Blog

Ali sem na seznamu?

piše: Eva Boštjančič

V življenju si radi delamo sezname – za nakupovanje, za opravke, ki nas čakajo jutri in pojutrišnjem, seznam jedi, ki smo jih preizkusili, držav, ki smo jih obiskali, ali seznam daril, ki jih nameravamo v tem mesecu kupiti za svoje najbližje. Kot psihologinja pa si najbolj želim, da napišete seznam, na katerega uvrstite vse tiste, za katere ste danes odgovorni. Koliko ljudi bo na vašem seznamu? Trije, pet, deset? So to vaši najbližji ali se na njem znajdejo tudi vaše kolegice in kolegi na delovnem mestu? Ali ste na seznam uvrstili tudi sebe?

Skrb zase je pri današnjih obveznostih in tempu življenja pogosto na zadnjem mestu. Ko se pogovarjam s prijatelji, slišim, da se ženske odpravimo na telovadbo šele, ko je doma vse urejeno in pospravljeno, da sprejmemo povabilo na večerjo s poslovnim partnerjem za tem, ko organiziramo varstvo za otroke, da si vzamemo čas za vikend s partnerjem, ko so službene obveznosti končane. Pri teh izgovorih ponavadi ni besede »jaz« – redkokdaj rečem, da na večerjo ne grem, ker sem preutrujena, da stanovanje ni pospravljeno, ker za drugimi družinskimi člani sproti ne zmorem pospraviti, da projekt v službi ni končan, ker imam preveč drugih obveznosti … Slovenci imamo zanimive frazeme za opisano, denimo imeti dolge kable, stati do kolen v blatu, ko mi poči film, ko gre kaplja čez rob (negativno) ali kot češnja na vrhu torte (pozitivno), a v praksi pogosteje slišim o tisti »znameniti« kaplji čez rob kot o sladki češnji.

Kdo me bo dal na seznam tistih, za katere sem odgovorna? Seveda, le sama lahko poskrbim zase in za lastno počutje, za katero v lekarni ne prodajajo čudežne modre tabletke, prav tako ne poznam osebe, ki bi mi lahko z enim pogovorom povrnila izgubljeno blagostanje (angl. well-being). Naj nadaljujem igro prispodob – v praksi hodimo sami po stopnicah navzgor, proti boljšemu razpoloženju in zdravju, ter sami navzdol, ko se srečujemo z napetostmi, slabim počutjem. Vsak korak pa je odvisen od nas samih. Skozi življenje korakamo sami, drugi so nam lahko v pomoč, oporo, so lahko tisti, ki nam včasih pokažejo pot, a koraka navzgor ne morejo narediti namesto nas.

Kako se obdržim na lastnem seznamu odgovornosti, da bom vedno in povsod na njem? Prvi korak pomeni zavedanje (danes temu pravimo tudi čuječnost) trenutka, da sem z mislimi tukaj in zdaj. Gre za to, da se v (skoraj) vsakem trenutku zavedam, kje sem, kaj počnem, da res vidim ljudi, ki so okoli mene, da opazujem svoje telo ter njegove odzive na moje misli. O, kako preprosto in lepo je vonjati, občutiti, čustvovati, če se tega zavedaš! Drugi korak je namenjen delu, ki ga potrebujem najprej zato, da lahko iz meseca v mesec plačujem položnice, seveda pa tudi zato, ker se ob njem razvijam, pridobivam nove izkušnje, širim socialno mrežo, rastem osebnostno, gradim svoj položaj v družbi. Tretji korak je namenjen prostim uram, ki si jih moram v koledar napisati kar sama. Ura ali dve vsak dan (lahko tudi več) zase – nekateri si želimo tišine, drugi večje količine kisika na sprehodu s psom, tretji naporen tekaški trening, četrti kozarec pijače v dobri družbi in ob prijetnem klepetu. Naslednji korak spremljajo družina, prijatelji, sodelavci, ki mi vsak po svoje lahko pomagajo pri polnjenju baterij, saj ob njih krepim socialne veščine, zadovoljujem potrebo po sprejetosti in bližini, pri komuniciranju pa nenehno telovadim z možgani in ostajam v stiku z okolico. Peti korak ni prav nič manj pomemben od predhodnih, saj je namenjen mojemu telesu in skrbi zanj.

Današnje življenje je kot maraton, in to ultramaraton, ki ga tečejo le najbolj vzdržljivi in najbolje pripravljeni na dolge proge, ne le na 42 kilometrov. Gre za 70 do 80 let, in ne le za 50 do 60, kot so jih dočakali naši predniki. Med maratonom tekači svoje telo preskrbujejo z zadostno količino tekočine in energijskih živil, po pretečeni progi pa telesu namenijo dan ali dva izdatnega počitka. In kako za telo skrbimo skozi naš, življenjski maraton? Ko je telo dan za dnem v najvišjih obratih, ko so ure spanca čedalje krajše, ko se srečujemo s stresnimi dogodki, ki jim nismo vedno kos? Življenjski maraton se velikokrat prehitro konča z izčrpanostjo (veliko takšnih zgodb najdete na ustavi.se), ko nam telo ne dopusti več, da bi z dvignjeno glavo pritekli do cilja. Omaganost telesa lahko opazimo v njegovi nemoči, kot pomanjkanje energije, v pogostejših boleznih, ki se nas lotevajo druga za drugo, v neutemeljeni jezi na vse in vsakogar, ki se znajde v naši bližini, v obupu nad samim seboj ali očitkih samemu sebi za napačne korake … Peti korak naj bo torej ljubeča skrb za lastno telo – da mu omogočimo dovolj vsakodnevnega počitka, in ne le ob koncih tedna, da ga podpremo z rednimi in kakovostnimi obroki hrane, da se družimo z ljudmi, ki nam dajejo energijo, da mu pomagamo takrat, kadar se burno odzovemo na stresni dogodek (pa čeprav se iz njega le umaknemo).

Ja, stopnice, ki jih premagujemo na življenjskem maratonu, so lahko lahke kot peresce ali težke kot cent. Kako jih boste premagovali vi, pa je odvisno predvsem od vašega osebnega seznama. Zato novo leto začnite s svežim seznamom, na katerem bo vaše ime na prvem mestu. Pa srečno!

Prispevek je bil objavljen na: https://topjob.finance.si/8863057/Ali-sem-na-seznamu.

Advertisements