Piše: Eva Boštjančič

Večkrat me vprašajo, kakšen je idealen vodja. Recepta ne poznam in ga tudi nimam. So pa teorije, so rezultati znanstvenega raziskovanja, so prakse. So tudi izkušnje in seveda situacije, ki zahtevajo točno določen stil vodenja. In seveda obstajajo trendi, ki narekujejo, kakšen vodja je zaželen danes in kakšen je stil vodenja, ki ga potrebujemo za jutri.

Demokracija v delovnem okolju?

In nekje iz naftalina, žal, lahko potegnemo besedo demokracija. Gre za besedo, ki izvira iz poimenovanja državne ureditve Aten v antični Grčiji več kot 2000 let nazaj, v sodobnem času pa jo pogosto nadomeščamo z izrazom liberalizem. Ob slednjem pomislimo na svobodo misli in duha, a s tem ne smemo iti predaleč, da ne pridemo v anarhijo. Če demokracijo prenesemo v delovno okolje – gre za gibanje ali bolje za organizacijsko kulturo, v kateri komunikacija, vodenje, ideje in ustvarjalnost izvirajo iz zaposlenih. Kjer je politika v ozadju, ljudje v ospredju, vodja pa prevzame vlogo usmerjevalca in spodbujevalca.

Moč organizacije v moči njenih zaposlenih

Lansko leto sem v roke dobila zelo zanimivo knjižico The case for everyday democracy, katere avtor je Milenko Matanovič, Slovenec (in tudi moj stric), ki je svoje napredne ideje prenašal v umetnost že v avantgardni skupini OHO, kasneje pa jih v ZDA preoblikoval v demokratičen pristop centra Pomegranate. V njej predstavlja metodo, ki jo je razvijal več kot 30 let svojega dela. Metodo, ki je pokazala rezultate, kar je pri vodenju najpomembnejše. Gre za pristop, pri katerem ima prav vsak vključeni posameznik svojo moč, naj bo to s svojimi preteklimi izkušnjami, zanimivimi idejami, dobrimi komunikacijskimi spretnostmi. Moč organizacije se po avtorjevem mnenju meri v moči sodelujočih oz. zaposlenih in ne v avtoritarni drži vodje.

Nekaj idej

Da ne bomo več sedeli na sestankih, kjer vsak misli le nase, kjer govori posameznikov ne bodo neskončno dolgi, ko nas ne bodo večno prekinjali sredi naših misli. Sama ne maram srečanj, ki so sama sebi namen, ki nimajo vnaprej določenega časa trajanja, niti ne sestankov, kjer je prisotna nevidna diskriminacija, kjer ne upoštevamo osnovnih navodil. Tako Matanovič v knjigi podaja zelo preprosta, a tako zelo uporabna priporočila, kako v delovanje organizacije vpeljati bazična pravila, ki predstavljajo temelj demokratične organizacijske kulture. Naj omenim le nekatere, meni najbolj zanimive:

• Bodi kritičen do idej, a prijazen do sodelujočih.
• Poslušaj in poskušaj razumeti perspektivo drugega.
• Spoštuj tiste, s katerimi se ne strinjaš.
• Vzdržuj ravnovesje med mislimi in srcem, med znanjem in intuicijo, med strastjo in strokovnostjo.

Seveda ima pri tem vsak sodelujoči svojo vlogo – nekdo organizira, nekdo povezuje in vzpodbuja, nekdo je strokovnjak, drugi so izvajalci. Osrednji cilj metode je, da so ljudje lastniki idej ter se spremenijo od pasivnih opazovalcev v aktivne sodelavce.

Demokracija v vsakdanjem življenju je kot dišeče spomladansko socvetje

Namen demokracije v vsakdanjem življenu je povezovanje drugačnosti, spajanje predlogov in idej, spoštovanje prispevka vsakega izmed nas. Učimo se odgovornosti, zaupanja, sprejemanja, učimo se zavedanja in deljenja tistega, v čemer smo dobri, močni. Učimo se sprejemati in ne obsojati. Kot spomladanski cvet, ki je lep le takrat, ko ga vidimo na cvetočem travniku (in ne odrezanega v šopku rož), le takrat, ko vidimo vsak posamezen cvet, ki tvori dišeče socvetje, ki ponujajo našemu pogledu neponovljivo barvo in obliko. Njegova moč je takrat največja, njegov vonj najbolj opojen.

Podobno kot na travniku je tudi v delovnem okolju, naj gre za nevladno ali tržno usmerjeno dejavnost. Ko lahko prispeva vsak in s tem skupaj dosežemo nekaj enkratnega, neponovljivega. Pri demokraciji v vsakdanjem življenju ne gre za število dobljenih bitk (danes pogosto uporabljen frazem), gre za za osvojitev največjega in najbolj plemenitega, kar lahko danes dosežemo kot skupnost. A to lahko naredimo le vsi skupaj.