V zadnjem času opažamo pospešen razvoj t.i. generativne umetne inteligence, med drugim modelov, ki iz besednih vnosov ustvarjajo slike. Nedolgo nazaj je bilo pogosto zaslediti prepričanje, da lahko slike, ustvarjene z UI, zlahka ločimo od tistih, ki so jih narisali ljudje (med drugim je imela UI npr. veliko težav z upodabljanjem človeških dlani), zato ni nevarnosti, da bi prve nadomestile druge. Toda slikovno-generativna UI se ves čas izpopolnjuje in najnaprednejši modeli porajajo vprašanje potencialnih posledic za umetniška delovna mesta.
Avtorica: Anja Maršič
Z razvojem slikovno-generativne umetne inteligence (angl. image generative AI, npr. DALL-E in Midjourney), ki ustvarja vse bolj realistične podobe in podobe, ki jih je težko ločiti od dela človeških umetnikov, se pojavlja vprašanje, ali umetnike sploh še potrebujemo. Tudi ustvarjanje z UI seveda zahteva določene veščine (npr. oblikovanje vhodnega ukaza na način, da res dobimo, kar želimo), a zahteva veliko manj časa in je dostopno večjemu številu ljudi kot risanje – najsibo s fizičnimi ali digitalnimi orodji. To ima lahko posledice za status umetnikov, še pomembnejše pa so materialne posledice, če UI prevzame umetniška delovna mesta. Delavec je strošek, UI je poceni.
Tesnoba in odpor sta torej razumljiva, toda umetnikov strah pred UI ni čisto nov pojav; je le nova manifestacija tesnobe, ki je spremljala še vsak val avtomatizacije dela.
Marx je že leta 1847 v pamfletu Mezdno delo in kapital pojasnil, da ima tehnološki razvoj delovnega procesa dve posledici: manj ljudi je potrebnih za opravljanje istega dela, hkrati pa ga je več ljudi zmožnih opravljati. Tako posebne veščine delavca ostanejo brez vrednosti, poveča se konkurenca, plače pa se znižajo, saj produkcija postane cenejša. Marx je v tem delu govoril o delovnem procesu obrtnikov, ki so v delavnicah ročno izdelovali izdelke, a lahko pojav opazimo v različnih vejah industrije, ki jih je preplavila avtomatizacija. Na področju umetnosti se je to zgodilo med drugim s pojavom fotografije, ki so ga spremljali tudi pomisleki glede vloge človeka v ustvarjanju. Vzporednica z UI je očitna.
Ludizem 21. stoletja
Kakor strah pred avtomatizacijo dela in s tem izgubo delovnih mest ni nič novega niti obupani odpor delavcev. Tudi v primeru slikovno-generativne UI se pojavlja ludistični odpor do same tehnologije, ki se med drugim kaže v zanikanju umetniškega statusa del, ustvarjenih z njo, in prikazovanja generativne UI kot oblike kraje. A taki argumenti so napačno usmerjeni in zato obsojeni na neuspeh.
S tehnološkim razvojem in vse večjo avtomatizacijo delovnega procesa je namreč isto delo opravljeno hitreje in lažje, kar bi za delavca moralo pomeniti več prostega časa in višji življenjski standard. A ker je glavni smoter kapitalizma povečevanje dobička in koncentracija kapitala v rokah peščice, avtomatizacija pogosto privede do množičnih odpuščanj in zmanjšanja plač. Za izgubo delovnih mest tako ne smemo kriviti same tehnologije – ta nam delo olajša, ne pa odvzame –, temveč izkoriščevalsko naravnan ekonomski sistem. Izvorni ludisti, tekstilni delavci iz 19. stoletja, v nasprotju z moderno rabo izraza strojev niso uničevali iz sovraštva do tehnologije, temveč je bil to en redkih načinov, s katerim so lahko povečali pritisk na delodajalca; šlo je za obliko kolektivnega pogajanja.
Kdaj je človek odveč
Po mojem mnenju je strah pred ekonomskimi posledicami razumljiv, ni pa utemeljena skrb za status umetniškega poklica ali umetnosti same. Na tem mestu me sicer ne zanima razprava o umetniškem statusu del, ustvarjenih z UI (poskusi jasnega opredeljevanja, kaj umetnost je in kaj ni, so tako ali tako običajno jalovi; na zelo podobne odzive kot UI je naletela fotografija), niti o avtorskih pravicah (če vemo, kako generativna UI deluje, je jasno, da ne gre za plagiat, sicer bi bilo umetniško delo plagiat vseh podob, ki jih je umetnik v življenju videl), temveč celokupne materialne posledice, in menim, da UI človeških umetnikov ne bo nadomestila prav kmalu. Najverjetneje bo (oz. je že) uporabljena za ilustriranje serijsko izdelanih mobilnih iger (običajno kopij uspešnih iger, kot je Candy Crush), platnice cenenih romanov, baze slikovnih izrezkov (kot jih recimo uporablja Canva) ipd., a gre tu že izvorno za dela, o katerih, tako menim, ne sanja noben nadobuden umetnik. Nadomeščanje ljudi z UI pa v takih primerih kaže predvsem na delodajalčev odnos do umetnika in njegovega dela – če ga ob prvi priložnosti nadomesti z UI, njegovega dela tudi pred tem ni visoko cenil.
Po drugi strani so za kompleksne ustvarjalne projekte ljudje nenadomestljivi: UI ne moremo dajati neposredne povratne informacije, s katero bi lahko sproti popravljala in prilagajala svoj izdelek, ne moremo ji niti natančno opisati svoje vizije niti dati prostih rok pri ustvarjanju. UI je orodje, ki je lahko zelo uporabno, če se zavedamo, da je le to – orodje. In nad vsakim orodjem mora v zadnji instanci bdeti človek. Nazadnje pa UI kot orodje človeku ne more odvzeti užitka ob ustvarjanju, tako kot ga nista odvzela fotografija in digitalne tehnike; lahko ga le naredi dostopnejšega.
Pri odnosu med generativno UI in umetnostjo ter umetniškimi poklici je po mojem mnenju pomembno, da UI obravnavamo kot novo orodje, novo tehnologijo, ki sama po sebi nima moralne vrednosti. Umetnika, ki ga skrbi, ali bo jutri še imel službo, ne ogroža UI, temveč ekonomski sistem, ki določa, da se bo UI uporabljala za devalvacijo in prekarizacijo umetniškega poklica namesto za širitev dostopnosti ustvarjanja. Kot v mnogih zgodovinskih primerih sovražnik ni nova tehnologija, ampak kapitalizem.
Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste vedno obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.
PSIHOLOGIJA DELA 