Vseživljenjsko učenje je ena vedno aktualnih tem. Študenti psihologije o pomenu vseživljenjskega učenja trenutno izvajajo različne raziskave, v tokratnem obsežnem intervjuju pa se je avtorica o pomenu nenehnega učenja in izobraževanja pogovarjala s priznano slovensko režiserko.

---

Avtorica: Tea Košmerl, študentka magistrskega študija psihologije

Maja Weiss je priznana slovenska filmska in televizijska režiserka, scenaristka in podjetnica, ki je v svoji karieri sodelovala pri ustvarjanju več kot 40 filmov, med njimi tudi Beli bojevnik v črni obleki ter film o vplivu in vlogi Ivana Krambergerja na osamosvojitev Slovenije. Leta 1999 je režirala svoj prvi celovečerni igrani film z naslovom Varuh meje, ki je prvi slovenski celovečerni film ženske režiserke. S sestro Ido Weiss sta leta 1998 ustanovili produkcijsko podjetje Bela film. Zaposlena je kot kulturna delavka, med letoma 2005 in 2007 pa je bila tudi prva ženska predsednica Društva slovenskih filmskih ustvarjalcev.

Kaj obsega vaše delo?

Moje delo obsega delovanje v prvotnem poklicu, to je delo režiserke in scenaristke. Po izobrazbi sem diplomirana filmska in televizijska režiserka. Delam tudi kot predavateljica na Ekonomski šoli Novo mesto, višji strokovni šoli in kot prostovoljka v Društvu ASPI za odrasle osebe z motnjo avtističnega spektra. Sem tudi članica Društva slovenskih filmskih režiserjev in režiserk, ki je del Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev (ZDSFU). Predhodnica ZDSFU je bilo DSFU (Društvo slovenskih filmskih ustvarjalcev). V letih 2005–2007, ko sem bila predsednica tega društva, so moje naloge so med drugim obsegale apliciranje na razpise akcij na Slovenski filmski sklad (danes Slovenski filmski center), odgovorno ravnanje z denarjem društva ter posredno izpeljavo vseh programov, ki smo si jih v društvu zastavili. Delo v društvu mi je predstavljalo velik izziv, saj je bilo zahtevno in odgovorno, a sem ga kljub temu opravljala z veliko ambicijo. Poleg tega pa sem se naučila ogromno o delovanju društva, odnosih, slovenski filmski zgodovini, filmski politiki, politiki nasploh itd.

_{Maja Weiss na snemanju s filmsko ekipo pri celovečernem dokumentarcu Zajeti v izviru – slovenski otroci Lebensborna v arhivu Bad Arolsen v Nemčiji, februar 2022}

Izobraževanje in formalne izkušnje

Kakšna je bila vaša izobraževalna pot?

Končala sem splošno gimnazijo v Črnomlju, AGRFT v Ljubljani, strokovno 9-mesečno izobraževanje s pomočjo evropske štipendije leta 1993 v Berlinu. Pred 4 leti sem končala tudi pedagoško andragoško izobrazbo na FF v Ljubljani, 14 izpitov iz pedagogike, andragogike. Sedaj pa sem že leta v 2. letniku doktorskega študija na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Moje formalno izobraževanje se torej še ni zaključilo. Rada bi seveda študij pripeljala do konca in doktorirala iz smeri Izobraževanje učiteljev in edukacijske vede. Upam, da mi uspe, kljub prezaposlenosti s poklicem predavateljice, mentoriranjem diplomskih del na višji šoli, tudi diplomskih študentskih filmov.

V preteklosti sem se dodatno izobraževala  na področju filma in avdiovizualnih medijev, leta 1993 s štipendijo Nipkow programm v Berlinu, potem pa na raznih delavnicah, predvsem mednarodnih scenarističnih (East of Eden, Sources 2, Scripteast).

Zadnja leta se na žal preredkih delavnicah izobražujem o avtizmu, zato se predvsem samoizobražujem, veliko berem od strokovne literature do pričevanj staršev in oseb z motnjo avtističnega spektra, ki so neprecenljivo gradivo, tako za nove akcije kot filme.

Kako in na katerih področji ste se izobraževali v zadnjem času?

Pravkar sem se vrnila iz Erasmus + na Mediencolleage v Berlinu, kjer sem  gostovala in se izobraževala o njihovih programih, srečevala nemške učitelje, pa tudi nastopila kot gostujoča predavateljica.

Izobražujem se permanentno na vseh področjih, o zgodovini druge svetovne vojne, Lebensbornu, ker je to tudi tema mojega novega dokumentarca. Nasploh je zgodovina že desetletja tudi moj hobi. Izobražujem pa se tudi z gledanjem različnih kanalov televizije in oddaj o ukrajinsko-ruski vojni. Dobro, da sta mi angleščina in nemščina »domači« (ZDF, ARD, BBC, DW, EURONEWS…) in bosanščina (Al Jazeera Balkan). Seveda pa tudi s pomočjo družbenih omrežij (kljub pastem fake news) in knjig.

Kaj po vašem mnenju sledi po končanem formalnem izobraževanju?

Po končanem formalnem izobraževanju se za tiste, ki imajo radi učenje, radi berejo, raziskujejo, začne najlepše: vseživljenjsko izobraževanje, učenje brez izpitov, pritiskov, merjenja. Učenje, ki je le užitek. In prenašanje tega naprej, spontano, na druge, če imaš možnost.

Izobraževanje v umetniških poklicih

Je nadaljnje izobraževanje v vašem poklicu na kakšen način organizirano in strukturirano ali ste prepuščeni samim sebi?

Seveda imamo tudi znotraj Društva režiserjev in režiserk veliko neformalnega izobraževanja, delavnic, scenarnic, dokumentarnic…tako mednarodnih kot nacionalnih. 

Razpisi, udeležba, pa pomeni borbo, selekcijo, izločanje in tudi seveda zmage. Osnovni namen društva je namreč povezovanje ljudi iz sveta filma in avdiovizualnih medijev, izmenjavanje izkušenj ter predajanje znanja in pridobivanje novih kompetenc s strani starejših stanovskih kolegov in kolegic. Medgeneracijsko povezovanje in sodelovanje v društvu, ki je prostovoljna organizacija, je ena temeljnih značilnosti društva. Permanentno neformalno izobraževanje in učenje sta recipročno povezana in se izvajata med člani ves čas druženja. Pretežno pa se moramo za izobraževanje zavzemati sami. Samoiniciativno.

Umetniški in kulturni poklici, kot so režiser, scenarist in igralec so poklici z zelo dolgo kariero, saj posamezniki pogosto ne gredo v pokoj pri 60 letih. Kako pri teh poklicih poteka izobraževanje?

Izobraževanje in učenje v umetniških poklicih, tudi v mojem primarnem je dosmrtno. Prav tako želja po ustvarjanju in kreaciji. Vseživljenjsko izobraževanje poteka predvsem v odnosu med mlajšimi in starejšimi generacijami. Mlajše pridejo z novimi pristopi, novim »medijskem jezikom«. Veliko izobraževanja poteka tudi v okviru Zveze društev slovenskih filmskih ustvarjalcev.  Predvsem sem na tekočem z delavnicami, prireditvami za režiserje in scenariste v Društvu slovenskih režiserjev in režiserk. V obdobju 2005 do 2007, ko sem bila predsednica društva DSFU, so bili med člani ljudje različnih poklicev širšega avdiovizualnega področja, režiserji, scenaristi, scenografi, kostumografi, direktorji filma, producenti, filmski delavci in drugi. Mnogi med njimi so se po končanih šolah, ki niso bile strokovno filmsko usmerjene, kar s prakso delovanja in učenja hkrati v različnih fazah produkcije filma, izobrazili za različne profile, ki so potrebni pri filmu, od rekviziterjev, scenskih delavcev, kostumografov, scenografov itd.

Ali so po vaših izkušnjah posamezniki v teh poklicih motivirani za nadaljnje učenje?

Da. No, kakor kdo. A če hočeš biti uspešen, se moraš učiti. Posamezniki v teh poklicih so po navadi zelo motivirani za učenje, saj brez tega ne morejo opravljati svojega dela. Za vsako vlogo, pisanje scenarija ali režiranje filma je treba tematiko, o kateri film govori, podrobno preučiti, da je končni izdelek najboljši možen.

V svoji karieri ste sodelovali z mnogimi režiserji, scenaristi, igralci itd. Menite, da je nadaljevanje izobraževanja nujno potrebno za opravljanje teh poklicev?

Za opravljanje teh poklicev je nadaljnje izobraževanje nujno potrebno.  V splošnem se je potrebno neprestano učiti za nove vloge in projekte, ki se jih lotevamo, predvsem pa zaradi novih tehnologij in novih generacij, ki pristopajo na drug način.

A za ustvarjalce je potreben tudi talent. Učenje samo ni dovolj. Potrebni sta tudi intuicija in opazovanje. Moraš biti dober opazovalec. Včasih je potrebna tudi kreativna lenobnost. V manjših dozah seveda.

_{Maja Weiss, obisk razprodane projekcije Beli bojevnik v črni obleki na Ptuju, januar 2022}

Odraz učenja in vseživljenjskega učenja v poklicu režiserke

Kako pojmujete vseživljenjsko učenje?

Kot vseživljenjsko učenje pojmujem učenje na vseh področjih življenja, v vseh segmentih mojega dela, izobraževanje, branje, infromiranje, druženje, aktivizem v društvih, tako strokovnih kot humanitarnih. Pa tudi vzajemno generacijsko učenje v družini med člani različnih generacij, v družbi.

Ste tudi ambasadorka vseživljenjskega učenja v Beli krajini. Kakšen je vaš odnos do vseživljenjskega učenja? Se vam zdi pomembno/potrebno? Zakaj?

Moj odnos do vseživljenjskega učenja je pozitiven. Rada se učim. In rada učim druge. Vzajemno.

Vseživljenjsko učenje je pomembno, ker nas dela vitalne, budne in tako ostajamo v teku časa, ki se zelo spreminja in napreduje, predvsem glede različnih tehnologij. Potrebno je, da se ne izoliramo iz hitro spreminjajoče se družbe. Da ostajamo sveži, odprtega duha.

Kako se vseživljenjsko učenje kaže v vašem poklicu? Lahko podate kakšen primer?

Če ostanemo pri filmu, to pomeni, društvo, strokovna društva in dogodki, kino, TV, branje, delavnice in poučevanje na višji šoli medijska produkcija … Sama vseživljenjsko učenje v svojem poklicu dojemam tudi v medosebnih odnosih v okviru društva, ko so se člani oglašali v pisarni na kavi in pogovoru, srečanju. Včasih le spontano, za druženje, predvsem starejši, ki so polni izkušenj, različnih zgodb in anekdot, in od katerih se lahko veliko naučimo. Zdaj se to že obrača. V tem času od mojega predsednikovanja DSFU do danes, sem postala že jaz pozna srednja generacija in sem jaz tista, ki lahko marsikaj ponudi mlajšim.

Od kje črpate znanje za svoje delo?

Iz potrebe po raziskovanju in iskanju odgovorov na nekatera »večna« vprašanja o človeku, tako v kontekstu zgodovine kot sedanjosti »norega sveta« in upanju na boljšo prihodnost.

Vesela sem, če mi s filmi uspe odstreti kakšen prah, pozabo, krivico pa tudi navdihniti koga za kakšno akcijo. Informacije črpam iz pričevanj in živih ljudi. Pa tudi iz mrtvih dokumentov.  

Režirali ste že veliko filmov, ki obravnavajo zanimive in raznolike tematike. Kako si predstavljate svoje izobraževanje v prihodnosti? Kaj si še želite doseči?

Vseživljenjsko izobraževanje se mi zdi pomembno v starosti, ki je še pred mano. Recimo, kako »zastonj« vpisati tečaje jezikov, nekih spretnosti, za kar do sedaj nisem imela časa.

Rada bi tudi za svoj užitek končala doktorski študij na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, saj sem že veliko naredila.

Nadaljnje filmsko ustvarjanje

Če se bom naučila ukrajinsko in rusko, bom šla lahko v Ukrajino posneti 3. del filma Fant pobratim smrti. Dva sem z ekipo že posnela, in sicer v letih 1992 in 2012, a oba s pomočjo prevajalke. To je zgodba o černobilskem otroku Anatoliju Rižovu in njegovi družini. Zdaj se Anatolij z brati bori za svobodo Ukrajine izpod ruske agresije. V stik z Anatolijevo sestrično je prišla Ksenija Juvan, naša prevajalka, ki je sporočila, da sestrična ne ve, kje se bojuje in kako je z njim. Povedala je, da  bodo vsi skupaj še naprej vztrajali v Ukrajini, kjer je njihov dom. Upam, da so vsi živi in da se vojna v Ukrajini nemudoma neha. Odpreti vrata svoje hiše mami z otrokom iz Ukrajine naj bo zgled vseživljenjskega učenja in izobraževanja, predvsem pa človečnosti za nas vse.