Blog / Psihologija dela

Hvaležna sem, da lahko delam …

Piše: Eva BoštjančičDragi trije decembrski sveti možje!

Ponavadi začnemo z željami, za katere želimo, da se nam izpolnijo. Prošnje, ki naj bodo uslišane. Pišemo vam pisma, v katerih sanjarimo o predmetih, ki jih pravzaprav ne potrebujemo. Na spletu s kljukicami ali zvezdicami označujemo, kateri kos nam še manjka, da bo naše razpoloženje (bolj) popolno. Da bomo končno srečni.

Dragi trije, jaz pa vam pišem le pismo hvaležnosti. Včeraj sem prebrala, da tibetanski budisti dobijo ob vstopu v red poseben kamenček z nalogo, da ga stalno nosijo v desnem žepu in najmanj enkrat na dan, medtem ko se dotikajo kamenčka, sami pri sebi naštevajo vse blagoslove, ki jih imajo in se nam prepogosto zdijo samoumevni (npr. sposobnost govora in hoje, vid, zdravje, dobri prijatelji, služba …).

Ker pa tole pismo pišem z namenom, da bo objavljeno na spletni strani, ki govori o psihologiji dela, bo moja hvaležnost danes posvečena delu:

  • Hvaležna sem, da imam delo, ki je zanimivo, pestro, pri katerem vsak dan doživljam majhna presenečenja ter mi predstavlja pomemben mozaik mojega trenutnega življenja.
  • Hvaležna sem za avtonomijo, ki jo narava dela dopušča – da raziskujem področja, ki so danes aktualna, hkrati pa čutim osebno zavzetost, da poskušam določen pojav bolj znanstveno analizirati. Notranja motivacija me usmerja, da lahko izbiram področja, ki se prepletajo z mojimi osebnimi vrednotami, stališči in prepričanji.
  • Hvaležna sem za številna znanja in spretnosti, ki jih lahko pri svojem delu uporabljam – enkrat razlagam statistične številke, drugič pišem vsebinsko poglobljena poglavja ali pa takšne zapise kot je tole pismo, tretjič organiziram dogodke, v katere verjamem, četrtič v obliki predavanj in delavnic predajam znanje in izkušnje novim rodovom.
  • Hvaležna sem sodelavcem, študentom, poslovnim partnerjem, ko se pogovarjamo, debatiramo, včasih tudi opravljamo. Hvaležna sem, da zastavljajo vprašanja, da komentirajo moja razmišljanja, da študenti med predavanji opisujejo lastne izkušnje ali izražajo svoje mnenje o predstavljeni temi, ter da prihajajo k meni po nasvete ali konstruktivno povratno informacijo.

A hvaležnosti do vsega naštetega ne bi bilo, če ne omenim še druge polovice svojega življenja. Hvaležna sem svoji družini, svojim prijateljem, le zato, da so. Da lahko z njimi preživljam prijetne trenutke, ki me polnijo, bogatijo in sproščajo, ter da mi s svojo prisotnostjo in iskrenostjo razprostirajo krila za nove in zanimive delovne izzive.

Na koncu sem hvaležna tudi sama sebi, da sem v življenju končno postavila meje, da znam reči tudi ne, da skrbim zase in da si želim, da se izgorelost v moje življenje ne vrne več.

V prihajajočem letu 2019 si želim le to, da bom lahko čez dvanajst mesecev hvaležna še za mnogo več stvari kot letos!

Eva