Ko spol diktira delo: intervju o izkušnji spolne diskriminacije pri zaposlovanju

V prejšnjem tednu smo objavili infografiko o spolni diskriminaciji pri zaposlovanju. Tokrat pa si bomo tematiko pogledali iz bolj osebne perspektive in jo postavili v realen svet dela in zaposlovanja.

Avtorica: Ana Žuber

Spolna diskriminacija pri zaposlovanju je pojav, za katerega si velikokrat radi domišljamo, da v Sloveniji ne obstaja več. Nanaša na razlikovanje, izključevanje ali dajanje prednosti na podlagi spola, ki izniči ali ogroža enake možnosti ali enak postopek pri zaposlovanju in poklicih (povzeto po 11. konvenciji Mednarodne organizacije dela). Izkušnjo spolne diskriminacije pri postopku zaposlovanja je z menoj delila Patricija. Sama sebe opisuje kot mamo, sedaj tudi zaposleno žensko, ki s partnerjem živi družinsko življenje.

1. Mi lahko prosim opišete vašo izkušnjo spolne diskriminacije pri zaposlovanju?

Izkušnjo sem doživela med nosečnostjo, po poteku študentskega statusa. Pred potekom statusa sem kot noseča ženska prek študentske napotnice lahko delala, potem pa službe nisem dobila. Pošiljala sem prošnje za delo, v večini primerov ni bilo odgovora, dobila pa sem tudi odgovor, da zakaj sploh iščem službo, če bom kmalu rodila. Meni se je kljub temu zdelo smiselno, da še nekaj mesecev delam, saj imam izobrazbo. Ko sem sedaj, ob otrokovem enem letu in koncu prejemanja starševskega dodatka, iskala službo, diskriminacije ni bilo. Službo sem dobila v roku enega meseca. Saj razumem, da je delodajalcu v interesu, da ko dobi delavca, ta tudi nekaj časa dela, ne pa, da ga nauči vsega, delavec pa čez tri mesece odide. Je pa res, da nisem imela nobenih težav z iskanjem službe po porodu. Ker sem ženska, sem imela to težavo, moški teh težav pač nimajo, ker ne morejo roditi.

Pošiljala sem prošnje za delo, v večini primerov ni bilo odgovora, dobila pa sem tudi odgovor, da zakaj sploh iščem službo, če bom kmalu rodila. Vir: (Pexels.com)

2. Torej ste večkrat doživeli to izkušnjo zavrnitve, včasih tudi z eksplicitno podanim razlogom vaše nosečnosti?

V večini primerov sploh nisem dobila odgovora. Je pa res, da sem v vsak življenjepis napisala, da sem noseča, ker se mi je zdelo to pošteno. V vsakem primeru bi, če bi prišla na razgovor, ljudje videli moj nosečniški trebuh in se mi ni zdelo smiselno tega skrivat. Ko sem službo iskala po otrokovem enem letu, pa nisem dobila občutka, da zaradi svojega spola ne bi dobila službe. Morda samo v enem primeru, kjer je bila narava dela taka, da je šlo za naporno fizično delo.

3. Kako ste se na situacijo oz. te povratne informacije odzvali?

Nekako me niti ni prizadelo, ker sem si rekla, da bom poskusila poiskati delo, pa če ga dobim super, sicer pa bo tudi vse še dobro. Tako, da sem si potem vzela teh nekaj mesecev do poroda za počitek, ker je bilo rojstvo tudi velika življenjska sprememba in se mi je zdelo smiselno vzeti si ta čas zase. Zato me ni tako prizadelo.

Se pa sedaj, ko imam otroka, velikokrat od mene pričakuje, da bom jaz tista, ki bo prilagajala svoj delavnik temu, da bo šla v vrtec. Ampak recimo, da se s partnerjem dokaj dobro usklajujeva, enkrat eden, drugič drugi prilagodi svoj delavnik. Tudi v službi so dokaj razumni, zavedajo se, da se določene stvari lahko hitro dogodijo pri otroku. Imam razumne, dobre delodajalce, tako da imam sedaj to srečo.

4. Kako ste se pa počutili, ko zaradi svoje nosečnosti niste dobili službe?

Jezilo me je to, da sem prek študentske napotnice pred izgubo študentskega statusa lahko v svoji stroki delala celo leto. Imela sem tudi dobre delovne izkušnje, kar so mi kdaj tudi povedali, vendar so potem izpostavili težavo moje nosečnosti. To me je jezilo, ker prek študenta sem bila dovolj dobra za delo, potem, ko sem rabila pogodbo, pa ne več. Ta težava z napotnicami pa je težava za veliko ljudi na prehodu iz študentskega dela v redno zaposlitev.

5. Ste že kdaj pred vašo nosečnostjo doživeli spolno diskriminacijo na delovnem mestu?

Mislim, da ne. Vsaj jaz je nisem nikoli tako doživela. Ampak morda vsak drugače gleda na to, kaj je spolna diskriminacija. Po mojem mnenju je to nekoliko subjektivno. Ker se mi zdi, da smo ženske večinoma takšne, da če nam nekdo reče, da nečesa ne zmoremo, mu preprosto dokažemo nasprotno.

6. Prej ste omenili, da se ob ponovnem vstopu na trg delovne sile po rojstvu otroka hitro dobili novo službo. Kakšne so bile vaše izkušnje pri naslednjih selekcijskih postopkih?

Dobre, iskala sem v svoji stroki, imela sem pet ali šest razgovorov. Povsod sem povedala, da imam otroka, ker se mi zdi to pošteno, pa nisem imela zaradi tega slabih izkušenj. Najprej sem bila nekajkrat zavrnjena, potem pa sem dobila službo. En izmed delodajalcev, ki me je prvotno zavrnil, me je po podpisu pogodbe s sedanjim delodajalcem celo klical, če bi si vseeno želela službe tam. Ampak sem pri sedanjem delodajalcu zadovoljna.

Se pa sedaj, ko imam otroka, velikokrat od mene pričakuje, da bom jaz tista, ki bo prilagajala svoj delavnik temu, da bo šla v vrtec. Vir(Pexels.com)

7. Sami ste povedali, da ste med intervjuji znotraj selekcijskih postopkov včasih sami omenili, da imate otroka. Kolikokrat ste bili v intervjujih vprašani vprašanja o načrtovanju družine?

Niti enkrat. Po mojih izkušnjah se res držijo zakonov in teh vprašanj ne sprašujejo. So me pa kje vprašali kdo sem, kaj me definira, kjer sem potem tudi povedala, da sem mama. So pa tam tudi sami o sebi delili veliko osebnih informacij. So pa bili vsi potencialni delodajalci zadovoljni, da sem sama delila ta dejstva o sebi.

8. S kom ste o svoji izkušnji spolne diskriminacije med nosečnostjo govorili?

Domači in partner so vedeli, da bom poskusila poiskati službo.

9. Kako so se drugi odzvali na to vašo izkušnjo?

O tem nisem prav veliko govorila. Vsi so mi rekli naj ne skrbim, da bom že našla službo, ko bo otrok star eno leto in naj si sedaj rajši spočijem. Je pa res, da moja finančna situacija ni bila težavna in me posledično ni toliko skrbelo, ali bom našla službo.

10. Kako po vašem mnenju družba gleda na diskriminacijo žensk na delovnem mestu?

Menim, da se tega premalo zavedamo. Mogoče smo tega celo ženske same krive. Ker veliko stvari pretrpimo, ker menimo, da ne moremo ničesar spremeniti. Po mojem mnenju se veliko žensk še vedno boji, da bodo dobile odpoved, če se bodo pritožile. Če pa je diskriminacija res huda pa menim, da ženske raje poiščemo drugo delovno mesto, kot pa prijavimo kršitve. Zdi se mi, da bi nas družba obsojala in nas obtožila, da si le domišljamo in pretiravamo. Mogoče bo mlajša generacija drugačna in bodo vsi, ne le ženske, zahtevali normalne delavne pogoje. Res upam, da bo tako.

Več o nosečnosti na delovnem mestu si lahko ogledate v tem videu: https://psihologijadela.com/2016/09/07/nosecnost-na-delovnem-mestu/

Sem študentka magistrskega študija psihologije. Znotraj psihologije me zanimajo spremembe (predvsem tiste na boljše), ki si jih želim v svojem profesionalnem življenju tudi gojiti. Uživam v potovanjih (pravih in domišljijskih), domačih živalih in trenutkih z mojimi najljubšimi ljudmi.