Od kompetenc do uspeha: ključni dejavniki razvoja kliničnega psihologa

Kako postaneš klinični psiholog, strokovnjak, ki zna prisluhniti človeku tudi tam, kjer besede odpovedo? Pot do tega poklica ni le prepletena z učenjem in izpiti, temveč predvsem z nenehno rastjo, refleksijo in potrpežljivostjo. V intervjuju z izkušeno specialistko Vesno Krkoč in specializantko Tino Djekić razkrivamo, kaj se skriva za strokovnostjo, kako pomembno je mentorstvo in zakaj se učenje nikoli zares ne konča.

Avtorica: Žana Kos Hlastan

Zanimanje za specializacijo iz klinične psihologije je veliko in trenutno se po mnenju mnogih nahajamo v obdobju, ko pogoji za razvoj in utrjevanje delovnega mesta kliničnega psihologa še nikdar niso bili boljši. V letu 2024 je Ministrstvo za zdravje namreč razpisalo kar 51 specializacij za zdravstvene zavode na tako primarni kot tudi sekundarni in terciarni ravni zdravstvene dejavnosti. Sama pot do specializacije in tudi vztrajanje v tovrstnem procesu zahtevata neizmeren trud, disciplino in predvsem srčno predanost delu, poklicu in v svojem bistvu ljudem. Pomembno pa je izpostaviti, da se profesionalno nadgrajevanje in izpopolnjevanje kliničnega psihologa še zdaleč ne zaključita ob končani specializaciji. Delovno mesto od posameznika zahteva nenehno refleksijo, fleksibilnost, sledenje novostim in vseživljenjsko učenje. O ključnih dejavnikih, ki prispevajo k razvoju kliničnega psihologa sta z nami spregovorili Vesna Krkoč, univerzitetna diplomirana psihologinja in specialistka klinične psihologije, zaposlena na Pediatrični kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana, delujoča na kliničnem oddelku za otroško, mladostniško in razvojno nevrologijo ter Tina Djekić, univerzitetna diplomirana psihologinja, specializantka klinične psihologije, sicer zaposlena na Svetovalnem centru za otroke, mladostnike in starše Ljubljana, ki trenutno opravlja kroženje na pediatrični kliniki pod mentorstvom Vesne Krkoč.

Vztrajanje v tovrstnem procesu zahteva neizmeren trud, disciplino in predvsem srčno predanost delu, poklicu in v svojem bistvu ljudem.

Kako izgledajo sami začetki razvoja kompetenc specializanta?

Tina Djekić: Tu pomembno vlogo igrajo same predhodne izkušnje specializanta. Jaz osebno sem po opravljenem pripravništvu imela že nekaj let delovnih izkušenj, preden sem sploh prišla na vrsto za specializacijo. Veliko sem delala pod mentorstvom v svoji ustanovi. Konstantno so na voljo mnoga izobraževanja, za katera, če imaš srečo, jih krije tudi ustanova, del pa si kriješ sam. Ko začneš specializacijo iz take pozicije kot je moja, je na nek način zadeva malce lažja kot v primeru kolegov, ki s specializacijo nadaljujejo takoj po pripravništvu – ti so s tega vidika morda v malo večji stiski.

Ko krožiš in prideš na izbrano ustanovo, ti nekateri mentorji že v naprej pošljejo določeno literaturo. Kar se tiče diagnostičnih pripomočkov, pa naj bi vsaj osnovne stvari osvojil že tekom pripravništva. Na kroženju pa se na specifičnih področjih dela spoznavaš še s kakšnimi novimi sredstvi.

Mentorski sistem predstavlja ključno metodo prenosa znanja, usvajanja kompetenc in potrebnih spretnosti v kontekstu pripravništva ali specializacije psihologa v zdravstvu. Bi lahko podrobneje predstavili sam sistem in njegovo delovanje?

Tina Djekić: Specializacija je v osnovi sestavljena iz obveznih in izbirnih vsebin, pri čemer si slednje lahko prilagajaš glede na to, kar te zanima in kakšno delo želiš opravljati. Vsaka ustanova ima opredeljene področne oziroma neposredne mentorje, ki jih kontaktiraš in s katerimi delaš, ko krožiš na izbrani ustanovi. Hrkati pa si moraš poiskati tudi glavnega mentorja, ki je s teboj tekom celotnega procesa specializacije. Kroženja so zelo pestra, saj se spoznavaš z različnimi mentorji, ki imajo različne načine dela. Kljub temu, da vsi delamo kliničnopsihološko, vsak nekako izoblikuje nek svoj stil, in preko tega se lahko naučiš res veliko, veliko več kot samo iz knjig.

Vesna Krkoč: Sama delujem kot glavna in neposredna mentorica. Znotraj kliničnega centra je prisotna težnja, da imaš glavnega mentorja, ki tudi sam deluje v kliničnem centru, ni pa to zakonsko določeno, gre bolj za željo naših delodajalcev. Kar se tiče vzpostavljanja mentorstva, si načeloma želimo kandidate predhodno tudi spoznati, torej, da ti z nami vzpostavijo nek stik – da nismo mentorji zgolj zapisani in izbrani iz zbirnega seznama. Meni osebno je pomembno, da se kandidat pride predstavit, in da razvijemo nek medosebni odnos.

Trenutno sem Tini neposredna ali področna mentorica, ker sedaj kroži pri meni. To pomeni, da je z menoj vključena v klinično delo, vendar je del časa samostojna, ker ji predam določene naloge. Če presodim, da ima določene kompetence že razvite, ji predam tudi pacienta, in se skupaj dogovoriva, na kakšen način ga obravnava. Včasih obravnavo zgolj opazuje, včasih pa si delo tudi razdeliva – ena dela z otrokom, druga pa govori s starši. Pri delu si skupaj s specializanti pomagamo na različne načine, vse je zelo fleksibilno, toda specializanti ne preživijo vseh osem ur z nami.

Ker je sedaj kadra na kroženju precej, ima veliko mentorjev naenkrat dva ali celo tri krožeče. V takem primeru si delo potem razdelimo, da vsak pride na vrsto in da krožeči ne ostaja brez kliničnega dela. Krožeči obiskujejo tudi vizite in razne seminarje, kjer predstavljajo strokovne teme, zato je vse skupaj precej pestro in raznoliko.

Kaj menite glede kvalitete vzpostavljenega mentorskega sistema? Ali dobite tisto, kar potrebujete?

Tina Djekić: Zelo odvisno. Mentorji svoje delo opravljajo na različne načine. Nekateri so bolj prisotni, drugi manj. Zelo pomembno je, da je mentor specializantu na voljo, da lahko skupaj predebatirata vse dileme. V teh debatah se lahko specializant ogromno nauči. Je pa ta del prepuščen kriterijem vsakega posameznika.

Na kakšen način se, če sploh, preverja sprotni napredek in razvoj kompetenc specializanta, ki kroži na določenem oddelku ali ustanovi (izključujoč kolokvije, ki jih morajo specializanti poleg kroženj opravljati)?

Vesna Krkoč: Veliko informacij o specializantu in njegovem napredku pridobimo skozi prakso. Zame predstavlja prednost, če je specializant že imel obdobje, ko je moral delovati samostojno, saj se pri obravnavi pacienta že zna odločati sam, torej, da je že v večji meri opremljen za samostojno delo. Specializanta spoznavaš preko tega, kako se znajde pri delu in koliko posameznih navodil potrebuje, pomembna informacija je tudi to, kaj napiše, torej preko poročil o pacientih, tam vidiš kje mu še kaj manjka. Pomembno je tudi, da specializanti na podlagi našega poučevanja in usmerjanja prepoznajo situacije, kjer nečesa še ne obvladajo ter prevzamejo odgovornost za svoje učenje. Na njih samih je, da se dodatno angažirajo – bodisi z bolj poglobljenim preučevanjem določene, morebiti manj domače teme, bodisi s postavljanjem več vprašanj. Morate namreč razumeti, da smo mentorji v prvi vrsti orientirani na paciente. To je skupno delo, ki ga delamo s specializanti in so nam v tem pogledu v veliko pomoč, mora pa specializant tovrstni del izobraževanja nadgrajevati. Specializanti dobijo gradiva, predlagano literaturo, za katero pa se pričakuje, da po njej posegajo samoiniciativno, glede na to kje prepoznajo svoje vrzeli. Zaključila bi torej, da sprotna evalvacija poteka bolj ali manj skozi prakso. V kolikor presodim, da specializant določeno tematiko predela preveč površno, ga na to tudi opozorim, seveda z dobrim namenom. Neposredni mentor se lahko v primerih, ko specializant ne napreduje pričakovano, posvetuje z glavnim mentorjem specializanta, ki prav tako sledi njegovemu napredku, opravlja mesečne konzultacije in predlaga ukrepe za dopolnitev določenih znanj. Toda poudariti moram, da gre za odrasle ljudi in ne več študente, in da v takšnih primerih tudi glavni mentor situacije ne more razrešiti, če torej sam kandidat ne sprejme povratne informacije in nekaj v zvezi s tem tudi naredi. Vse skupaj jaz doživljam na način, da gre za odrasle ljudi, ki so moji sodelavci, in da se tudi mi kdaj učimo od njih. Zdi se mi, da se lahko učimo eden od drugega.

Zdi se mi, da se lahko učimo eden od drugega.

Kot pomemben vidik profesionalnega razvoja psihologa v zdravstvu velja omeniti supervizijo in intervizijo. Bi lahko podrobneje predstavili posamezni metodi, kako pogosto potekata, v kakšni meri sta strukturirani, čemu sta namenjeni…

Vesna Krkoč: Intervizija je pri nas pogosto manj strukturirana in tudi sklicana ad hoc v manjši skupini sodelavcev psihologov. Pogovor o posameznih primerih tako poteka manj formalno, kar je izjemno razbremenjujoče. Imamo pa na kliniki tudi bolj formalno organizirane intervizije, rezerviran je termin enkrat na mesec, kamor prihajamo vsi psihologi, in takrat predstaviš primer bolj poglobljeno in pred večjo skupino. Pomembno je, da se udeleženec počuti razumljenega kot praktik in pridobi koristne predloge za nadaljnjo obravnavo s strani ostalih udeležencev, tako da je pomembno kakšna je komunikacija udeležencev intervizije.

Zdravniki imajo pri nas vizito o hospitaliziranih pacientih na dnevni bazi, kjer skupaj razpravljajo o tem, katere ukrepe bodo sprejeli za posameznega pacienta. Ker jih je več in lahko prispevajo svoje različne poglede na pacienta, me ta način dela prav tako spominja na intervizijo. Psihologi na vizitah sodelujemo z zdravniki in ostalim osebjem, tako da s tem prispevamo k timski razpravi o določenih pacientih, kjer je to pomembno. Nimamo pa na dnevnem urniku skupnega pogovora glede pacientov in vseh ne utegnemo predebatirati, si pa za težke primere najdemo nek vmesni čas za posvetovanja.

Za namene supervizije pa na kliniki jemljemo zunanje supervizorje, torej zelo pomembno je, da supervizije ne izvaja nekdo, ki je naš neposredni sodelavec. Prakticirajo se tako skupinske kot individualne supervizije. Supervizije lahko potekajo v sklopu izobraževanja iz določene terapevtske šole, na kliniki pa predvsem za namene bodisi obravnave posameznih primerov pacientov bodisi za namene osebne razbremenitve. Na primer, na pediatrični kliniki nas je zunanja supervizorka v kontekstu supervizije namenjene osebni razbremenitvi spodbujala k razvoju profesionalizma, torej na kakšen način vstopati v odnose s pacienti in sodelavci, pri tem pa ustrezno poskrbeti tudi zase. Na dotičnih supervizijah ni govora zgolj o odnosu psiholog – pacient, temveč tudi o odnosih z drugimi sodelavci, o sami organizaciji, o naših strokovnih mejah… Tudi kako lahko znotraj svojega delovnega okolja deluješ kar se da optimalno, kje morda tudi ti kot zaposlen doživljaš neko »travmo« kot del tega kompleksnega sistema klinike. Na kliniki nas vodstvo podpira, in nam tovrstno supervizijo tudi krije. Pomembno pa je izpostaviti, da tudi meni, ki imam že veliko delovne dobe, tovrstna debatiranja o primerih vedno pridejo prav.

Vaše delovno mesto zahteva vseživljenjsko učenje in izpopolnjevanje, sledenje najnovejšim dognanjem in njihovo prenašanje v prakso, toda ste hkrati praktiki izjemno obremenjeni. V kolikšni meri poteka posodabljanje znanja in kako je to spodbujano s strani delodajalca?

Vesna Krkoč: Najprej bi omenila, da se znotraj naše inštitucije veliko kolegov sodelavcev poleg kliničnopsihološke prakse odloča tudi za akademsko kariero. Drugo je, da nas delo s specializanti in ostalimi zdravstvenimi delavci ves čas plemeniti. Zaposleni in specializanti moramo določene strokovne vsebine tudi predstavljati, in na ta način smo nekako ves čas vpeti v tok novosti. Na nek način smo primorani izbirati oziroma selekcionirati, na katerem področju se bomo izobraževali, namreč znanja, objavljenih člankov in kongresov je veliko in enostavno ne zmoreš slediti vsemu. Vedno je dobro, da se vnaprej seznanimo, s kakšno problematiko nek pacient prihaja in si o tem tudi več prebero, da imamo vtis, kako je s tako boleznijo sploh živeti, kakšna je prognoza, kaj lahko pričakujemo glede razvoja možganov… Tu, na kliniki se namreč srečujemo s tako različnimi strokami in pacienti, ki ne prihajajo zgolj zaradi psiholoških težav, temveč tudi s pridruženimi boleznimi. Na tak način se moramo nenehno sami izpopolnjevati. Toda znanje se nadgrajuje. Pomembno si je vzeti čas. Včasih so za udeležbo na izobraževanjih problem finančna sredstva, toda tudi tu večinoma obstajajo določeni pogoji in se do nekih sredstev da priti. Veliko bogatenje izkušenj pa pomeni učenje drug od drugega. Učenje in izobraževanje je nenehno prisotno in se tekom delovne dobe ne zmanjšuje. Veliko se hodi tudi na zdravniška izobraževanja, saj moramo biti seznanjeni s poteki obravnav in podobno. Velikokrat smo psihologi z našega oddelka celo lažje prišli na zdravniška kot psihološka izobraževanja. Za mlajše kolege obstajajo štipendije za klinično prakso v tujini. Vir sredstev za izobraževanje je lahko tudi sodelovanje v terciarnih raziskovalnih projektih.

Ali te kot specializanta na kakršnikoli način opremijo z veščinami soočanja s težjimi primeri pacientov, s katerimi stopiš v kontakt tekom svojega dela?

Tina Djekić: V naprej te na tovrstne izkušnje težko kdorkoli pripravi. Hitro lahko, kot začetnik, prideš v stik z težkimi primeri, ki so obremenjujoči, in doma ne spiš, ker ne veš, ali bo otrok spoštoval antisuicidalni pakt, ki sta ga sklenila ali ne. Na začetku je to izjemno težko, potem pa se s časom naučiš zaščititi sebe, veš da si storil vse in se zavedaš tega, do kam sega tvoja odgovornost. Ravno iz tega razloga je izjemno pomembno imeti dobro mentorstvo na začetku poti, kasneje pa je izredno dragoceno imeti tim. V kolikor se ti zgodi obremenjujoča situacija, se lahko obrneš na sodelavce, pri čemer je zelo pomemben tudi neformalni del, v smislu, da se lahko o tem pogovoriš. Seveda pa je tu med drugim ključna supervizija, tudi v smislu načrtovanja nadaljnje obravnave, kjer se posvetuješ z nekom bolj izkušenim in lažje spelješ primer oziroma imaš vedenje, da je bila stvar izpeljana na ustrezen način. Specifično na pediatrični kliniki, kjer si v stiku z otroci s težkimi boleznimi, se mi na osnovi preteklih izkušenj zdi, da ko si vsak dan v tem, se nekako navadiš, postaneš malo manj občutljiv. Osebno se mi zdi tudi zelo pomembno, da bi vsi psihologi, pa se tu morda nekateri z menoj ne bodo strinjali, za seboj imeli neko lastno izkušnjo psihoterapije. Tudi mi smo namreč zgolj ljudje, ki v odnose vstopamo z določenimi vzorci, enako kot vsi drugi, in dobro je, da sami sebe poznamo, da vemo, na primer, kakšne vrste pacienti so nam osebno najzahtevnejši. Potem veliko lažje delamo, če poznamo sami sebe.

Potem veliko lažje delamo, če poznamo sami sebe.