Preplet zasebnega in poklicnega življenja je pogosta tema tako poljudnih pogovorov kot znanstvenih raziskav, pri čemer literatura le redko preučuje, kako razveza (zunaj)zakonske zveze vpliva na posameznikovo dojemanje dela ter kako lahko delovno mesto za posameznika v tovrstni stresni življenjski situaciji predstavlja podporno okolje. Pri tem trčimo ob etične pomisleke vpletanja delodajalca v zasebno življenje zaposlenih, zato je tematiko razveze (zunaj)zakonske skupnosti v povezavi z delom potrebno obravnavati izjemno skrbno.
Avtorica: Urška Filipič
Opredelitev (zunaj)zakonske skupnosti in njene razveze
Družinski zakonik (2019) opredeljuje zakonsko zvezo kot življenjsko skupnost dveh oseb, ki se je sklenila pred matičarjem in načelnikom ali županom, pri čemer morata biti prisotni tudi dve priči. Zakonska zveza je vpisana tudi v matični register.
Zakon zunajzakonsko skupnost opredeljuje kot »dalj časa trajajočo življenjsko skupnost dveh oseb, ki nista sklenila zakonske zveze, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna« (Družinski zakonik, 2019).
Po zakonu se zakonska zveza preneha »s smrtjo enega zakonca, z razglasitvijo enega zakonca za mrtvega, z razveljavitvijo ali z razvezo zakonske zveze« (Družinski zakonik, 2019). Prenehanje (zunaj)zakonske skupnosti je možno na več različnih načinov.
V Sloveniji sta zakonska in zunajzakonska skupnost pravno enakovredni (Družinski zakonik, 2019), čeprav T. A. Fackrell (2012) v svoji študiji ugotavlja, da so med poročenimi in neporočenimi pari nekatere razlike v procesu odločanja za razhod ali ponovno sobivanje. Po njenih ugotovitvah so poročeni pari osredotočeni na ohranjanje zakona, ki presega okvirje romantičnega razmerja oziroma je od njega ločeno. Prav tako C. Osborne s sodelavkami (2007) ugotavlja, da je pri neporočenih starših verjetnost razveze veliko večja kot pri poročenih, hkrati pa posamezniki, ki niso poročeni, temveč sobivajo kot neporočeni pari, zaznavajo manj pritiskov oziroma pričakovanj s strani družbe, da nastopijo oziroma so prepoznani kot del poročenega para, torej kot žena oziroma mož (Soulsby in Bennet, 2015).
Razumevanje razveze (zunaj) zakonske skupnosti in njenih posledic
Razveza (zunaj)zakonske skupnosti ni samo pravni proces, temveč je za posameznika izrazito stresen dogodek in spada med najpogosteje omenjene stresne dogodke (Sutin idr., 2010). Učinki razveze so široki in zajemajo najrazličnejša področja človekovega delovanja. V prvi vrsti so posledice sicer res pravne, saj se pojavi potreba po delitvi premoženja, eden izmed partnerjev se običajno preseli, če so prisotni še mladoletni otroci, je potrebno urediti tudi skrbništvo (Cabılar in Yılmaz, 2022 ). Po drugi strani so posledice predvsem psihološke in telesne narave. Ločeni odrasli imajo več duševnih in fizičnih težav, kar je sicer deloma lahko povezano z učinkom izbora, deloma pa s stresom zaradi razveze. Pri tem ugotavljajo, da so moški bolj ranljivi za kratkoročne posledice glede subjektivnega blagostanja, medtem ko se pri ženskah pojavlja več težav v povezavi s finančnim stanjem, poveča se njihova verjetnost revščine in samohranilstva. Po razvezi pride tudi do sprememb v socialnih krogih, in sicer se poveča mreža prijateljstev, zmanjša se intenzivnost odnosov s skupino prijateljev, ki se je oblikovala med zakonom, se pa zbližajo odnosi s posameznikovimi prijatelji (Albeck in Kaydar, 2002; Amato, 2014; Cabılar in Yılmaz, 2022; Leopold, 2018).
To je pomembno, saj je zaznana socialna podpora delni mediator odnosa med občutkom izgube in psihološkim blagostanjem po ločitvi. Največji vir podpore za posameznike so starši, prijatelji in znanci, za manjši del (tretjino) pa sorojenci ali otroci. Kljub temu raziskave kažejo, da socialna podpora lahko tudi dvigne psihološki stres, kadar je nezaželena (DeGarmo in Kitson, 1996; Kolodtiej-Zaleska in Przyblyla-Basista, 2016). Zaradi množičnih posledic razveze se je pojavil tudi koncept ločitvene izgorelosti. Pri moških je le-ta pogostejši, če so imeli manj preteklih ločitev, če je pobuda za razvezo prišla s strani partnerke, če nimajo novega odnosa in če je prihajalo do več konfliktov. Pri ženskah se z višjim nivojem ločitvene izgorelosti povezujejo nižji dohodek, pobuda s strani partnerja in to, da nimajo novega partnerja. V kontekstu dela je koncept še posebej pomemben, saj napoveduje število bolniških odsotnosti z dela (Hald idr., 2020).
Pomen dela za posameznika
Posamezniki delajo iz različnih razlogov. Čeprav Schwartz (2015) ugotavlja, da je v pogovorih najpogostejši odgovor na vprašanje zakaj delamo, denarna iniciativa, izpostavlja mnogo drugih dejavnikov. Za posameznika je delo lahko tudi izziv, ki mu omogoča osebnostno rast, saj ga potiska iz cone udobja, zadovoljuje lahko tudi našo potrebo po občutku nadzora, avtonomnosti in kompetentnosti, hkrati pa je delo pomembno tudi za družbene stike. Raziskave torej kažejo, da imajo zaposleni v splošnem višjo kvaliteto življenja, medtem ko so brezposelni posamezniki pogosto osamljeni, socialno izolirani in ranljivi (Bambra in Eiemo, 2009; Ringdal idr., 2010).
Vloga dela pri razvezi (zunaj) zakonske skupnosti
Delovno mesto lahko vpliva na dobro počutje zaposlenih preko različnih mehanizmov, na primer okolja in varnosti na delovnem mestu, kulture na delovnem mestu in tudi organizacije dela, pri čemer so v eni izmed raziskav raziskovali predvsem vpliv izmenskega dela (McHugh idr., 2020). Ugotovili so, da izmensko delo negativno vpliva na počutje delavcev, vpliva tudi na njihovo zasebno življenje. Intervjuvanci so izpostavili predvsem težje načrtovanje dejavnosti, večje število ločitev in občutek zamujanja otroštva otrok. Kot že omenjeno, poleg izmenskega dela lahko na večjo verjetnost ločitve vpliva tudi večja zaznava konflikta med delovnim mestom in zasebnim življenjem (Burch, 2020).
Delovno mesto tako lahko vpliva na verjetnost razveze, vendar tudi sama razveza vpliva na posameznika na delu. Ločitev kot stresen dogodek lahko vpliva na učinkovitost posameznika na delovnem mestu, zaposleni poročajo predvsem o bolj negativnem počutju na delu, nižji produktivnosti in slabšem zdravju. Pri negativnem počutju na delovnem mestu so izpostavili predvsem vsiljive negativne misli, medtem ko nižjo produktivnost pripisujejo predvsem zmanjšani pozornosti (DiGiulio, 1995; Wanberg, 2023). Povezanost delovnega mesta in razveze je kompleksna, saj nekateri žalovanje vidijo kot priložnost, da postanejo boljši na delovnem mestu. Tako lahko po končani razvezi pri posameznikih pride tudi do večje vpletenosti v delovne procese in boljše učinkovitosti. Na izide torej vpliva veliko dejavnikov, na primer kvaliteta zakona oziroma zveze, prisotnost otrok in pričakovana finančna stabilnost po razvezi (Wanberg, 2023).
Kakšen je bil namen magistrskega dela?
Namen magistrskega dela je osvetliti, kako zaposleni doživljajo svoje delovno mesto v času razveze (zunaj)zakonske skupnosti. Raziskava se osredotoča na zaznavo dela in njegovo vlogo v življenju posameznika, na povezanost razveze s kariernimi cilji, pri čemer upošteva tudi finančne spremembe, ter na odnose na delovnem mestu. Posebno pozornost namenja prepoznavanju dejavnikov v delovnem okolju, ki za zaposlene delujejo podporno, ter tistih, ki lahko predstavljajo dodatno breme. Ugotovitve raziskave bodo služile kot podlaga za oblikovanje smernic, s katerimi bi lahko delovno okolje za posameznike v stresnih življenjskih okoliščinah postalo bolj podporno.
Metoda
V raziskavo smo vključili udeležence, ki so v preteklih petih letih prekinili zakonsko ali zunajzakonsko skupnost. Za mejnik petih let smo se odločili na podlagi predhodnih raziskav, v katerih so zaposleni retrospektivno poročali o doživljanju zahtevnih življenjskih dogodkov na delovnem mestu (Gilbert in Kelloway, 2021). Udeleženci so morali biti v preteklosti poročeni ali v zunajzakonski zvezi, ki je trajala vsaj dve leti. Ker slovenska zakonodaja ne določa minimalnega trajanja zunajzakonske zveze za pravno izenačitev z zakonsko, smo kot kriterij uporabili prag dveh let, kot ga določa portugalska zakonodaja (Gov.pt, b. d.). Pri dveh udeležencih smo naredili izjemo in ju vključili kljub krajšemu trajanju zveze, saj sta zvezo opisala kot izjemno intenzivno.
Za sodelovanje v raziskavi nas je kontaktiralo 22 udeležencev. Ena udeleženka je pred izvedbo odstopila, dva posameznika pa nista ustrezala vključitvenim kriterijem, saj je od njune razveze minilo več kot pet let. Končni vzorec je tako sestavljalo 19 udeležencev, od tega 7 moških. Povprečna starost udeležencev je bila 41,7 let (SD = 9,1). Enajst udeležencev je bilo v zakonski zvezi, preostali pa v zunajzakonskih skupnostih. Trajanje zvez je variiralo od osem mesecev do 36 let, čas od razveze pa od enega meseca do pet let pred izvedbo raziskave; pri nekaterih pravni postopki še niso bili zaključeni. V šestih primerih je pobudo za razvezo podal partner, v enem primeru pobudnik ni bil jasno določen, v preostalih primerih pa so pobudo podali udeleženci sami. Pet udeležencev ni imelo otrok, ostali pa so imeli v času zveze tudi otroke.
Za zbiranje podatkov smo uporabili polstrukturiran intervju, ki je bil oblikovan na podlagi pregleda relevantne literature. Intervju je bil sestavljen iz sedmih vsebinskih sklopov. V prvem sklopu smo udeležencem predstavili ključne elemente obveščenega soglasja in zbrali demografske podatke. Drugi sklop je zajemal vprašanja o okoliščinah razveze ter vključenih družinskih članih. Tretji sklop se je nanašal na spremembe v doživljanju odnosa med delom in domom. Četrti sklop je obravnaval spremembe v ekonomskem položaju posameznika in s tem povezane karierne cilje. Peti sklop je bil usmerjen v socialne odnose, zlasti v spremembe odnosov na delovnem mestu in njihovo vlogo v procesu razveze. V šestem sklopu smo z udeleženci evalvirali celoten proces razveze ter vlogo delovnega mesta v njem. V zadnjem sklopu so udeleženci lahko delili zaključne misli; raziskovalec pa jih je obvestil o možnih virih pomoči v primeru doživljanja stiske
Ugotovitve magistrskega dela
Rezultati so pokazali, da:
- Razveza (zunaj)zakonske skupnosti je bila za večino udeležencev izrazito stresen in dolgotrajen proces, ki je posegel na več življenjskih področij.
- Delo je imelo v času razveze dvojno vlogo: za nekatere je predstavljalo stabilnost, rutino in odmik od stiske, za druge pa dodatno obremenitev.
- Večina udeležencev je poročala o slabši koncentraciji, nižji motivaciji in zmanjšani učinkovitosti pri delu, predvsem zaradi čustvene obremenjenosti in preokupiranosti z zasebnim dogajanjem.
- Pomemben dejavnik doživljanja razveze na delovnem mestu so bili odnosi z nadrejenimi in sodelavci.
- Razumevanje, empatija in prilagoditve s strani delodajalca ter sodelavcev so delovali podporno in zaposlenim olajšali prehod skozi razvezo.
- Nepodporni ali obsojajoči odzivi na delovnem mestu so pri posameznikih predstavljali dodatno breme in poglabljali stisko.
- Razveza je pri nekaterih vplivala tudi na karierne odločitve, vendar so bili ti vplivi pogosteje posredni kot neposredni.
- Eden izrazitejših učinkov razveze se je pokazal na finančnem področju, saj je večina udeležencev poročala o večji finančni obremenitvi in znižanju življenjskega standarda.
- Rezultati kažejo, da lahko delovno mesto v času razveze deluje bodisi kot pomemben vir podpore bodisi kot dodatni vir stresa, odvisno predvsem od organizacijskih pogojev in kakovosti medosebnih odnosov.
Sklepne misli
Sklepno lahko ugotovimo, da je delovno mesto v času razveze lahko pomemben vir stabilnosti, podpore in okrevanja ali pa dodatni vir obremenitve, pri čemer ključno vlogo igrajo kakovost medosebnih odnosov, organizacijska kultura ter razumevanje in prilagodljivost delodajalca glede na individualne potrebe zaposlenih.
Vas zanima več? Celotno magistrsko delo Urške Filipič, z naslovom Delo – podporni dejavnik ali dodatno breme v času razveze (zunaj)zakonske skupnosti, si lahko preberete na spodnji povezavi:
Vas zanima več? Naročite se na naše spletne novice!
PSIHOLOGIJA DELA 