Blog

SODOBNE ‘VREDNOTE’

Piše Eva Boštjančič (objavljeno 29.4. 2014 v Financah)

Ne vem, ali vidim prav, a danes prevladujejo drugačne vrednote kot nekoč, to pomeni takrat, ko sem jaz odraščala (pred petindvajsetimi leti). Mediji so polni zgodb o lažeh, prevarah, krajah in izkoriščanju. To so ‘vrednote’, ki niso niti malo podobne tistim iz Svetega pisma. Seveda jim lahko vsak oporeka in si misli, ne, jaz tega ne počnem, a izkušnje kažejo, pa tudi članki v časopisih potrjujejo, da poštenost, delavnost in iskrenost danes niso vrednote, s katerimi bi se hvalili. Vrednota je nekaj pozitivnega, k čemur stremijo ljudje s svojimi dejanji. In h katerim vrednotam stremi zaposleni v letu 2014?

Danes večina HODI V SLUŽBO, kar pomeni, da tam preživi osem ur, opravi svoje delo, včasih pa tudi med delom uredi kakšno privatno stvar. Pri delu manjka predanosti in zavzetosti, zanosa, strasti. Redko kdo se pohvali, da mu je delo, ki ga opravlja, všeč. Delati zato, ker nas delo izpolnjuje, uresničuje in bogati, danes ni ravno pogosto.

Na delovnem mestu opravljamo aktivnosti, ki so naštete v naši pogodbi o zaposlitvi. Npr. če med alinejami ni omenjena “skrb za pripravo letnega poročila”, smo se pripravljeni s šefom skregati, da so nam kršene osnovne pravice. Opravljamo LE NALOGE, KI SO DOLOČENE IN ZAPISANE. Tako imamo argument in kasneje tudi pisni dokaz, da smo upoštevali dogovor, ki smo ga podpisali z delodajalcem. Redki so primeri, da si zaposleni želi narediti nekaj bolje, drugače ter da išče nove, če hočete inovativne poti, kako priti do cilja. Včasih smo vodji verjeli na besedo, se z njim dogovorili, kaj je naš cilj ter se lotili dela. Pa smo mu danes še sposobni zaupati?

Smo zelo PRERAČUNLJIVI. Naša zvestoba enemu delodajalcu počasi ugaša in s svobodnim pretokom delovne sile – beri: s prosto ponudbo in povpraševanjem po različnih kadrih – naredimo za delodajalca toliko, kot nam je pripravljen plačati. Če me šef prosi, naj naslednji teden vsako popoldne dežuram, ker bo moja kolegica na bolniškem dopustu, najprej pomislim, ali se mi splača. Bom za popoldanske nadure dobila ustrezno plačilo, če ne denarja, pa vsaj priznanje ali stopničko više v zaupanju pri šefu? Ali, ko naše otroke že pri vzgoji ‘okužimo’ s tem preračunljivim načinom razmišljanja – ko mu rečemo, naj pospravi sobo, potem pa bo lahko igral računalniške igrice ali ko mu za odlično oceno v šoli kupimo nove superge. Dogaja se tudi pri študiju, ko so sodobni študenti nagnjeni k temu, da naredijo le in točno tisto, kar jim bo prineslo rezultat – oceno pri predmetu. Bodočega zaposlenega tako posredno naučimo, da ja za vsako stvar nagrajen.

In smo že pri naslednji sodobni ‘vrednoti’. Pričakujemo, da nam BO DELODAJALEC PLAČAL ZA NAŠ ČAS, ki ga preživimo na delovnem mestu. In smo ob koncu leta nemalokrat presenečeni, ker ne dobimo nagrade, pa naj bo to v denarju ali osebnem priznanju. Pričakujemo, da bomo plačo prejemali tudi v času rednega dopusta in za vsakodnevni polurni odmor za malico. Slednje je v Sloveniji še vedno velik privilegij, pa ga danes kar spregledamo.

Delamo TO, KAR NAM ŠEF NAROČI. To ne pomeni, da nismo pridni, svojo nalogo sicer opravimo vestno in jo zaključimo, a nič več. In komu naj bomo tako za vzgled? Morda mlademu pripravniku, ki kot goba po dežju vsrkava prve vtise o naši organizaciji?

In nenazadnje, PRI DELU SMO PESIMISTIČNI, malodušni in zamorjeni. Sodobni zaposleni pogosto razmišljamo o tem, kako stvari opraviti na najlažji način. Po glavi nam rojijo negativne misli, strah nas je, kaj bo jutri, pozabljamo pa na to, da živimo danes – da me šef opazuje zdaj in da na osnovi mojega vedenja in učinkovitosti vrednoti moje delo.

_________________________________________________________________________________________________

Jaz pa si želim, da bi bile naše vrednote veliko bolj ‘starinske’, takšne, kot so jih poznali naši starši in drugi predniki. Saj zato raziskujemo zgodovino, da se od nje kaj koristnega naučimo, kajne?

Želim si, da bi si vsak izmed nas našel DELO, KI BI GA VESELILO. Delo, skozi katero bi lahko ŽIVEL SVOJE VREDNOTE in pri katerem bi lahko dokazal svoje sposobnosti – da npr. uspešno komunicira z zahtevnimi strankami, da je sposoben pridobiti nove poslovne partnerje, da učinkovito analizira podatkovne baze, da z vsebino in načinom predavanja pritegne poslušalce. Vsak ima sposobnosti, ki ustrezajo določenemu delovnemu mestu, le poiskati ga je treba.

Želim, da bi zaposleni razumeli, da delamo zato, da bo naša organizacija uspešna. Da moramo delati toliko in tako dobro, da z lastnim delom ustvarjamo DODANO VREDNOST. Da lahko le naša predanost, zavzetost in inovativnost pripomorejo, da bomo skupaj z organizacijo strokovno in osebnostno zoreli ter ustvarjali pričakovane rezultate.

Želim si, da bi svoje delo opravljali na način, da bomo DRUGIM DOBER VZGLED. Da komuniciram s spoštovanjem do sogovornika, da pri sprejemanju odločitev vedno analiziram vse možne izide, da sem sočutna do kolegov in kolegic, poštena do poslovnih partnerjev, da se delovnih nalog lotevam s strastjo, da ne pozabim na etiko mojega poklica.

Želim si, da bi na ponedeljkovo jutro vstajali dobro razpoloženi in da bi MED KOLEGI SEJALI DOBRO VOLJO. Da nam ne bi bilo težko nekaj narediti kar tako, da opravimo dobro delo – lahko skuhamo dišečo kavo za sodelavce, kolegici podarimo prosto uro in opravimo delo namesto nje, predlagamo sodelavcem, da se po zaključku delavnika dobimo na pijači, in nenazadnje, da sodelavce Vidimo. Imeti se lepo – sproščeno, optimistično in prijetno na delovnem mestu – vpliva tudi na to, da smo pri delu bolj zadovoljni in učinkoviti.

In naš pozitivni krog vrednot je sklenjen. Kako lahko! Pa še v privatnem življenju, doma, v družini bo to pozitivno odzvanjalo.

Advertisements