Mediji in socialna omrežja danes pogosto krojijo naše poglede in prepričanja. Kakšna pa je njihove vloga pri vprašanju spolne diskriminacije? Jo ohranjajo ali poskušajo približati enakopravnost spolov?

---

Avtorica: Nives Žunec

Sama si pogosto zastavljam idealistična vprašanja kot sta, kakšno bi bilo naše življenje popolnoma brez spolne diskriminacije? Kakšno bi bilo življenje, če bi bili vsi popolnoma enakopravni? Hkrati pa me velikokrat razmišljanje vodi v smer, kako se izogniti spolni diskriminaciji? Kako jo preprečiti? Seveda en del je ozaveščanje o tem pojavu, vendar, ali je to dovolj? Ta in podobna vprašanja sem si zastavljala nekega večera in tako me je vodilo v brskanje po spletu o spolni diskriminaciji na delovnem mestu.

Med brskanjem po spletu sem naletela na avstralski dokumentarni film z naslovom Odločna liderka (angl. Strong female lead). Film je narejen na podlagi arhivskih posnetkov, govori pa o prvi Avstralski predsednici vlade Julii Gillard ter o seksističnem odnosu do nje, ki je prikazan preko objav na družbenih omrežjih in preko poročanja medijev. Meni je bil film všeč, saj poda dober pogled na družbo, v kateri živimo, ter pri tem izpostavi pomembne vidike spolne diskriminacije, ki so velikokrat spregledani.

Videz in osebno življenje ali vsebina dela?

Prva pomembna stvar, ki se izpostavi v filmu, je, da so bile v medijih novice o tem, kako je oblečena, kako ni poročena in kako nima otrok, ter govorice o izvenzakonskem razmerju z Obamo na podlagi analize neverbalne komunikacije med njima. Spremljali so jo torej na vsakem koraku (kar je v neki meri pričakovano, saj je na vodilnem položaju), vendar so se osredotočali predvsem na njene osebne stvari in njeno všečnost, ne pa na vsebino povedanega, kar pa je po mojem mnenju bolj v njenem primeru. Poročali so torej o stvareh, ki so iz tradicionalnega vidika »tipične« za žensko – ženska mora biti lepa, všečna, poročena in imeti otroke. Se strinjam, da je videz v neki meri pomemben, če tvoje delovno mesto zahteva tudi javno predstavljanje. Vendar menim, da bi se moralo na videz gledati kot na del osebne higiene, na primer da je oseba čista, ima čista oblačila, ki niso pomečkana, kaj več pa menim, da ni pomembno. Namreč bolj pomembna je vsebina osebe, torej kaj govori, kako se vede do drugih in sebe… Saj osredotočanje na sam videz in všečno vodi tudi do zmanjšanja vrednosti človeka in njegovega dela, ki ga vlaga v napredek, družbo.

Paradoks pisanja o javnih osebnostih

Zanimivo pa se mi je zdelo tudi to, da je znana avstralska feministka Germaine Greer objavila podobno objavo na družbenem omrežju Twitter – tudi ona je komentirala njen blazer in kako ji pristaja. Menim, da je to še en pomemben vidik, ki je izpostavljen v filmu. Za mene je to zanimivo nasprotje, saj nekdo, ki se naj bi zavzemal za enakopravnost spolov in bil posledično proti spolni diskriminaciji, na drugi strani komentira videz. Gre za dvojna merila oziroma tudi paradoks. Tukaj se mi porodi vprašanje, kdo je potem tisti, ki se bori za pravice ljudi? Predvsem se sprašujem iz perspektive, ali lahko zaupamo nekomu, ki govori eno dela pa drugo? Sama menim, da pri nekom, ki deluje na področju spolne diskriminacije, feminizma in enakopravnosti spolov, do takšnih zdrsov ne sme priti. Ker če pride, kako lahko nekdo tak potem pridiga o seksizmu in sovražnosti do žensk? Podobno nasprotje izpostavi tudi Julia Gillord v parlamentarnem govoru, ki je bil namenjen njenemu političnemu nasprotniku, ki je prav tako imel dvojna stališča.

Zmanjševanje spolne diskriminacije – realna možnost ali mit?

Spolna diskriminacija je še vedno prisotna v našem vsakdanjem življenju, velikokrat pa se izraža tudi na nam bolj neopazne načine oziroma na načine, na katere velikokrat nismo pozorni. Sama menim, da se film osredotoča ravno na te vidike, ki pa so po mojem mnenju hkrati tudi ključnega pomena za ohranjanje spolne diskriminacije v družbi. Namreč nekaj, o čemer se govori v javnosti preko različnih medijev, je zagotovo pomembno in kaže na to, kako se mora družba obnašati. Ampak ali je to okej? Menim, da bi se morali v prihodnosti bolj osredotočati na to, kako na splošni ravni zmanjševati spolno diskriminacijo, kako omejiti takšno seksistično poročanje. En del je seveda ozaveščanje o tem, drug del pa me vodi v razmišljanje o tem, ali bi se morale postaviti kakšne smernice o tem, kako poročati o javnih, slavnih osebnostnih? A govorimo o njihovih osebnih stvareh, na primer kako so oblečeni, ali so poročeni ali ne, ali imajo otroke ali ne, predvsem če to ni relavantno za njihovo delovno mesto? Ali pa bi bilo to na drugi strani poseg v medijsko svobodo in uveljavljanje cenzure? Film torej na eni strani odgovarja na vprašanja izpostavljena v prvem odstavku, hkrati pa tudi odpira marsikatero vprašanje, na katera pa žal še ne vem dogovorov. Se mi pa zdi, da s tem nudi možnost, da vsak najde nekaj zase in prenese v svoje življenje. Zame je ta film dobra iztočnica za nadaljnjo razmišljanje o problemu spolne diskriminacije in kako lahko k temu prispeva vsak posameznik v družbi. Namreč pri boju proti diskriminaciji je pomemben prav vsak posameznik in verjamem, da jo lahko le skupaj premagamo in si tako zagotovimo čim bolj spolno enakopravno družbo za življenje.