Bodimo varni pri delu, poskrbimo za svoje duševno zdravje!

Sončno jutro in svež zrak na Brdu pri Kranju sta napovedovala dan, poln energije in idej. Več kot 500 udeležencev se je v torek, 18. aprila, udeležilo konference Ohranjajmo duševno zdravje = krepimo varnost pri delu. Organizirali sta jo Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ter Zbornica zdravstvene in babiške nege – Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov. Pester strokovni program so dopolnjevale aktivnosti in informacije na stojnicah različnih organizacij, med drugim tudi naše spletne strani.

Avtorica: Urška Filipič

Dogajanje na stojnicah je bilo cel dan živahno. Vzdušje okoli naše stojnice je bilo sproščeno, vsebine pa zelo informativne. Urednice spletne strani Psihologije dela smo opozarjale na pomembnost skrbi za duševno zdravje na delovnem mestu. Izpostavile smo pomen dobre komunikacije in vodenja. Skladno s populacijo smo se z udeleženci veliko pogovarjali tudi o sočutni izčrpanosti, o čemer smo na naši spletni strani že pisali. Tiste, ki so pristopili k stojnici smo povabile, da nam pripovedujejo o svojih izkušnjah na delovnem mestu in z nami podelijo, kaj jim je všeč in kaj pogrešajo. Nekateri so s svojimi sodelavci zadovoljni. Z nasmeškom na obrazu so opisovali tudi primere, ko je bilo zdravljenje njihovih pacientov uspešno. Po drugi strani je marsikdo opozoril na pomanjkljivo komunikacijo na delovnem mestu, neiskrene odnose in na neupoštevanje zakonskih omejitev s strani delodajalcev.

Slika 1: Razmišljanja udeležencev o tem, kaj jim je pri delu všeč in kaj pogrešajo

Programski del je vseboval predvsem veliko nastavljanja ogledal sebi in poslušalcem. Tako je socialni pedagog, dr. Simon Turk preizpraševal naša privzgojena prepričanja – da moramo biti pridni, močni, hitri, ustrežljivi. Problematiziral je pretirano izraženost teh lastnosti. V primeru da je nekdo navajen, da mora biti popoln, nekdo drug pa, da mora biti hiter, bosta ta dva posameznika pri delu v skupini imela veliko težav. Prvi ne bo želel zaključiti naloge, dokler vsi detajli ne bodo dovršeni, drugi bo ob tem nervozen, saj bo želel nalogo oddati čim prej. Zato je pomembno, da se zavedamo svojih prepričanj in jih poizkušamo nadzorovati. Tako lahko na primer v skupini najdemo kompromis – prvi posameznik sprejme dejstvo, da končni izdelek ne bo popoln, medtem ko drugi sprejme to, da bo izdelek oddan nekoliko pozneje. Predavatelj je izpostavil, da je pomembno, da raziščemo svoja prepričanja in se o njih pogosteje sprašujemo.

V podobnem slogu je nadaljevala tudi dr. prof. Eva Boštjančič, psihologinja in predstojnica Oddelka za psihologijo FF UL, ki je spregovorila o osebni izkušnji z izgorelostjo – kako je zaradi svojih osebnostnih lastnosti, vzgoje, nepredvidljivega službenega okolja in še mnogih drugih dejavnikov prišla do točke, ko njeno telo ni več zmoglo. Izpostavila je, da za zdravljenje izgorelosti ni dovolj zgolj počitek. Posameznik namreč mora spremeniti samega sebe, svoj sistem vrednot in zdravje postaviti na prvo mesto. Spoznati mora, da je dovolj vreden sam po sebi in da njegova vrednost ni odvisna od pohval, ki jih prejme od drugih zaradi količine dela, ki jo opravlja. Izpostavila je tudi, da je vrnitev na delovno mesto lahko zelo zahtevna, zaradi visokih pričakovanj sodelavcev in nadrejenih. Zato je ključno, da se delovno okolje zaveda sprememb pri posamezniku in mu ne nalaga preveč odgovornosti.

Slika 2: Predavanje dr. prof. Eve Boštjančič

Program se je nadaljeval še z ostalimi predavanji in okroglo mizo, kjer smo se dotaknili različnih vidikov duševnega zdravja na delovnem mestu. Duševne motnje so za organizacijo in državo tudi veliko finančno breme. V letu 2021 je finančno breme duševnih motenj in samomorov v Sloveniji znašalo 4,1 % bruto družbenega prihodka, zato je investiranje v preprečevanje teh ključnega pomena – vsak dolar, ki ga investiramo v duševno zdravje, se nam namreč vsaj štirikratno povrne, na primer v večji produktivnosti, manjši količini bolniških odsotnosti in podobno.

Poleg finančnega aspekta smo govorili tudi o odnosu družbe do duševnega zdravja. Kot je poudarila dr. Ditka Vidmar, zaposlena na NIJZ, nosijo posamezniki z duševno motnjo dve bremeni: breme svoje bolezni in še breme stigme ter posledično samostigme. Podala je nekaj praktičnih napotkov, kaj lahko sami naredimo, da zmanjšamo stigmo na delovnem mestu:

Prepoznavamo svoja prepričanja, vezana na duševno zdravje in duševne motnje,
Ne posplošujemo in napovedujemo izidov na podlagi diagnoze,
Na delo posameznika gledamo neodvisno od njegove diagnoze,
Opazimo skrb posameznika, smo empatični in ponudimo pomoč.

Ključnega pomena je namreč, da imamo namesto skupine ljudi z določeno diagnozo vedno pred očmi posameznika, ki je edinstven. Zato se morajo tudi organizacije odzivati ustrezno – vzpostaviti morajo ničelno toleranco do diskriminacije oseb s težavami v duševnem zdravju, varovati duševno zdravje pri delu za vse in se odzivati na stiske.

Ob zaključku dneva je bilo tako jasno, da je potrebno (duševno) zdravje in skrb zase sistematično postavljati v ospredje, tako na osebni, organizacijski kot tudi nacionalni ravni. Udeležencev in nas se je iskreno dotaknila misel dr. Tanje Španić, predsednice združenja Europa Donna:

Ne čakajmo na izgorelost ali raka, da spremenimo svoje vrednote in poskrbimo zase.
dr. Tanja Španić

Konferenca je bila za nas izjemna izkušnja in hvaležne smo vsem udeležencem, ki so pristopili k naši stojnici. Upamo, da se je kdo vsaj za trenutek ustavil, razmislil o svojem delovnem okolju in kako lahko psihologija dela pozitivno vpliva nanj – predvsem pri poklicih skrbi za druge, je namreč ključno, da najprej poskrbimo tudi zase.