Izpostavljenost travmatskim dogodkom lahko povzroči različne psihične posledice. V nevarnosti so predvsem poklici, ki se s takšnimi dogodki srečujejo na dnevni ravni. Eden izmed načinov spopadanja s posledicami tovrstnih dogodkov je razbremenilni pogovor. Kako, kdaj in zakaj ga redno izvajati v vaši organizaciji? Berite dalje…

---

Avtorica: Nina Kobilica

Kaj je travmatičen dogodek?

Travmatičen dogodek je vsaka situacija, v kateri posameznik doživi grožnjo svojemu ali tujemu življenju oziroma fizični in/ali čustveni varnosti (Cvetek, 2009). Nekateri poklici so pogosto izpostavljeni takšnim situacijam, kar lahko vodi do psihičnih, telesnih in socialnih posledic. Pomembno je, da se znotraj organizacije pri poklicih z visoko izpostavljenostjo kriznim dogodkom zagotovi ustrezna psihološka pomoč. Eden izmed načinov takšne pomoči je razbremenilni pogovor.

Kaj je razbremenilni pogovor?

Razbremenilni pogovor je metoda namenjena zmanjševanju čustvenih odzivov na travmatične dogodke, razjasnitvi okoliščin, misli, čustev ter normalizaciji doživljanj. Udeležencem omogoča lažje funkcioniranje po kritičnem dogodku, olajša čustveno breme in zmanjšuje možnosti za hujše psihološke posledice. Skupinski razbremenilni pogovor je še posebej učinkovit, saj udeleženci vidijo, da niso sami ter si med seboj nudijo oporo. Ključno je, da pogovor izvajajo ustrezno usposobljene osebe, saj nepravilna izvedba lahko povzroči škodo, tudi retravmatizacijo. Priporoča se, da razbremenilni pogovor ne izvaja oseba, ki je bila del travmatičnega dogodka, za katerega je bil organiziran.

Kdaj metodo uporabimo in komu je namenjena?

Priporoča se kot preventiva po koncu delovnega dneva za poklice, ki so redno izpostavljeni travmatičnim dogodkom pri delu, na primer v intervencijskih službah in pri oskrbi paliativnih pacientov. Izvede se v 24 urah po dogodku, traja od trideset minut do ene ure in poteka individualno ali v skupini.

ŠTIRI stopnje razbremenilnega pogovora (Lavrič in Štirn, 2016):

1. Uvodna stopnja, v kateri:
   • se udeleženci med seboj predstavijo,
   • vodja predstavi namen razbremenilnega pogovora, predstavi potek srečanja in za udeležence ustvari zaupno, pozitivno ter varno okolje.
2. Stopnja dejstev, v kateri vodja:
   • uporablja odprta vprašanja in s tem udeležence spodbuja k deljenju njihove izkušnje povezane s kritičnim dogodkom.
3. Stopnja čustev, v kateri vodja:
   • spodbuja izražanje čustev vsakega udeleženca in
   • poskrbi za aktivno poslušanje ter podporo med udeleženci.
4. Poučevalna stopnja, v kateri vodja:
   • zaključi z opisom možnih posledic travmatične izkušnje,
   • povzame občutja skupine ali posameznika po razbremenilnem pogovoru,
   • ponudi informacije o nadaljnji podpori in pomoči,
   • udeležencem omogoči čas za refleksijo, učenje iz situacije in razmislek o motivaciji za nadaljevanje dela ter
   • se ponudi za odgovarjanje na nadaljnja vprašanja.

Kakšna je vloga psihologa pri izvedbi metode?

Psiholog ima lahko ključno vlogo v vseh fazah razbremenilnega pogovora: pri pripravi, izvedbi in obravnavi po dogodku. Psiholog lahko:

• vzpostavi prakso izvajanja razbremenilnih pogovorov,
• o čustvih izobražuje izvajalce metode,
• svetuje kolegom, ki razbremenilni pogovor izvajajo,
• pomaga prepoznati udeležence, ki bi potrebovali nadaljnjo psihološko pomoč,
• če je ustrezno usposobljen, lahko metodo izvaja tudi sam ter
• opazuje potek praks razbremenilnih pogovorov v delovni organizaciji, opozarja na morebitne omejitve in predlaga izboljšave.

---

V spodnji seminarski nalogi si lahko preberete več o metodi razbremenilnega pogovora in si pogledate zanimiv primer izvedbe:

Literatura:

Ajduković, D., 2011. TENTS-TP Radionica treninga trenera o psihotraumi. Zagreb: Filozofska fakulteta, Sveučilište u Zagrebu.

Arambašić, L. (2000). Psihološke krizne intervencije: psihološka prva pomoć nakon kriznih događaja. Društvo za psihološku pomoć.

Arendt, M. in Elklit, A. (2001). Effectiveness of psychological debriefing. Acta Psychiatrica Scandinavica, 104(6), 423–437. https://doi.org/10.1034/j.1600-0447.2001.00155.x

Bisson, J. I. (2003). Early interventions following traumatic events. Psychiatric Annals, 33(1), 37–44. https://doi.org/10.3928/0048-5713-20030101-07

Bisson, J. I., Jenkins, P. L., Alexander, J. in Bannister, C. (1997). Randomised controlled trial of psychological debriefing for victims of acute burn trauma. The British journal of psychiatry, 171(1), 78–81. https://doi.org/10.1192/bjp.171.1.78

Bohl, N. (1991). The effectiveness of brief psychological interventions in police officers after critical incidents. V J. T. Reese, J. M. Horn in C. Dunning (ur.), Critical incidents in policing, (str. 31–38). Washington DC: Department of Justice, Federal Bureau of Investigation.

Carlier, I. V. E., Voerman, A. E., in Gersons, B. P. R. (2000). The influence of occupational debriefing on post‐traumatic stress symptomatology in traumatized police officers. British Journal of Medical Psychology, 73(1), 87–98. https://doi.org/10.1348/000711200160327

Carlier, I. V., Lamberts, R. D., Van Uchelen, A. J. in Gersons, B. P. (1998). Disaster‐related post‐traumatic stress in police officers: A field study of the impact of debriefing. Stress medicine, 14(3), 143–148. https://doi.org/10.1002/(SICI)1099-1700(199807)14:3<143::AID-SMI770>3.0.CO;2-S

Conlon, L., Fahy, T. J. in Conroy, R. (1999). Ptsd in ambulant rta victims. Journal of Psychosomatic Research, 46(1), 37–44. https://doi.org/10.1016/s0022-3999(98)00068-3  

Cvetek, R. (2009). Bolečina preteklosti: travma, medosebni odnosi, družina, terapija. Celjska Mohorjeva družba; Društvo Mohorjeva družba.

Devilly, G. J. in Annab, R. (2008). A randomised controlled trial of group debriefing. Journal of Behavior Therapy and Experimental Psychiatry, 39(1), 42–56. https://doi.org/10.1016/j.jbtep.2006.09.003

Ekeberg, Ø. in Hem, E. (2001). Psychological debriefing – does it never work? British Journal of Psychiatry, 178(2), 182–183. https://doi.org/10.1192/bjp.178.2.182-a

Hobbs, M., Mayou, R., Harrison, B. in Worlock, P. (1996). A randomised controlled trial of psychological debriefing for victims of road traffic accidents. BMJ, 313(7070), 1438–1439. https://doi.org/10.1136/bmj.313.7070.1438

Jenkins, S. R. (1996). Social support and debriefing efficacy among emergency medical workers after a mass shooting incident. Journal of Social Behavior and Personality, 11(3), 477–492.

Kenardy, J. A., Webster, R. A., Lewin, T. J., Carr, V. J., Hazell, P. L. in Carter, G. L. (1996). Stress debriefing and patterns of recovery following a natural disaster. Journal of traumatic stress, 9(1), 37–49. https://doi.org/10.1007/BF02116832

Kessler, D. O., Cheng, A. in Mullan, P. C. (2015). Debriefing in the Emergency Department After Clinical Events: A Practical Guide. Annals of Emergency Medicine, 65(6), 690–698. https://doi.org/10.1016/j.annemergmed.2014.10.019 

Lavrič, A in Štirn, M. (2016). Psihosocialna pomoč po nesrečah in drugih kriznih dogodkih Priročnik za vsakdanjo rabo. Ljubljana: Uprava RS za zaščito in reševanje.

Lavrič, A. (2011). Psihosocialna podpora reševalcem. Ujma, 25, 297–303.

Markič, P. (2019). Ko reševalci sami potrebujejo pomoč = When rescuers themselves need help. V Mednarodni simpozij o urgentni medicini, 26. (b. d.). Urgentna medicina: izbrana poglavja 2019: zbornik = Emergency medicine (str. 56–59). https://www.szum.si/media/uploads/files/Zbornik_2019.pdf

McFarlane A. C. (1988). The longitudinal course of posttraumatic morbidity. The range of outcomes and their predictors. The Journal of nervous and mental disease, 176(1), 30–39. https://doi.org/10.1097/00005053-198801000-00004

Mohor, M. Sistem prvih posredovalcev v Sloveniji v letu 2017. V Mednarodni simpozij o urgentni medicini, 24. (b. d.). Urgentna medicina: izbrana poglavja 2017: zbornik = Emergency medicine (str. 35–42). http://www.szum.si/media/uploads/files/Simpozij_zbornik_2017.pdf

National Institute for Clinical Excellence – NICE. (2005). Post-traumatic stress disorder (PTSD), The management of PTSD in adults and children in primary and secondary care. London: National Institute for Health and Clinical Excellence.

Rose, S. C., Bisson, J., Churchill, R. in Wessely, S. (2002). Psychological debriefing for preventing post traumatic stress disorder (PTSD). Cochrane Database of Systematic Reviews. https://doi.org/10.1002/14651858.cd000560

Rose, S., Brewin, C. R., Andrews, B., in Kirk, M. (1999). A randomized controlled trial of individual psychological debriefing for victims of violent crime. Psychological Medicine, 29(4), 793–799. https://doi.org/10.1017/S0033291799008624

Sandhu, N., Eppich, W., Mikrogianakis, A., Grant, V., Robinson, T. in Cheng, A. (2014). Postresuscitation debriefing in the pediatric emergency department: a national needs assessment. Canadian Journal of Emergency Medicine, 16(5), 383–392. https://doi.org/10.2310/8000.2013.131136

Sawyer, T., Eppich, W., Brett-Fleegler, M., Grant, V. in Cheng, A. (2016). More than one way to debrief. Simulation in Healthcare: The Journal of the Society for Simulation in Healthcare, 11(3), 209–217. https://doi.org/10.1097/sih.0000000000000148

Shalev, A. Y., Peri, T., Rogel-Fuchs, Y., Ursano, R. J. in Marlowe, D. (1998). Historical group debriefing after combat exposure. Military Medicine, 163(7), 494–498.

Strnad, M. in Goričan, I. Prvi posredovalci – dosedanje izkušnje. V Mednarodni simpozij o urgentni medicini, 24. (b. d.). Urgentna medicina: izbrana poglavja 2017: zbornik = Emergency medicine (str. 30-34). http://www.szum.si/media/uploads/files/Simpozij_zbornik_2017.pdf

Štirn, M. in Poštuvan, V. (2020). Psihološka pomoč po kriznih dogodkih [Samostojni strokovni sestavek ali poglavje v monografski publikaciji]. V Znanja, spretnosti in kompetence na področju duševnega zdravja (str. 73–88). Repozitorij Univerze na Primorskem. https://doi.org/10.26493/978-961-6963-17-6.73-88

Tannenbaum, S. I. in Cerasoli, C. P. (2012). Do Team and Individual Debriefs Enhance Performance? A Meta-Analysis. Human Factors: The Journal of the Human Factors and Ergonomics Society, 55(1), 231–245. https://doi.org/10.1177/0018720812448394

van Emmerik, A. A., Kamphuis, J. H., Hulsbosch, A. M. in Emmelkamp, P. M. (2002). Single session debriefing after psychological trauma: a meta-analysis. Lancet (London, England), 360(9335), 766–771. https://doi.org/10.1016/S0140-6736(02)09897-5

Wollman, D. (1993). Critical incident stress debriefing and crisis groups: a review of the literature. Group, 17(2), 70–83. https://doi.org/10.1007/BF01427816 Zigmont, J. J., Kappus, L. J. in Sudikoff, S. N. (2011). The 3D model of debriefing: defusing, discovering, and deepening. Seminars in Perinatology, 35(2), 52–58. https://doi.org/10.1053/j.semperi.2011.01.003

---