Blog

Novo leto – novi izzivi

Piše: Tjaša Fužir, mag. psih.

Že kar pošteno smo zakorakali v leto 2016, jaz pa poskušam strniti svoje občutke ob začetku letošnjega leta, ko je prišlo do nekaterih sprememb tudi v moji karierni poti.

Nekateri si z novim letom obljubljajo, da bodo več telovadili, pa več časa preživeli z družino in podobno, sama pa sem se z novim letom podala novim izzivom naproti. Pričetek novega leta je bil zame pričetek novega obdobja, nove priložnosti in nadaljevanje moje karierne poti pri novem delodajalcu.

2222222

Ko je posameznik iz takih ali drugačnih razlogov »prisiljen« v iskanje nove službe se pri tem srečuje z različnimi vprašanji in občutki. So pa zagotovo ta vprašanja in občutki drugačni, če se v iskanje službe podaja zaradi izteka pogodbe pri enem delodajalcu, zaradi morebitne odpovedi ali zaključka študija in iskanja prve zaposlitve, kot pa če se sam odloči za predčasno prekinitev delovnega razmerja z delodajalcem. Sama sem se ob tem, ko sem se podajala novim izzivom naproti, predvsem soočala z vprašanjem, ali sem naredila prav.

Čeprav sem se s tedanjim delodajalcem odkrito pogovarjala o tem, da iščem nove priložnosti zunaj podjetja in da obstaja precejšnja verjetnost, da bom odšla, se tega dejstva sama nisem realno zavedala vse do trenutka, ko sem se poslavljala. Seveda sem po zaposlitvenem razgovoru po tihem upala, da bom jaz tista kandidatka, ki bo izbrana, vseeno pa nisem vseh upov polagala na to, saj nisem želela biti razočarana. Trajalo je kar nekaj časa, da sem prejela tisti klic »…ste izbrana kandidatka za delovno mesto …«, ki je zarisal nasmešek čez moj obraz, ampak se je splačalo počakati. Obdobje vprašanj in dilem pa se je takrat pravzaprav šele pričelo.

nkljč

Najprej me je čakalo obvestilo vsem mojim takratnim vodjem, da odhajam. Pa še vsem sodelavcem in posameznikom, s katerimi sem bila dnevno v stiku. In po vseh opravljenih pogovorih in sporočeni novici se je zame počasi pričelo obdobje vprašanj in dilem. Vsi so bili odkrito veseli zame in kljub temu, da sem se za spremembo odločila sama in da sem se je veselila, sem se vseeno srečevala s strahom, zaskrbljenostjo in dvomom. »Ali mi je bilo tega res treba? Kaj pa če se izkaže, da to ni zame? Kaj če se ne bom znašla na novem delovnem mestu, med novimi sodelavci? Mar bi ostala, kjer sem, saj mi je čisto lepo …« To je le delček vprašanj in dilem, ki so mi rojila po glavi med tem, ko sem počasi zapuščala staro delovno mesto, predajala delo in se pripravljala na novo vlogo. Kakšen dan se mi je zdelo, da se stvari odvijajo tako zelo počasi in da je do mojega odhoda še ogromno časa, spet ob drugih dnevih pa se mi je zdelo, da nikoli ne bom imela dovolj časa, da predam vso delo in postorim, kar še moram postoriti. To so bili dnevi, ko se mi je zdelo, da gredo stvari mimo mene s svetlobno hitrostjo.

Ker pa rada na stvari gledam s pozitivnega stališča, sem se kljub strahovom in dilemam veselila novih poznanstev, novih znanj, delovnih izzivov in novih priložnosti. Sedaj, ko je za mano dober mesec dni na novem delovnem mestu (glede na moje zaznavanje tega časa, pa se zdi, kot da je ravno minil prvi teden. Kaj prvi teden, prvi dan!) lahko rečem, da sem se odločila prav in da sem vesela, da se je izteklo tako, kot se je. Vse dileme so za mano in uživam v novih nalogah, novih znanjih in izzivih ter nenazadnje z novimi ljudmi.

In kaj sem iz vsega skupaj naučila? Da je včasih prav poslušati svoje srce. Da je prav, da nas je včasih strah novih stvari, ne smemo pa pustiti, da nas ta strah ohromi do te mere, da ne poizkusimo. Da se je včasih treba postaviti izven okvirjev poznanega in odkrivati nove stvari, nova znanja, nove izkušnje, ki nas bogatijo in nam pomagajo, da rastemo. Tako osebnostno, kot tudi karierno. Da so spremembe pravzaprav del vsakdana in so ter bodo naša stalnica.

Advertisements