Vseživljenjsko izobraževanje se mi zdi velika priložnost, da posamezniki z nižjim socialnim kapitalom, ne le razširijo svojo socialno mrežo preko katere lahko dobijo informacije o delu, temveč še pomembneje, da dobijo podporo ter nova znanstva in prijateljstva, ki bodo obogatila njihova življenja na vseh področjih, ne samo na delovnem.
Avtorica: Laura Vencelj
Kako si večina ljudi predstavlja najlažjo pot do zaposlitve?
Najbolje je seveda, da poznaš nekoga, ki pozna nekoga, ki pozna še nekoga drugega, ki išče kandidata z določenimi kvalifikacijami. In preko poznanstev in dobre besede je našel tebe. Čestitke, začneš v ponedeljek! Takšne so lahko prednosti večjega socialnega kapitala, širokih socialnih mrež, v zaposlovanju, preko katerih je posamezniku olajšan dostop do informacij, ki mu omogočajo hitrejšo zaposlitev. Pogosto je dovolj že to, da imaš v mreži enega ali dva visoko kvalificirana posameznika, preko katerih dobiš pomembne informacije o delu, pa si zaposlen.
Kako pa je z vseživljenjskim izobraževanjem ljudi, ki imajo velike socialne mreže?
Menim, da je odločitev za nadaljnje izobraževanje odvisna od zahtev delovnega mesta in/ali od posameznika samega. Nekatera delovna mesta se prenašajo iz družine v družino, zato v teh primerih posamezniki verjetno ne čutijo velike potrebe po dodatnem izobraževanju, saj vedo, da imajo delo zagotovljeno. Nekateri se vseživljenjsko učijo zaradi želje in zahtev po kvalitetnem izvajanju dela, ker se znanstvene ugotovitve ali predpisi na njihovem področju neprestano spreminjajo in posodabljajo. Drugi pa se vseživljenjsko izobražujejo povsem po lastni odločitvi, ker jih učenje novih stvari in področij veseli ter preko učenja osebnostno rastejo in skušajo doseči samouresničenje.
Kakšne so težave posameznikov z nizkim nižjim kapitalom?
Posamezniki z manjšim socialnim kapitalom se morajo zaradi manj informacij in virov o možnostih zaposlitve, pogosteje udeleževati dodatnih izobraževanj, da so lahko na trgu dela konkurenčni za ista delovna mesta kot osebe z večjim socialnim kapitalom, ki so informacije dobili preko poznanstev. V primerjavi s slednjimi je iskanje dela zanje napornejši in dolgotrajnejši proces.
Vseživljenjsko izobraževanje se mi zdi velika priložnost, da posamezniki z manjšim socialnim kapitalom, ne le razširijo svojo socialno mrežo, preko katere lahko dobijo informacije o delu, temveč še pomembneje, da dobijo podporo ter nova znanstva in prijateljstva, ki bodo obogatila njihova življenja na vseh področjih, ne samo na delovnem. V prvi vrsti se mi udeležba v programih vseživljenjskega izobraževanja zdi pomembno za osebe, ki se počutijo osamljene in izolirane, npr. starostniki. Pogosto je ravno osamljenost razlog, da se starejši udeležijo programov vseživljenjskega učenja, saj si poleg novih znanj želijo tudi družbe. Tu lahko vidimo povezovalno vlogo vseživljenjskega učenja kot generatorja socialnega kapitala, saj starejšim, in drugim skupinam da možnost skupnega preživljanja časa, poleg tega pa seveda preko učenja ohranjajo svoje kognitivne sposobnosti ter ostanejo fizično aktivni. Zavedati pa se je treba, da se bodo osebe z manjšim socialnim kapitalom, ki nimajo zunanjih motivacijskih razlogov za udeležbo, težje odločile za izobraževanje, saj v skupini ne bodo imele znancev in prijateljev, s katerimi bi se lahko povezale in skupaj učile. Zelo neprijeten občutek je, ko sediš v predavalnici oz. učilnici, in vidiš skupinice ljudi, ki se poznajo in pogovarjajo, ti pa sediš sam. Če se med učenjem ne počutiš dobro, tudi ni pričakovati, da bo učenje uspešno. Posameznikom z večjim socialnim kapitalom je v takšnih primerih bistveno lažje, saj je odločitev za sodelovanje v vseživljenjskem učenju lahko sprejeta v prijateljski skupini, v kateri se med seboj spodbujajo in si pomagajo vztrajati v učenju. Skupaj se je seveda lepše učiti, saj je prisotna medsebojna pomoč, pa tudi bolj zabavno in učinkovito je.
Pomen okolja za vseživljenjsko učenje
Osebam z večjim socialnim kapitalom se je lažje vključiti v vseživljenjsko učenje tudi zato, ker preko večjega števila kontaktov in informacij ter pogostejše vključenosti v socialne aktivnosti hitreje prepoznajo, da je v določeni družbi, skupnosti, znanje vrednota, ki je cenjena. Če so v okolju prisotne nižje aspiracije do učenja, pa ne glede na socialni kapital lahko pričakujemo, da se vseživljenjskega učenja ne bo udeležilo veliko ljudi. Pri razumevanju povezave med socialnim kapitalom in vseživljenjskim učenjem je zato potrebno pozornost osredotočiti tudi na okolje, v katerem učenje poteka.
Socialni kapital in vseživljenjsko učenje sta kompleksno prepletena pojma, katerih odnos je odvisen od množice različnih dejavnikov, zato ne moremo enoznačno trditi, da ima prvi vpliv na drugega in obratno. V veliki meri lahko odločitev za vseživljenjsko učenje pripišemo predvsem notranji motiviranosti posameznika za učenje, njegovi radovednosti ter tudi sposobnostim samoregulacije učenja. Če obstaja ta želja pri posamezniku, potem ni pomembno, kako velik je njegov socialni kapital. Prizadevati pa bi si morali za raziskovanje poti, po katerih bi ljudi bolje ozavestili o pomembnosti vseživljenjskega učenja, ter kje se ga lahko udeležijo. Predvsem pa bi se morali usmeriti na doseganje ljudi z manjšim socialnim kapitalom, ki živijo v okoljih z nižjimi učnimi aspiracijami, ter poudariti, da je to priložnost za pridobivanje novih znanj ter predvsem za navezovanje novih prijateljstev.
O avtorici
psihologijadela.com 