Vodenje je tema, ki jo lahko na naši strani pogosto zasledite. Pisali smo o vodenju za opolnomočenje zaposlenih in o karizmatičnem vodenju. Kako pa je z izzivi vodenja, pa si lahko preberete v tem prispevku.
Piše: Eva Boštjančič
Vodenje je kot hoja v hribe. Ja, to primerjavo bom uporabila zato, ker večina Slovencev ve, kako naporna in hkrati osvobajajoča je lahko hoja navkreber. In vodenje tima, skupine, organizacije je kot hoja navzgor. Na začetku je za vse enako, vsi imamo neke želje, pričakovanja, cilje, a ko gremo više, postaja pot vedno ožja, več je preprek, bolj smo sami. In prav o tej samosti ali pa samoti bi rada napisala nekaj več.
S kom naj se pogovarjam?
Človek je socialno bitje in zato se psihologija dela ukvarja predvsem s komunikacijo. Komunikacija je lahko orodje za usmerjanje, motiviranje, zrcaljenje (kot povratna informacija), je metoda za osebno in strokovno rast, uporabimo jo pri pogajanjih, v mediacijskih procesih ali v času sprememb. Lahko pa je čisto vsakdanja nuja ali spremljevalka druženj in prijetnih medosebnih odnosov.
In kakšna postaja komunikacija, ko se vzpenjamo na goro? Seveda smo zadihani, vedno pogosteje si ogledujemo pokrajino, ki se razprostira pod nami, a tudi naši pogledi proti vrhu so vedno pogostejši. Podobno se dogaja v delovnih organizacijah. Na naši poti do vodstvenih ali vodilnih delovnih mest imamo veliko dela, ki vključuje dosledno opravljanje del in nalog, od nas zahteva veliko truda, energije, včasih celo dodatne energije (na račun našega privatnega časa in življenja).
Vzporedno se, nehote, naša komunikacija oža, saj zaradi številnih obveznosti ter jasnega kariernega cilja ne uspemo komunikacijsko ”zadovoljiti” vseh okrog nas. Med klepetom ob kavi smo včasih ”odsotni”, ker razmišljamo o nalogah, ki nas še danes čakajo, ob kolegičinem praznovanju rojstnega dneva manjkamo, ker moramo do jutri dokončati polletno poročilo, službeno malico preskočimo, saj pripravljamo idejni načrt za projekt, h katerem nas je povabil šef. In tako se komunikacija redči, kot zrak, ki izgublja delež kisika, čim više gremo. Komunikacija postaja tudi bolj jasno usmerjena, vedno več je formalne komunikacije (vedno večje število sestankov v različnih zasedbah), kar se kaže tudi v našem vedno bolj zapolnjenem urniku.
Ali je vsa odgovornost na meni?
Odgovornost je prav tako lastnost, ki je v gorah pomembna. Na vzpon se moramo dobro pripraviti – ustrezno obleči in obuti, s seboj vzeti zaščito pred soncem ter dovolj tekočine, da se izognemo dehidraciji. Odgovornost je tudi vedno večja na višjih in/ali zahtevnejših delovnih mestih (ni nujno, da je visoko strokovno delovno mesto manj odgovorno od vodstvenega). Vodje so tisti, ki imajo ponavadi že v pogodbi o delovnem razmerju napisano alinejo o »vseh drugih nalogah po pooblastilu direktorja«, kar lahko razumemo tudi kot občasno pozno odhajanje z delovnega mesta ali nenehno iskanje novih poslovnih priložnosti ali težnjo po doseganju zastavljenih indeksov prodaje.
Ko pa si čisto na vrhu, popolnoma sam, je odgovornost enormna – ena tvoja odločitev je lahko pomembna za sto ali več delovnih mest pod teboj. Če boš podpisal pogodbo za polmilijonsko investicijo, je to lahko povezano z rastjo podjetja ali pa s stečajem. Tako kot v gorah – ko je bil eden zadnjih oprijemov pred vrhom usoden za kar nekaj do tedaj uspešnih alpinistov, zadnji uspešen oprijem pa je marsikateremu Slovencu prinesel tudi slavo (no, denarja v alpinizmu ponavadi ni veliko).
Kako si lahko pomagam?
Če ste prebrali napisano do sedaj, ste lahko še bolj obupani, kot ste bili. A ta zapis gotovo ni namenjen temu, da vas preplašim, ampak da vas opolnomočim. Vedno redkejša komunikacija (kot vedno redkejši zrak) in vedno več odgovornosti (kot vedno bolj strmo vzpenjanje) nam prinaša izzive. Izzive, kako biti uspešen tudi v teh pogojih. Tako v teoriji kot praksi je kar nekaj rešitev, ki se ponujajo same od sebe oz. jih večina izmed vas že pozna in uporablja:
- Imeti prijatelje, kolege, na katere se lahko obrnemo. Prijatelje, s katerimi lahko klepetamo vsak dan ali morda le na pol leta o marsičem (npr. o vremenu, športnih dosežkih, družini, politični situaciji…), a redkeje o delovnih nalogah in izzivih. Kolege, ki jim res lahko zaupamo in za katere vemo, da se medsebojno spoštujemo in si zaupamo. Taki prijatelji so zlata vredni.
- Dober tim, katerega rezultat dela so strokovne in preudarne odločitve. Dober tim pa se ne oblikuje na zahtevo, temveč se razvija postopoma. Sestavljajo ga strokovnjaki z različnih področij, ki imajo pri svojem delu ustrezno mero pooblastil in odgovornosti (”Vodje ne postanejo uspešni zaradi svoje moči, temveč zaradi sposobnosti, da opolnomočijo svoj tim.”), so osebnostno zreli ter (seveda) tudi motivirani in predani zastavljenim ciljem.
- Skupino, v kateri se počutiš »varno« in ki ti lahko pomaga v procesu odločanja, ko sprejemaš odločitve ali se spoprijemaš s problemi. Psihologi smo ta princip preoblikovali v dve metodi – intervizijo in supervizijo. Razlika med njima je le v tem, da intervizijsko skupino predstavljajo posamezniki na isti ravni (npr. vodje kadrovskih služb iz različnih delovnih organizacij), v procesu supervizije pa skupino udeležencev z iste ravni usmerja (zunanji) supervizor. In predvsem ko so posamezniki že visoko na hierarhični lestvici (ter ob tem tudi vedno bolj osamljeni), mu taki pogovori s podobno mislečimi pridejo zelo prav.
- Neodvisni svetovalec (notranji ali zuanji), ki ti pomaga pri lastnem osebnostnem razvoju oz. ti pomaga razvijati vodstvene komepetence. Ponavadi gre za coacha, s katerim sta usmerjena na reševanje akutnih delovnih situacij ter razvijanje strokovnih ali vodstvenih kompetenc (npr. delegiranje, sprejemanje odločitev, motiviranje), ali pa za psihoterapevta, ki ti pomaga pri gradnji dobrih osebnostnih temeljev za funkcioniranje v zahtevnem delovnem ali domačem okolju. Niti coach niti psihoterapevt ne potrebujeta znanj s strokovnega področja vodje, saj ga usmerjata na drugačen način.
Ja, biti vrhunski alpinist je kot biti vrhunski vodja. Ustrezna strokovna znanja, veliko treninga, pa tudi odrekanja, jasno postavljene prioritete, notranja motivacija ter osebnostna čvrstost so nujni pogoji za vrhunske rezultate. A brez dobre ekipe, ki stoji ob vodji (in ne za njim), tudi vrhunskega vzpona oz. dosežka ne bo. Kot pravijo: ”S talentom lahko narediš eno nalogo, z inteligentnostjo tima pa postaneš šampion”. In ko prideš na vrh, je razgled vreden vsega vloženega truda. In nepozaben.
Dodatno branje:
Ašič, N. (2020). Supervizija. V E. Boštjančič in A. Petrovčič, Kako spodbujati zaposlene – psihološki pristopi od A do Ž (str. 436–456). Znanstvena založba Filozofske fakultete.
Logar, J. (2017). Osamljenost vodilnih. www.psihologijadela.com. Dostopno na: https://psihologijadela.com/2017/05/08/osamljenost-vodilnih/
Novak, V. (2020). Intervizija. V E. Boštjančič in A. Petrovčič, Kako spodbujati zaposlene – psihološki pristopi od A do Ž (str. 65–78). Znanstvena založba Filozofske fakultete.
psihologijadela.com 