Podjetništvo, samozaposlitev

Službo si moraš danes narediti sam! Intervju z dr. Borisom Popovom

Piše: Nastja Pozelnik

Navajena sem, da so psihologi hladni, da pokažejo, da imajo vse pod nadzorom in da je zanje dovolj dobra le perfekcija. Ravno to sem pričakovala tudi tistega dne, ko sva z Marto čakali na srbskega psihologa doc. dr. Borisa Popova z Univerze Novi Sad, s katerim naj bi izvedli intervju.

Na Oddelek pa je prišel preprost človek, nasmejan in pozitiven ter me tako popolnoma presenetil. V dveh urah intervjuja sem se od njega naučila ogromno in bila vesela priložnosti, da sem ga spoznala.

Z Marto sva mu najprej zastavili nekaj vprašanj za primerjavo ljudi, kulture in situacije na trgu dela med Slovenijo in Srbijo, potem pa smo se lotili še bolj zanimivih tem v povezavi s predavanjem, na katerem bo 8. Decembra na Oddelku za psihologijo predstavil aktualne teorije povezane s stresom pri delu, dejavnike pozitivnega delovnega okolja ter dejavnosti za boljše počutje in zdravje zaposlenih.  

Kakšni so vaši prvi vtisi o Sloveniji?

Prva stvar, ki mi je zelo všeč, je karakter ljudi. Odgovorni so in zavedajo se, da delajo zase in zato se toliko bolj trudijo. V Srbiji smo zelo ponosni nase, a pod tem ponosom se skriva precej manj dela in samoiniciativnosti kot pri vas. Vi manj govorite in naredite več (smeh). Poleg tega ste bolj aktivni; veliko več časa posvetite rekreaciji, kolesarite, tečete, mladi, stari, vsi. Ozaveščeni ste o zdravem slogu življenja in motivirani zanj. Pri nas so ljudje (še posebej starejši) precej bolj pasivni. Gledajo TV, hodijo na sprehode in se starajo, kar je zelo žalostno. Velik vtis je name naredila tudi narava – imate veliko naravnih znamenitosti, na katere ste lahko ponosni.

Kakšno je vaše mnenje o trenutnem stanju na slovenskem trgu v primerjavi s Srbijo? Kakšne možnosti za zaposlitev imajo industrijsko-organizacijski psihologi?

Po mojem mnenju ima Slovenija veliko večji trg v primerjavi s Srbijo, podjetja imajo večji ‘budget’ in veliko več pozornosti in financ namenjajo HR-ju. Situacija v mednarodnih podjetjih je podobna kot pri nas, so pa razlike vidne na lokalni ravni. Mi smo na nek način v obdobju renesanse – psihologi imajo pri nas večjo možnost zaposlitve na področju psihologije dela in organizacije kot na drugih področjih. Za nas je to obdobje velikega razvoja.

Mislite, da bi lahko tudi Univerza prispevala k izboljšanju te situacije?

V Srbiji oddelek razišče potrebe trga in glede na to potem ponudi ustrezno znanje. Tako bi moralo biti tudi v Sloveniji, izobraževalni sistem bi moral biti bolj odprt za nove, zanimive ideje in se ne bi smel zanašati le na finance, ki so mu dodeljene. Univerza bi lahko naredila marsikaj, se povezala z zasebnimi podjetji in jim prodala svoje znanje. Tako bi bil celoten izobraževalni sistem bolj stabilen. Poleg tega bi se lahko Univerze povezale z nevladnim sektorjem in tako svoje znanje, izsledke raziskav ponudile podjetjem za aplikacijo v razvoju.

Sedaj pa gremo še malo na vaše prve korake v industrijsko-organizacijskem svet. Slišali sva, da ste takoj po končanem študiju ustanovili svoje podjetje?

Res je, to je bilo kar zanimivo obdobje (smeh). V tistem času je bilo to za Srbijo nekaj novega, saj ni podpirala novih idej, ni pa bilo niti veliko možnosti za zaposlitev. Bilo nas je šest – skupaj smo preživljali čas na faksu, bili smo ambiciozni in polni idej. Nismo želeli delati na področju klinične psihologije, takrat pa ni bilo nič drugega. Prepričani smo bili, da lahko skupaj nekaj ustvarimo, saj smo že uspešno organizirali razne dogodke in predavanja za psihologe, med drugim tudi srečanje študentov psihologov bivše Jugoslavije leta 2001. Načrtovanje projekta ustanovitve podjetja je trajalo več kot eno leto, saj nismo imeli nikakršnih izkušenj niti nismo vedeli nič o potrebah trga, vedeli smo le, da bo to psihoterapija in HR (npr. delavnice asertivnosti za mlade, treningi komunikacije). Bili smo odprti za nove poslovne ideje, preučili smo potrebo trga in leta 2005/2006 nam je uspelo, dobili smo prvo stranko (podjetje), po tem je pa kar steklo naprej (smeh). Postajali smo bolj in bolj izkušeni, odprti smo bili za nova znanja. Danes imamo 10 zaposlenih in smo največje lokalno podjetje, na kar smo zelo ponosni.

Kje pa ste pridobili vse to znanje, na fakulteti ali kje drugje?

Že po naravi smo bili ustvarjalni, radovedni in ambiciozni. Dodatnih predavanj takrat ni bilo, zaupali smo svoji intuiciji in res ogromno prebrali. Sedaj smo le še štirje, smo pa zelo močen tim, zelo povezani med sabo. Zelo smo si tudi različni in to je naša prednost…

Rekli ste, da ste se iz te izkušnje veliko naučili, kaj vas je tako oblikovalo?

Pridobil sem izkušnje s HR projekti (treningi, poučevanje, raziskave, headhunting, skoraj vse, kar se tiče HR, marketing, organizacija projektov). Če namreč želiš poučevati HR, moraš imeti izkušnje, ne moreš učiti drugih le iz knjig. Nobena knjiga namreč ne more nadomestiti izkušenj, ki jih pridobiš s prakso. Študentom dajem veliko primerov in svetujem jim, kako preživeti v tem svetu. Tega se ne moreš naučiti iz knjig.

Pa priporočate svojim študentom in drugim študentom industrijsko-organizacijske psihologije, da ustanovijo svoje podjetje? Imate za njih kakšne nasvete, kako začeti in na katerem področju? Kakšne možnosti imajo?

Seveda, priporočam. Danes je veliko več priložnosti kot leta 2004, ko smo mi ustanovili podjetje. Ni pa to nujno. Največja napaka, ki jo študentje naredijo je ta, da le čakajo na službo. Mislim, da bi lahko s proaktivnostjo veliko več dosegli. Službo si moraš danes narediti sam! Pozoren moraš biti na potrebe trga, se nenehno izobraževati, razvijati osebnost, socialno področje, svoje kompetence, krepiti svoje šibkosti (npr. če je tvoja šibka točka javno nastopanje, se tega ne smeš izogibati, še posebej če si psiholog, nenehno se moraš razvijati in delati na svoji samozavesti). Tudi prostovoljno delo je ena od rešitev danes, na ta način pridobite izkušnje, gradite socialno mrežo, postajate prepoznavni.

IMAG0755

Kako pa vi trenutno skrbite za stalen razvoj sebe, katera znanja pridobivate in s čim se ukvarjate?

Naredil sem raziskavo o zdravju organizacije,  kaj napoveduje organizacijsko uspešnost in raziskave, ki preučujejo povezavo med karakteristikami dela, osebnostnimi lastnostmi in psihološkim blagostanjem. Kombinacija nekaterih namreč vodi do izgorelosti, stresa. Kakšni so odnosi med nastopom na delu, lastnostmi posameznika in lastnostmi organizacije. Če je ujemanje med organizacijo in lastnostmi posameznika dobro, bo to vodilo do dobrega odnosa in to še naprej do boljše uspešnosti.

Nam lahko poveste več o povezavi stresa na delovnem mestu z REBT (racionalno čustveno vedenjska terapija), s katero se precej ukvarjate  – kakšne so ugotovitve vaših raziskav?

Ljudje morajo imeti objektiven pogled o svoji zaposlitvi, zagotoviti moramo splošen objektiven pregled nad karakteristikami del.  Različni ljudje namreč vidijo isto delovno obremenitev različno – veliko boljše ali veliko slabše kot je v realnosti. V raziskavi predpostavljamo, da bodo visoko neracionalni ljudje manj delovno zavzeti ter bolj izgoreli in obratno. S tem se ne da upravljati, na to ne moremo vplivati. Če bi imeli vpliv na svojo racionalnost v presojanj, bi lahko izboljšali odpornost proti stresu, delovno zadovoljstvo in še kaj.

Boste o tem govorili tudi na predavanju? Kaj novega boste pravzaprav predstavili 8. decembra, kaj zanimivega lahko ponudite vsem, ki jih zanima industrijsko-organizacijska psihologija?

Predstavil bom aktualne tematike v organizacijsko zdravstveni psihologiji, sodobne modele stresa v okviru organizacije, različne indikatorje blagostanja pri delu. Do leta 2004 so bile te teme obravnavane iz negativne perspektive,  sedaj se osredotočamo na to, kako promovirati pozitivne indikatorje, kaj lahko naredimo v organizacijah, da preprečimo stres, izgorelost in povečamo psihološko blagostanje. Zdrava organizacija je tista organizacija, v kateri narašča tako organizacijski uspeh  kot tudi blagostanje zaposlenih.

Kako bi to lahko upoštevali v praksi?

V naši organizaciji se z zaposlenimi veliko pogovarjamo, imamo veliko sestankov, veliko je interakcije v celotnem temu. Zelo smo osredotočeni tudi na  organizacijsko kulturo – vrednote podjetja so tudi zelo pomembne; da si torej delimo znanje, smo prijazni drug do drugega, se podpiramo, si pomagamo. Ta način razmišljanja želimo čim bolj vpeljati in se ga posluževati. Pomembna je pozitivna energija, da ljudje radi prihajajo na delo, predpogoj za to pa je ozaveščenost.  Dobro moraš poznati svoje zaposlene, kdo so, kaj počnejo, kakšne potrebe imajo, kakšne osebnostne lastnosti imajo.

Kakšna je po vašem mnenju prihodnost I-O psihologov?

Dobro vprašanje. Imamo svetlo prihodnost, v prihodnosti bo namreč še več razlik v zaposlitvenih možnostih med to in drugimi vrstami psihologije. In to je za nas velika priložnost. To je prva stvar, ki jo vidim, je pa ljudje še ne vidijo dobro, niti študentje niti profesorji, ki njeno pomembnost še vedno podcenjujejo. Težko je predvideti, katera podpodročja bodo bolj razvita in katera ne. Opažam, da narašča potreba po izobraževanju in razvijanju ljudi, zato je toliko izobraževalnih programov. Narašča tekmovalnost, primerjanje, želimo izstopati, pokazati, da je ravno naš izdelek najboljši. Že sedaj so ljudje pod velikim pritiskom, v prihodnosti pa bodo še bolj. In delo psihologov bo še težje, saj trg bolj in bolj pritiska na zaposlene. Psihologi moramo pomagati, da povečamo produktivnost ljudi in hkrati tudi njihovo zadovoljstvo.

Uporabne povezave za tiste, ki želite izvedeti več:

________________________________________________________________

Intervju sva pripravili in izvedli:

unnamed


Marta
Banjac

Je študentka magistrskega študija psihologije. Je aktivistka Zveze KOMISP in od nedavno alumna največje študentske organizacije na svetu, AIESEC-a. Trenerka je od februarja 2012, do sedaj pa je izvajala različne treninge mehkih in trdih veščin v Srbiji, Makedoniji, Sloveniji, na Slovaškem in na Češkem. Najbolj srečna je, ko potuje, raziskuje svet in spoznava nove ljudi, se         zaplete v zanimive pogovore in spoznava nasprotna stališča. Sebe vidi kot gonilno silo razvoja organizacij in posameznikov znotraj organizacij ter ne zamudi priložnosti, ki ji lahko pomagajo na poti uresničitve njenega poslanstva.

_DSC1213Nastja Pozelnik

Nastja je študentka psihologije. Aktivna je na različnih področjih, saj jo zanima veliko stvari. Če bi lahko, bi vsak dan preživela v vlogi drugega človeka, v drugačnem poklicu, z drugačnimi izkušnjami.  Rada bi izkusila čim več stvari, ki jih ponuja življenje, prepotovala čim večji del sveta in spoznala različne kulture. Naslednji korak na njeni poti bo podiplomski študij poslovne psihologije v Londonu. Rada prebira članke in obiskuje različna predavanja, v prostem času dela kot prostovoljka svetovalka, vodi delavnice v osnovnih šolah in v praksi preizkuša področje industrijsko-organizacijske psihologije kot vodja v klubu.

Advertisements