TIHA PRAVILA IGRE: Zakaj ženske še vedno težje napredujejo?

»Ženske morajo vložiti dvakrat več truda, da dosežejo polovico.« To je misel, ki sem jo slišala že večkrat. A zakaj je tako? So razlike res posledica sposobnosti ali morda nevidnih pravil? Čeprav imajo ženske v Sloveniji in EU višjo izobrazbo kot moški, so njihove možnosti do vodstvenih položajev še vedno slabše. Leta 2024 je delež žensk na vodilnih mestih v Sloveniji znašal 21,8. Glede na to, da je t.i. »stekleni strop« prisoten že od nekdaj, pa je morda čas, da se vprašamo, kdo ga je postavil in zakaj še stoji.

Avtorica: Sara Žohar

Ko sposobnosti niso dovolj

Ko opazujem organizacije in poslušam zgodbe žensk, ki si želijo napredovati, me vedno znova preseneti, kako prisotni so določeni stereotipi v vsakodnevnih odločitvah, čeprav jih pogosto ne zaznamo. V realnosti uspeh očitno ni zgolj rezultat sposobnosti in trdega dela, temveč je veliko odvisno tudi od “nenapisanih pravil”, ki le nekaterim odpirajo vrata.

Tudi sama sem to občutila že zelo zgodaj. V osnovni šoli je učiteljica večkrat poudarila, da imajo “fantje več talenta za matematiko”. Takšne izjave se morda zdijo na videz nedolžne, vendar lahko precej vplivajo na to, kako se nekdo vidi in koliko si upa poskusiti.

Predstavljajte si, da v podjetju dosegate odlične rezultate in imate visoke ambicije, pa vas na sestankih redko kdo povabi k prevzemu projektov, medtem ko takšne priložnosti pogosteje dobijo vaši moški kolegi. Najverjetneje smo vsi že kdaj slišali izjave kot so: »Ženske so preveč prijazne, da bi bile vodje«. To so besede, ki so večkrat spregledane, vendar pogosto razkrivajo globlje vzorce in prispevajo k neenakim možnostim.

Kaj zares stoji med ženskami in vodstvom

Ob branju članka Women rising: The unseen barriers sem prvič zares razumela, zakaj se razlike med spoloma tako vztrajno ohranjajo. Avtorji izpostavljajo koncept pristranskosti druge generacije, ki niso očitne oblike diskriminacije, temveč delujejo kot vsakdanje prakse in dajejo prednost moškim.

Ena ključnih ovir je pomanjkanje ženskih vzornic. Težko je verjeti, da lahko nekam prideš, če tam ne vidiš nikogar, ki ti je podoben. Na primer, mlajša ženska v tehničnem podjetju morda ne vidi nobene ženske na vodilnih položajih, kar lahko vpliva na to, ali sploh verjame, da lahko sama napreduje do tja.

Poleg tega so karierne poti in delo pogosto spolno zaznamovane. To pomeni, da se od žensk pogosteje pričakuje delo v podpornih in mehkejših funkcijah, posledično pa imajo moški več možnosti za napredek, saj je delo žensk manj cenjeno.

Tudi mreže igrajo veliko vlogo. Moški si med seboj namreč pogosteje odpirajo vrata, dajejo priložnosti in se podpirajo pri napredovanju.

Ne smemo pa pozabiti še na družbena pričakovanja in stereotipe. Lastnosti, kot so samozavest, odločnost in tekmovalnost, se še vedno pogosteje povezujejo z moškimi, medtem ko se ženske opisuje kot bolj čustvene, skrbne in usmerjene v odnose. Če ženska pokaže odločnost, je lahko označena kot preveč agresivna, če pa je prijazna in sodelovalna, je ne jemljemo dovolj resno. Gre za t.i. dvojno past, ki jo večkrat opažam tudi sama. Včasih imam občutek, kot da hodim po tankem robu. Velikokrat pri sebi razmišljam, kaj reči, da bom ravno prav “ženstvena”, a hkrati dovolj kompetentna, da ne ostanem na stranskem tiru. Kot da bi morala uravnovesiti tehtnico tako, da ne pretehta niti ena niti druga polovica.

Od zavedanja do sprememb

Stereotipi so del naše družbe in jih ne moremo kar čez noč odpraviti, saj so v nas globoko zakoreninjeni. Ključno pa je, da jih prepoznamo in se jih zavedamo in prav to poudarja članek, ki sem ga prebrala, kjer kot prvi korak izpostavljajo izobraževanje o pristrankostih druge generacije. S tem postanejo nevidni vzorci bolj prepoznavni, kar je pogoj, da jih lahko sploh spreminjamo. Vendar samo zavedanje ni dovolj. Pomembno je tudi, da organizacije vzpostavijo varne prostore, ki podpirajo prehod v zahtevnejše vloge, kot so vodstveni položaji. To me zopet spomni na ure matematike v osnovni šoli, kjer ni bilo dovolj le to, da smo tudi dekleta poznala odgovore na učiteljičina vprašnja. Ključno je bilo, da je učiteljica ustvarila priložnost, kjer smo jih lahko povedale na glas. Ob vsem tem je pomembno, da se osredotočimo tudi na to, kaj ženske želimo doseči kot vodje, in ne na to, kako nas vidijo drugi. Tudi sama se večkrat ujamem v razmišljanje o tem, kaj od mene pričakujejo drugi in katere kriterije moram izpolniti, da me bodo videli kot uspešno, tako na področju dela kot v medosebnih odnosih.

Izven pravil igre

Ko pogledam vse skupaj, se mi zdi, da pravo vprašanje sploh ni več, ali ženske lahko vodijo, temveč ali smo kot družba pripravljeni prepoznati in spremeniti pravila, ki nam to še vedno otežujejo. Pri tem se navezujem na misel iz prejšnjega odstavka: pri vsem zunanjem šumu, ki obstaja in vedno bo, je najbolj pomembno, da izhajamo iz sebe, svojih želja in vrednot, tudi če je naša pot drugačna od pričakovanj okolice. Ko si to dovolimo, se pravila začnejo premikati, najprej prav v nas samih. Tako kot deklica, ki je kljub dvomom in besedam učiteljice matematike vztrajala in nikoli obupala.

Dodatno branje:

Ibarra, H., Ely, R. in Kolb, D. (2013). Women rising: The unseen barriers. Harvard business review, 91(9), 60-66. https://web.stanford.edu/dept/radiology/cgi-bin/raddiversity/wp-content/uploads/2017/12/WomenRising_TheUnseenBarriers.pdf

Nekaj besed o avtorici

Sem Sara Žohar, študentka 1. letnika magistrskega študija psihologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. V prostem času rada ostajam aktivna, preživljam čas v naravi in s svojimi najbližjimi. Zanimam se za kulturo in umetnost ter zelo rada ustvarjam. Tekom študija sem ugotovila, da me najbolj zanima klinična psihologija, kjer želim tudi nadaljevati s svojo poklicno potjo. Veliko zadovoljstva mi prinaša tudi prostovoljno delo, ki mi omogoča pridobivanje dragocenih izkušenj in me hkrati napolni z energijo in navdihom.