Piše: Rebeka Kovačec,  infografika: Gaja Vatovec

Če bi ta trenutek sešteli populacijo migrantov, torej tistih, ki živijo izven meja svoje države, bi bila to 5. največja država na svetu. Znotraj teh migracijskih tokov, razširjenih po vsem svetu, je kar 22 milijonov ljudi s statusom begunca, upravičenih do mednarodne zaščite.

Begunci so osebe, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahajajo izven države, katere državljan je. Zaradi slabšega izhodiščnega položaja za zaposlovanje, so ena izmed bolj ranljivih skupin, ki se sooča z nevarnostjo začaranega kroga revščine.

 Migracije spremljajo človeštvo že od nekdaj. Danes, ko je mobilnost postala bolj dostopna in svojstvena potreba, so migracije še obsežnejši del vsakdana. Vsi migriramo; v službo, v šolo, na počitnice, v sosednjo državo, na daljno celino. Begunci migrirajo dolge kilometre, običajno v najbližjo varno državo, kjer upajo na to, da bo poleg osnovne varnosti za življenje prišla tudi socialna in ekonomska. Delo je zagotovo medij, preko katerega se vzpostavlja in ustvarja naš socialni in ekonomski sistem. Je bazična dejavnost človeka, preko katere posameznik izpolnjuje pomembne vloge in potrebe. Zaposlovanje beguncev je tako eden glavnih dejavnikov uspešne integracije in prilagoditve na novo kulturo. Vendar je vključevanje na trg dela dolgotrajen proces, ki prinaša nešteto izzivov in praktičnih ovir, za katere je potreben določen vložek in pripravljenost delodajalcev, da se jih skupaj odpravi.

Begunci morajo v državi, kjer bodo ostali, najprej zaprositi za mednarodno zaščito (azil), ki na sistemski ravni ureja njihov položaj v državi. Devet mesecev po tem, ko vložijo prošnjo, lahko začnejo opravljati delo. V Sloveniji je bilo leta 2017 od 1467 sprejetih 152 prošenj. Sistemska ureditev je zelo pomembna, saj širše ureja osnovno pravico posameznikov do dela, s tem pa le-ti dobijo v življenje tudi določeno strukturo. Nekatere evropske države, Avstrija, Nemčija, Velika Britanija, zakonsko urejajo to področje tudi tako, da beguncem omogočajo prostovoljno delo v času, ko čakajo na odobritev ali zavrnitev prošnje. To jim omogoča pomembno nabiranje različnih izkušenj, ne glede na to, kakšen bo na koncu izid odločbe.  Preko teh prostovoljnih del se aktivno odvija tudi učenje jezika, ki je eden od temeljnih vidikov zaposlovanja prosilcev in prosilk za azil. Jezik in komunikacija sta tako ključnega pomena, saj kulturo gradita in jo poganjata naprej. Zagotovo nista edina. Marsikje po svetu je hrana medij, ki omogoča lažjo komunikacijo med begunci in domačini. Tako je nešteto primerov dobre prakse, kjer je bila hrana pomemben člen pri tem, da so začeli posamezniki na novo delati, živeti. Tak primer imamo tudi v Sloveniji. Restavracija, kjer so zaposleni izključno migranti z različnimi statusi, tudi begunci, bogati slovensko kulturo tako s hrano, za katero so prišli recepti iz različnih delov sveta, kot tudi z ljudmi, ki postajajo aktivni del prebivalstva. Umetnost kot univerzalen jezik je prav tako eden izmed medijev, ki ima velik vpliv pri integraciji. Lahko odpira priložnosti za številne dobre prakse; odpiranje plesnih šol, igranje in učenje glasbil, izdelovanje pohištva itd. Možnosti za integracijo je nešteto, če le je celotna družba to integracijo pripravljena izpeljati. Vedno gre namreč za dvosmerni proces.

Zakaj bi torej zaposlovali begunce? Vprašanje stoji na mestu. Zaposlovanje prinaša izzive, zaposlovanje beguncev prinaša dodatne izzive; a vse to so izzivi, v katere so vključeni ljudje. Ljudje različnih ras, narodnosti, sposobnosti, spretnosti, različnih človeških vrlin, ki sooblikujejo naš prostor.

Če lahko nekomu ponudiš priložnost, da na novo začne življenje, ki mu je bilo enkrat že odvzeto, posredno tudi zaradi držav gostiteljic, zakaj torej ne. Delodajalec dobi namreč ob zaposlovanju beguncev priložnost za oblikovanje kulturno bolj ozaveščenega kolektiva, kar omogoča več kreativnosti in lahko poveča potencial organizacije za inovacijo. Delo mora biti človekova pravica in dolžnost, živimo namreč v družbi, kjer je delo visoko cenjeno, kar posredno prinaša tudi visoko stopnjo integracije. Izzivov in prilagajanja je seveda veliko. A vendar, kot je zapisal avtor članka v Globalu: »Priseljevanje je neizogibno. Kdaj bo zahod spoznal, da prinaša odrešitev – ne propada?«

 

---

Opis avtorice bloga:

Rebeka je študentka prvega letnika magistrskega študija psihologije. Težko se opredeli, katero področje znotraj študija ji je najljubše, saj v vsakem vidi potencial za širjenje in povezovanje znanja o kompleksnosti človeških bitij. Trudi se biti aktivna in vpeta v širši družbeno-kulturni prostor, se od njega čim več naučiti in nazaj vračati dobro. V svoje dejavnosti pa rada vključuje različne in zanimive ljudi, dobro hrano in vino ter svoje kolo.