Blog / Stres in izgorelost

Tišina, premor, oddih – zlato, po katerem vse bolj hrepenimo

Piše: Eva Boštjančič

Kot velika ljubiteljica klasične glasbe vem, kako pomembna je tišina v glasbi. Tako med stavki kot ob koncu, tik preden občinstvo s ploskanjem nagradi umetnike. Zmoti me, ko ljudje začnejo ploskati, še preden dirigent spusti roke in da s tem znamenje, da je tudi tišina po zadnjem glasbenem motivu, po zadnji odigrani noti izzvenela. Ko si lahko oddahnemo od številnih lepih tonov in melodij, ko lahko spet zadihamo in pristanemo v realnem svetu.

Podobno je s tišino v govoru. Morda bi to vrsto tišine ustrezneje imenovali dolgi premori v govoru, pa naj gre za kratko predstavitev izdelka, ugotovitev opravljene raziskave ali nagovor, ko sodelavec v podjetju praznuje rojstni dan. Premor na mestih, ko bi radi, da stavek, ki smo ga ravnokar povedali, seže poslušalcem bolj globoko. Ko bi radi neko stvar poudarili ali pa začeli z drugo mislijo. Čeprav večina ljudi pod stresom govori veliko hitreje kot v drugih, bolj znanih situacijah, pa je ustrezna uporaba tišine uporabno orodje, ki ne pomeni vakuuma, temveč daje težo povedanemu.

Ko poslušamo, smo tudi lahko le tiho. Cicero je pred več kot dva tisoč leti dejal, da je tišina ena največjih umetnosti pogovora. Ne gre za odsotnost besed, temveč za odsotnost potrebe po besedah. Velikokrat se zgodi, da oseba, ki jo poslušamo, potrebuje le nekoga, ki je pozoren, ki nas med govorjenjem ne ocenjuje, presoja, ne svetuje in ne prekinja. Pogosto potrebujemo tihega sogovornika, ki nas »le« posluša, a ob tem izraža zaupanje, razume naše občutke, nas podpira, usmerjen je na pomembne podrobnosti in njegova navzočnost nam daje občutek varnosti in s tem zmanjšuje tisto »prtljago«, ki nas bremeni.

Karizmatični vodje uporabljajo tišino zelo spontano, a hkrati premišljeno. Medtem ko govorijo, delajo premore na koncu stavka, ki ga želijo poudariti, ali ob vprašanju, na katero pričakujejo odgovor drugih. Včasih tišino narekujejo okoliščine, morda zaradi nenadnega prepiha v sobi ali vsiljivega zvonenja neutišanega telefona. Če vodja želi, da se bodo zaposleni odzvali, jim pusti prostor za to – tišina pomaga, da postavljeno vprašanje doseže poslušalca ter da ima čas, da o odgovoru razmisli in odgovori. Hitenje nikakor ni dobro, saj se povedano razprši, izgubi, popači. Namen tako ne bo dosežen, poslušalec pa bo ostal nepotešen.

Premori med delom so prav tako področje, ki ga kaže omeniti. Naše delo postaja iz dneva v dan bolj natrpano z bolj ali manj pomembnimi obveznostmi, naš urnik se danes polni hitreje kot včasih. Dnevno smo bombardirani z elektronsko pošto, SMS, klici, sestanki, nalogami, a za ta ognjemet nestrukturiranih rafalov nimamo obrambnega zidu. Le redkokomu ga uspe sezidati oziroma ga postaviti tako, da si lahko med delovnim časom privošči odmor ali vsaj miren čas, v katerem je sposobnost koncentracije in s tem delovna učinkovitost večja.

Običajen delovni teden torej sestavlja vrsta obveznosti, za katere na koncu niti ne vemo, kako in kdaj smo jih opravili. Takšni tedenski seznami pa utegnejo biti za marsikoga obremenilni: »Uf, le kako bom danes zmogla opraviti vse, kar imam na urniku – izpeljati štiri pomembne sestanke, odgovoriti na vso e-pošto, organizirati službeno pot za prihodnji teden, popoldne pa otroke odpeljati in pobrati na nogometnem treningu. Zvečer pridejo obiski, ki so ponavadi lačni in po tihem pričakujejo, da jim bom postregla z večerjo, morda še celo s sladico. Aja, pa popoldne moram pobrati obleke v čistilnici ter se oglasiti pri osamljeni mami, pri kateri nisem bila že nekaj dni.« Takšno načrtovanje nam kratkoročno pomaga urejati kaos, a dolgoročno pripelje do velike utrujenosti in izčrpanosti.

Zato je prav, da si tišino izbojujemo – z ugašanjem e-pošte, saj jo lahko pregledujemo in nanjo odgovarjamo le občasno (seveda je frekvenca odvisna od narave našega dela), z občasnim utišanjem mobilnega zvonjenja, piskanja in čivkanja (vprašamo se lahko, kateri klic, tvit ali kratko sporočilo je tako zelo pomembno, da moramo biti vedno nemudoma dosegljivi) ter z načrtovano praznino v našem koledarju. Morda si lahko vsak teden »vzamemo« štiri ure našega delovnega dne, v katerih nismo dosegljivi za sodelavce in poslovne partnerje ter se v miru in tišini lotimo nalog, ki od nas zahtevajo večji intelektualni napor in zbranost.

Tišina je zlato tudi takrat, ko smo sami, saj nam omogoča, da se zavemo samega sebe, da se zavemo svojih misli, občutkov, čustev. Ob takih trenutkih lahko razmislimo o svojih dejanjih, analiziramo narejeno in izgovorjeno. Ta tišina nam lahko prinese notranji mir, jasne misli in ponudi rešitve.

 

Prispevek je bil objavljen na: https://topjob.finance.si/8864704/Tisina-premor-oddih-zlato-po-katerem-vse-bolj-hrepenimo?cookietime=1522612374 

Advertisements