Športniki po športu: njihova vrnitev v vsakdanjik

Photo by Guduru Ajay bhargav on Pexels.com

V zadnjih mesecih veliko govorimo o pomembnosti vseživljenjskega učenja. Danes vam predstavljamo prilagajanje športnikov na realnost po upokojitvi – trenerstvo ali nova kariera.


Avtorica: Karin Turk

»V preteklem mesecu je bila osrednja pozornost športne in tudi večine ostale javnosti namenjena dogajanju na zimskih olimpijskih igrah v Pekingu. Šport postane v takih časih poglavitna tema v skoraj vsakem pogovoru, vendar se redkokdo vpraša, kaj se zgodi s športniki po koncu kariere. Kaj počnejo bivši olimpijci in drugi, ko psihično ali fizično ne morejo več prenašati obveznosti, ki jih prinaša poklic športnika?«

Splošno mnenje širše javnosti je, da se dandanes lahko vsakdo nauči skoraj česarkoli pri katerikoli starosti, vendar ko slednje vključuje fizično pripravljenost, se govorice nekoliko ustavijo. Predstavljajte si na primer vrhunskega olimpijca, ki je pri svojih 30 letih dosegel vrh kariere, zatem pa prične njegova uspešnost zgolj padati, saj ne premore več tolikšnega fizičnega napora. V tem trenutku se mora pričeti pripravljati bodisi na upokojitev, bodisi na prehod v drugo poljubno kariero. Večina se odloči za drugo možnost, kljub prepričanju, da se v športu obračajo ogromne kvote denarja. Po koncu svoje kariere morajo še vedno v službo, saj se z denarjem, ki so ga prejeli tekom kariere, ne bi mogli preživljati do konca svojega življenja. Problem je tudi, da  se vrhunski športniki tekom kariere ne zavedajo dejanske cenovne vrednosti dobrin, saj zaradi treningov in tekmovanj preživijo večino svojih dni v hotelih. Slednje mi je potrdila tudi vaditeljica v fitnesu, ki je imela možnost izkusiti nastop na olimpijskih igrah. Povedala mi je, da se v času kariere ni nikoli pretirano obremenjevala s ceno izdelkov. Ob vstopu v resnično življenje pa sploh ni vedela, koliko stane liter mleka. 

Sama menim, da sta po koncu športne kariere možni le dve opciji. Prva možnost je, da si posameznik poišče novo dejavnost oziroma novo kariero, nekaj, kar morda ni neposredno povezano s športom. Slednje je lahko v povezavi z izobrazbo, ki so jo dosegli v času ali pred časom športne kariere, ali pa se v »šolske« klopi spravijo šele kasneje. Kot primer lahko vzamemo bivšega skakalca in svetovnega prvaka Francija Petka, ki je uspešno zaključil doktorat iz geografije in je zaposlen kot raziskovalec na Geografskem inštitutu. Velika večina bivših športnikov pa svoje nove področje dela, še vedno poveže s športom. Urška Hrovat, ki je med leti 1994 in 1996 dosegla pet slalomskih zmag svetovnega pokala, je na primer projektni vodja v Elanovem W-studiu za žensko linijo smuči. Jure Košir, večkratni zmagovalec svetovnega pokala v smučanju, pa je nadaljeval v poslovnih vodah in odprl športno trgovino. To nam pokaže, da čeprav športnik zapusti šport, ni nujno, da športa ne ostane v športniku. Druga možnost je po mojem mnenju trenerstvo, kjer oseba vodi in mentorira športnike na področju, kjer je bila mogoče tudi sama dejavna. Kdo ve bolje, kako biti na parketu in prenesti pritiske kot tisti, ki so bili sami nekoč v tej vlogi. Za primer si lahko vzamemo bivšega rokometaša Uroša Zormana, ki je danes trener državne reprezentance v rokometu. Trenerstvo pa je eden najučinkovitejših načinov tudi za lastno učenje, saj vloga športnega trenerja ponuja nove izzive za vseživljenjsko učenje. Edini pomislek, ki ga imam pri trenerstvu je ta, da se morajo trenerji zavedati, da dejstvo, da so bili dobri igralci, ne nujno pomeni, da bodo tudi dobri trenerji. Zavedati se morajo tudi svojih pomanjkljivosti in da svojih napak iz preteklosti ne morejo popraviti z novimi igralci. 

Velika večina bivših športnikov pa svoje nove področje dela, še vedno poveže s športom. Vir (Pixels.com)

Susanne Wolmesjö, izobraževalka odraslih, podjetnica in nevroznanstvenica, meni, da se lahko v okviru vsakega športa pojavi nova stopnja spretnosti, ki vsebuje nove cilje in nove učne izzive. Ko nekdo usvaja nek nov šport, se namreč odpre razmero širok spekter spretnosti, ki jih bo potrebno obvladovati. Hkrati pa je tudi mnenja, da moramo v določenih športnih na neki točki sprejeti, da ima naša fizična kondicija tudi svoje meje. Ukvarjanje z različnimi športi se lahko prilagodi in razvije na način, ki omogoča nadaljnje ukvarjanje z njimi z vseživljenjskega vidika. En takšen primer je hodeči nogomet, počasnejša različica nogometa za starejše igralce, ki se soočajo z gibalnimi izzivi.

Zavedati pa se moramo, da je vseživljenjsko učenje razmeroma širok pojem, ki se ne navezuje zgolj na poklicne kariere, ampak tudi na vsakdanje dejavnosti, kjer se lahko ljudje naučijo nekaj novega. Tako športniki kot tisti, ki se s športom ne ukvarjajo, se ves čas učimo, bodisi zavedno ali nezavedno, namensko ali nenamensko. Namen vseživljenjskega učenja ni zgolj pridobivanje znanja, ampak pridobiti lastnosti, s katerimi lahko uspešno živimo in delamo kot posamezniki ali v skupnosti.

Poglavitno vprašanje, ki se mi je porajalo med pisanjem tega bloga je bilo, ali je za športnike bolje, da že tekom kariere poiščejo morebitne alternative in s tem nekoliko zapostavijo svojo kariero, ali je za njih bolje, da se s problemi pričnejo ukvarjati šele, ko ti nastopijo.


O AVTORICI:

Sem Karin Turk, diplomirana psihologinja, ki svoj prosti čas rada preživlja v naravi in po možnosti na aktivne načine. Zelo rada namreč tečem, saj se pri tem popolnoma sprostim in pozabim na morebitne tegobe, ki me takrat pestijo. Na dneve, ko imam več časa, pa se zelo rada odpravim v hribe. Slednje mi je še posebno všeč, če je prisotna dobra družba. Rada se tudi preizkušam v peki peciv in tort s katerimi rada razveselim svoje bližnje. Nikoli ne pozabim izkoristiti priložnosti, da ljudem okrog sebe rečem, da jih imam rada.