Slovar slovenskega knjižnega jezika opredeljuje pridno osebo kot nekoga, ki rad in dosti dela, ki ima željo in voljo za kako opravilo ter ne povzroča neprijetnosti in nevšečnosti. Ja, v tako osebo je bil vzgojen tudi marsikdo izmed nas, kajne? Starši so nas iz dneva v dan vzgajali, usmerjali in spodbujali, da svoje naloge opravljamo vestno, da upoštevamo navodila, nasvete ter ustaljena pota starejših, da ne izstopamo od večine, da so dolžnosti na prvem mestu v našem življenju (na primer skrb za uspešno dokončanje študija, zahteva po redni zaposlitvi, dolžnost biti dober zakonski partner).

V delovnem okolju so bili pridni ljudje vedno iskani, tudi danes ni nič drugače. Kateri delodajalec pa si ne želi imeti zaposlenega, ki bo delal kot mravlja, se ne bo izogibal monotonim ali dodatnim obveznostim, ki bo upošteval njegova navodila kot tudi njegove »dnevne muhe«. Še celo rožo, ki jo imam v pisarni na okenski polici in vsako leto v zimskem času cveti, kolegici opišem kot »moja pridna bela orhideja spet cveti«. Besedo »priden« imamo Slovenci zelo radi. Pa vam jo je morda kdaj uspelo prevesti v angleščino? Ko sem imela pet let, so nas obiskali sorodniki iz Amerike, in ko so jim starši opisovali moje vsakdanje vedenje in navade, so pred skoraj vsakim glagolom uporabila besedo pridna. Pa so želeli to besedo prevesti Američanki, ki slovensko ni razumela, in stvar ni bila več tako preprosta, beseda pridna ni bila »pridna« ter je naključnemu prevajalcu povzročila kar nekaj sitnosti.

Nekaj strani naprej pa v slovarju najdem besedo prilagodljiv, ki je morda podobna besedi priden, ali pa tudi ne. Prilagodljivi zaposleni se lahko prilagaja različnim zahtevam, dodatnim delovnim obremenitvam, spremembam v organizacijski kulturi. Zmore tudi sprejemati in upoštevati družbene ali skupinske norme zaradi osebnega udobja ali koristi, piše v slovarju. Če to prav razumem, pomeni, da zaposleni sicer razmišlja s svojo glavo, ni pa se mu težko prilagoditi vodstvenemu slogu novega direktorja ali neetičnemu vedenju svojih kolegov.

Prilagodljiva oseba bo skozi življenje prišla teže kot pridna – saj bo družbeno prilagodljiva, a bo kljub temu morda premislila, ali se ji ta prilagodljivost splača ali ne. V oglasih za delo pogosto zasledimo besedno zvezo »iščemo primerno prilagodljivo osebo«, kar si lahko vsak razlaga po svoje. Moja prva misel je, da se bo morala oseba ukloniti načinu vedenja in poslovanja v neki organizaciji, vi pa ste lahko pomislili na to, da se bo morala ustrezno prilagoditi, ko se bodo v delovnem okolju pojavile nove zahteve ali organizacijske spremembe. Morda pa je naročnik oglasa imel v mislih le to, da od novozaposlenih pričakuje, da bodo svoje vrednote prilagodili vrednotam organizacije.

Besedi »fleksibilen« Slovar slovenskega knjižnega jezika ne namenja bogatega opisa, saj gre za tujko. Piše, da gre za spremenljivega in nestalnega človeka, kar pomeni, da naj takih zaposlenih ne bi iskali. Pa jih. »Ja gospa, veste, zelo boste morali biti fleksibilni pri izrabi letnega dopusta. Pogostokrat se namreč zgodi, da v poletnih mesecih ne morete izrabiti niti 14 dni, saj je takrat dela pri nas največ. Vemo, da imate tri šoloobvezne otroke, a z vaše strani pričakujemo fleksibilnost glede tega.« V tem primeru gre za nestalnost na strani delodajalca, nepredvidljivost na strani zaposlenega pa lahko pomeni oviro ali izziv za vodjo, ki takega zaposlenega usmerja. In naši klasični vodje si ponavadi takšnih »izzivov« ne želijo.

Bolj kot beseda fleksibilen mi je všeč beseda prožen, ki opisuje, da predmet začasno, dokler deluje sila, spremeni svojo obliko – če prenesemo v poslovno okolje, da se lahko zaposleni po potrebi prilagodi nastali situaciji. To je tudi predmet, nadaljujem branje pri drugi definiciji prožnosti, ki se da upogibati, pregibati – oseba lahko spremeni svojo rutino, začne neko stvar delati drugače ter je lahkoten in gibčen – ko zaposleni spreminja svoje vedenje, to počne tako, da deluje preprosto, »gibčno« in za to ne potrebuje dodatnih virov energije. Še en pomemben opis prožnosti obstaja; ta pravi, da se je oseba sposobna prilagajati v času oziroma razmeram. Opisuje prav to, kar naj bi delodajalci iskali – osebe, ki imajo dobro zgrajeno osebnost, so pridobile ustrezne kompetence in se znajo s svojim vedenjem prilagajati razmeram, ki nastajajo zaradi številnih dejavnikov v delovnem okolju.

Glede na te opise, kakšnega kandidata bi torej zaposlili? Vodje, ki si želijo, da so naloge opravljene tako, kot so si oni zamislili in načrtovali, bodo gotovo najbolj zadovoljni z zaposlenimi, ki so pridni. Prilagodljive zaposlene bodo zaposlovale delovne organizacije, ki se zavedajo, da pridnost ni dovolj, da lahko prav vsak dan nastopi izjemna situacija, v kateri je treba ravnati drugače kot ponavadi. Prožni zaposleni pa bodo delovno mesto našli v organizacijah, ki potrebujejo samozavestne ljudi in ki jim je mar za zaposlene kot tudi za njihova razmišljanja, predloge in ideje.

Naj bo filozofiranja in premetavanja slovenskih izrazov dovolj. Menim, da prav vsaka organizacija potrebuje prožnost – tako v glavah ljudi kot v sami organizaciji. Vse prevečkrat namreč opažam, da v Sloveniji le popravljamo, krpamo in rešujemo; tako veliko medijev še vedno vztraja pri starih načinih komuniciranja, prodajniki ponujajo storitve tako, kot so to počeli pred 20 leti, koncerti klasične glasbe pa od poslušalcev še vedno zahtevajo od dve do tri ure zbranosti. Tako ostajamo pridni in fleksibilni, saj želimo le ohranjati svoj položaj in ostati pri tistem, kar vemo, govorimo in delamo. Prav prožnost lastnikov, vodstva in zaposlenih pa nam bo omogočila širše razumevanje poslovanja, jasnejši pogled na naše področje, konkurenčno prednost ter ne nazadnje tudi zadovoljne in zadovoljene zaposlene.

Članek je izšel v tiskani izdaji 25.04.2016, št. 79/2016 .