zmorem in ker se bom že znašla, sem si rekla in se podala novemu izzivu naproti. In temu izzivu in nalogam sem šla naproti s pozitivnim pristopom. In glej ga zlomka, ko sem se začela zavedati, da zmorem in da mi gre, sem sama pri sebi ugotovila, da tudi moje vodstvene veščine niso tako »zarjavele«. V svoji novi vlogi sem začela celo uživati.

Ne morem pa mimo misli, kako bi bilo, če bi si za predajo dela resnično vzeli toliko časa, kot je bilo sprva načrtovano. Bi se počutila bolj suvereno? Bi me bilo manj strah? Zagotovo bi se počutila bolj kompetentno, če bi skupaj z nekom že dva meseca prej načrtovala in vodila stvari, ki bi jih bi nato pričela voditi sama. Zagotovo bi bilo lažje, če bi na podobne primere naletela z nekom, ki se je s tem že ukvarjal, namesto, da sem bila vržena v vodo in primorana splavati. Mogoče bi me bilo tudi manj strah, ker bi bila bolj prepričana vase in v to, kar počnem. Ali pa tudi ne. Kadar prevzemaš novo vlogo se mi vseeno zdi, da je nekaj pozitivnega strahu vseeno dobrodošlega – seveda v zmerni meri.

Ko sedaj premlevam o dogodki, lahko zaključim, da sem se znašla. Tisti dan, ko prevzela nove odgovornosti, me je bilo precej strah. A sem v kratkem času ugotovila, da kljub mojih strahovom in dvomom, vem kar nekaj stvari in da v primeru zagate lahko vedno najdem nekoga, ki mi pri tem pomaga. Naučila sem se, da nikoli ne smeš obupati in se predati negativnim mislim, ampak se moraš boriti naprej – ne samo, ko na delovnem mestu prevzemaš novo vlogo, temveč tudi sicer v življenju. Vedno obstaja nekdo, ki ti lahko priskoči na pomoč in s pozitivnim pristopom lahko dosežeš marsikaj.