Podkast: #12 – Trpinčenje na delovnem mestu (Sonja Robnik)

»Trpinčenje? Pri nas pa že ne!« je navadno prvi odziv velike večine delodajalcev, če jih povprašamo o tem, ali v njihovi organizaciji prihaja do trpinčenja zaposlenih. Gre za trditev, ki ji je težko verjeti, saj nobena organizacija ni popolna. V čem je torej razlog, da vodilni ne poročajo o trpinčenju na delovnem mestu – se bojijo posledic? Si zatiskajo oči pred neprijetno resnico? Morda pa je težava, kot pravi naša sogovorka, v tem, da trpinčenja sploh ne prepoznajo.


Trpinčenje na delovnem mestu za odrasle predstavlja to, kar za otroke predstavlja medvrstniško nasilje – izredno neprijetno dogajanje v okolju, kjer moraš, hočeš nočeš, preživeti osem ur na dan pet dni na teden in ki lahko na žrtvah pusti hude posledice. Seveda si oba pojava delita še nekaj drugih značilnosti: vedno ju je več, kot smo pripravljeni priznati; izkoreninjamo ju že desetletja in ju še nismo uspeli izkoreniniti; medijsko pozornost pa dobita le, ko rezultirata v najhujših možnih posledicah.

A kaj trpinčenje oziroma mobing, kot pogosto slišimo v medijih, sploh je? Definicija je dokaj preprosta – gre za vsako sistematično ali ponavljajoče se, očitno negativno vedenje, usmerjeno proti posamezniku na delovnem mestu. Seveda pa, kot se nam (pre)pogosto dogaja, pri prenosu definicije iz teorije v prakso nastopijo težave. Je že to, da me sodelavec enkrat nadere trpinčenje? Kaj pa v primeru, da me nadere dvakrat? Lahko prijavim trpinčenje, če me sodelavci ne povabijo na kavo …

Kako ga sploh prepoznati, predstavlja le majhen kamenček v mozaiku problematike trpinčenja na delovnem mestu, osrednje teme najnovejšega podkasta Psihologija dela. Naša tokratna gostja je bila dr. Sonja Robnik, doktorica sociologije in strokovnjakinja za trpinčenje na delovnem mestu z dolgoletnimi izkušnjami iz prakse.

V pogovoru smo se med drugim dotaknili:

  • razpoznavnih značilnosti trpinčenja na delovnem mestu,
  • njegovih pojavnih oblik in posledic,
  • vzporednic z medvrstniškim nasiljem,
  • profila žrtev in izvajalcev,
  • ter preventive in kurative.

Marsikdaj pomaga že to, če samo vedo, da ima organizacija neka jasna pravila igre, da je to prepovedano, ne glede na to, kdo izvaja, da so vsi enakovredni člani in članice te organizacije, da nihče ni vreden več in da bo organizacija ukrepala.

POSLUŠAJ EPIZODO NA SVOJI NAJLJUBŠI PODKAST PLATFORMI:



Vabljeni, da vpišete svoj elektronski naslov in se naročite na naše objave. Tako boste vedno obveščeni, ko bomo objavili nov prispevek.