Blog

Kaj delaš sedaj, ko ne delaš več?

Piše: Elena Skok

“Vsak dan je aktiven. Res je, da včasih ne vem, kateri dan v tednu je, vendar pa vsako jutro vem, kaj bom delala tistega dne./…/ Nekateri se preprosto ne znajdejo v času, ki nima mejnikov, kot je na primer redni jutranji odhod v službo. “

“Kaj delaš sedaj, ko ne delaš več?” – To je pogosto vprašanje  znancu, prijatelju ali sorodniku, ki se je nedavno upokojil. Odgovori so seveda zelo različni, tudi zelo izčrpni, praviloma pa sogovornika povsem ne prepričajo.  Običajno zamahne z roko: »Tipično, vi upokojenci nikoli nimate časa«.

Vprašanje iz naslova pa je aktualno tudi za nekoga, ki je iz različnih razlogov začasno doma ali je brezposeln in ima domnevno (v očeh drugih) preveč časa. V takšnih primerih je odgovor praviloma bolj skromen: »Ah, nič posebnega«.

Razlika med obema skupinama ljudi je seveda logična. Začasnost ni dobra za to, da bi se zbrano posvetili realizaciji večjih načrtov. Spominjam se časa, ko sem bila na dopustu, vendar doma. Če odmislim svoje zadovoljstvo ob prostem dnevu, sem se počutila čudno: na normalni delovni dan sem nenadoma ostala brez rutine, utečenega ritma, tako rekoč brez stalnega dotoka izzivov. Ko sem šla po ulici sredi dopoldneva, se mi je zdelo, da me ljudje čudno gledajo. Kot da ne sodim tja. Podobno se je počutil sin, ko je izgubil zaposlitev. Kljub različnim nasvetom, kaj naj dela, se ni mogel lotiti ničesar večjega. Stalno, skorajda brezupno pričakovanje, da bo dobil delo, ga je hromilo.

Po upokojitvi sem najprej prerezala popkovino s svojim nekdanjim delom, nato pa zaživela s polnimi pljuči. Spoznanje, da ni ničesar, niti nikogar, ki bi mi krojil dneve po svoji meri, mi je dalo občutek svobode in ogromno energije. Vsak dan je aktiven. Res je, da včasih ne vem, kateri dan v tednu je, vendar pa vsako jutro vem, kaj bom delala tistega dne. Ko omenjam delo, to tudi resno mislim. Delo, seveda pa tudi veselje, je na primer vrtnarjenje. Z minimalnim denarnim vložkom in svojim delom ustvarjam dobrine. Poleg zadovoljstva, da jemo dobro hrano, tudi prihranimo, saj večino zelenjave ne kupujem v trgovini. Delo in veselje je tudi čebelarjenje. To je sicer možev hobi, vendar mu jaz pri tem krepko pomagam. S prodajo čebeljih produktov celo nekaj zaslužimo. Ustvarila sva si velik krog prijateljev čebelarjev in kupcev.

Sin je sčasoma ugotovil, da je čakanje na zaposlitev brezupno. Zastavil je samostojno podjetniško pot z zelo, zelo skromnimi začetki. Sedaj je drug človek. Ima načrte, z veseljem dela, išče nove poti za posel, ko komunicira z drugimi, rad pojasni, kaj dela.

Tokrat namenoma poudarjam tako psihološki kot tudi ekonomski vidik porabe časa. Psihologija dela se ukvarja s preučevanjem človeškega vedenja v vidikih življenja, ki so povezani s produkcijo, distribucijo in uporabo storitev. Čeprav je prosti čas tudi ležanje na plaži, vendarle večino prostega časa porabimo za to, da nekaj delamo. Včasih se takšno delo v času nedela samo ponuja, drugič ga je potrebno najti.

Veliko psihologije dela je v zgodbah ljudi, ki niso zaposleni, pa delajo tako ali drugače. Nekateri se preprosto ne znajdejo v času, ki nima mejnikov, kot je na primer redni jutranji odhod v službo. Sprašujem se, kako jim pomagati, da odkrijejo delo, ki jih bo veselilo in jim hkrati prineslo vsaj minimalne prihranke ali prihodke.

Advertisements