Organizacijske spremembe in razvoj

Makroekonomski in psihološki vidiki varne prožnosti

O prožnosti se je začelo govoriti v 70-ih letih, in sicer v okviru t.i. humanizacije dela. Za večjo prožnost delovnega časa so se zavzemali zaposleni in njihovi predstavniki z namenom izboljšanja delovnih pogojev in lažjega usklajevanja dela z družinskim in zasebnim življenjem. V sredini 80-ih let se je okrepilo zanimanje za povečanje prožnosti dela v organizacijah, ki so v tem videle priložnost za povečanje svojih zmožnosti prilagajanja in hitrega odzivanja na spremembe na trgu. V 90-ih letih pa je diskurz o fleksibilnosti dosegel makroekonomsko raven, saj naj bi prožnost omogočala učinkovito uravnavanje (dolgoročno nižanje) stopnje brezposelnosti. Argument za makroekonomsko prožnost je temeljil na predpostavkah (praktično povsem) mobilne, brezpreferenčne, racionalne in (praktično povsem) informirane delovne sile, ki se na trgu vede podobno kot dobrine. Ti premiki z individualne, na mikroekonomsko (organizacijsko) in makroekonomsko (politično-gospodarsko) raven so prinesli tudi nove poglede na prožnost in njene nove različice. Zunanja prožnost, ki se je začela zakonsko pospeševati na makroekonomski ravni in ravni organizacij, namreč prinaša povsem drugačne učinke za zaposlene kakor notranja prožnost, za katero so se zavzemali zaposleni v 70-ih letih, zato je pomembno, da jih med sabo razločujemo. Več o makroekonomskem in psihološkem vidiku prožnosti lahko preberete v seminarski nalogi Mojce Svetek.

 

Advertisements