Pozitivno organizacijsko vedenje / Psihologija dela

Nagrajevanje v javni upravi

Pišeta: Aleksandar Stanojević in Dean Stepančič

Brez ustreznega nagrajevanja javnih uslužbencev ne pričakujmo dodane vrednosti javnih storitev. Trenutne razmere v državi predstavljajo začaran krog, ki namesto stimulacije povzroča apatičnost javnih uslužbencev. Razumevanje javnih uslužbencev zgolj skozi prizmo stroškov se bo kmalu odrazilo na padcu standardov storitev na nekaterih temeljnih področjih, kot sta zdravje in varnost ljudi. Ne verjamete? Še malo znižajte plače policistom, potem pa pokličite številko 113 in štopajte, kako hitro bodo prišli.

Nagrajevanje v javni upravi ima precej širše posledice, kot se sprva zdi. Ne vključuje zgolj formalnih oblik, kot to izhaja iz veljavne zakonodaje, temveč tudi neformalne oblike, s katerimi se lahko delavca nagradi posredno. Nagrada je lahko v obliki finančnih sredstev ali v obliki materialnih in nematerialnih ugodnosti. Ob tem obstaja v zasebnem sektorju oziroma gospodarstvu precej širši spekter nagrad kot pa v javni upravi, saj je ureditev določb, ki veljajo za javni sektor, precej bolj toga.

Po veljavni zakonodaji mora biti vsak delavec za svoje delo tudi plačan, čeprav bi mnogi radi videli, da bi se ta del zakonodaje spremenil – v imenu konkurenčnosti, seveda. Zagotovo najpomembnejša nagrada za delavca je stimulativna plača, ki se kaže v različnih dodatkih, povišicah itd. Za vsako dobro opravljeno delo bi bilo delavca treba tudi nagraditi, saj ga lahko tako neposredno motiviramo za še bolj zavzeto delo. Samo zadovoljen delavec je tudi dober delavec. Vendar pa trenuten položaj v državi finančnih stimulacij ne podpira. Vodstvo nima pravih možnosti, da bi nagradilo delavce, ki so samoiniciativni, učinkoviti, zanesljivi, marljivi, odgovorni, inovativni, natančni in dosegajo dobre rezultate. Nima možnosti niti obratnega ravnanja, torej da bi z negativno stimulacijo disciplinirali tiste, ki svojih nalog ne opravijo zadovoljivo. Na žalost se v javnem sektorju v luči enakopravnosti vse delavce obravnava enako, pri čemer se ne razlikujejo po njihovi produktivnosti. To pri učinkovitih zaposlenih znižuje motivacijo, pri neučinkovitih pa tudi ne deluje prav nič spodbudno, kar vodi v apatičnost obojih.

Tesno s plačo so povezana tudi napredovanja v javni upravi. Ta so – razen rednih napredovanj, ki se vežejo na število let – povezana z vsakokratnim letnim ocenjevanjem delavcev na podlagi točkovnikov. Seštevki teh ocen omogočajo napredovanja, kar zaposlene stimulira. Ta oblika nagrajevanja je nekoč dosegala svoj namen, a je bila zaradi varčevalnih ukrepov pred leti zamrznjena, z njo pa tudi osnovna stimulacija za dobro delo.

V javnem sektorju obstajajo tudi druge oblike finančnih nagrad. Sem štejemo dodatek za povečan obseg dela, dodatek za delovno uspešnost, dodatek za magisterij in doktorat ter druge dodatke. Vsi ti dodatki so bili zaradi varčevalnih ukrepov ukinjeni oziroma okrnjeni, kar je zaposlene dodatno demotiviralo. Spremenila se je tudi politika dodeljevanja jubilejnih nagrad. Te so se dodeljevale delavcem, ki so dopolnili okrogel jubilej delovne dobe. Z uveljavitvijo Zakona za uravnoteženje javnih financ se jubilejne nagrade izplačujejo zgolj še delavcem, ki dosežejo okrogli jubilej dela v javnem sektorju.

V trenutnem položaju zato nadrejeni uporabljajo predvsem druge oblike nagrajevanj, s katerimi lahko svojim podrejenim vsaj za trenutek vlijejo kanček veselja in občutek, da delajo dobro in prav. Ob tem mislimo predvsem na materialna sredstva organov ter nematerialne možnosti nagrajevanja. Prva so delovna oprema in sredstva za delo, npr. boljši računalnik, hitrejši tiskalnik ipd. Žal je tudi ta možnost čedalje bolj okrnjena, saj nekateri organi v svojem proračunu nimajo več dovolj sredstev niti za redno vzdrževanje opreme, kaj šele za nakup nove. Ob vsesplošnem nazadovanju javnih služb so mnogi veseli že nematerialne nagrade, ki je lahko pohvala, ustreznejši razpored dela, možnost dela od doma ipd. Na srečo še vedno velja univerzalno pravilo, da ljudje v krizah postanemo močnejši, iznajdljivejši in bolj pripravljeni na kompromise. Javni uslužbenci še vedno premorejo nekaj ostankov solidarnosti, pripadnosti in občutka, da je njihovo delo poslanstvo. Zgolj temu se lahko zahvalimo, da sistem še vedno deluje.

Trenutne razmere v državi predstavljajo začaran krog, ki namesto stimulacije povzroča apatičnost javnih uslužbencev. Takšen odnos do servisov, ki so vitalni za življenje prav vsakega posameznika (šolstvo, zdravstvo, policija, vojska itd.), je zaskrbljujoč. Razumevanje javnih uslužbencev zgolj skozi prizmo stroškov se bo kmalu odrazilo na padcu standardov storitev na nekaterih temeljnih področjih, kot so izobraževanje, zdravje in varnost ljudi. To lahko vodi ne le v slabšanje kakovosti življenja, temveč v neposredno ogrožanje življenja ljudi. Ne verjamete? Še malo znižajte plače policistom, potem pa pokličite številko 113 in štopajte, kako hitro bodo prišli.

Če želite izvedeti več:

Več o psihologiji dela v javni upravi si lahko preberete v Praktikumu.

__________________________________________________________________________________________________________________________

Aleksandar Staojević

Aleksandar Stanojević je diplomiral z odliko in tudi prejel nagrado za najboljšega študenta na fakulteti v smeri Uprava (UN). Leta 2014 je prejel Prešernovo nagrado za svoje diplomsko delo z naslovom Statistična analiza problematike neprofitnih najemnih stanovanj v slovenskih občinah. Na fakulteti se je ukvarjal tudi s predmetnim tutorstvom. Leta 2014 je prejel nagrado Referenca s strani Life Learning Academice, ki jo je podelila ambasadorka znanja in varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer. Izkušnje na svoji karierni poti je nabiral v institucijah, kot sta Ministrstvo za promet Republike Slovenije in Varuh človekovih pravic Republike Slovenije. Svoj prosti čas namenja športu, ljubiteljsko pa se posveča tudi področju informatike.

Dean Stepančič

Dean Stepančič je bil od leta 1988 zaposlen v Milici, kasneje na Ministrstvu za notranje zadeve, Policija. Aktivno je sodeloval v osamosvojitveni vojni za Republiko Slovenijo ter pridobil status vojnega veterana. Delo je opravljal na območju policijske uprave Nova Gorica, kasneje v Generalni policijski upravi, Centru za tujce. Od leta 2008 pa je zaposlen v Skupni upravi Medobčinski inšpektorat in redarstvo občin Vrhnika, Brezovica, Dobrova – Polhov Gradec, Borovnica, Log – Dragomer in Horjul, na delovnem mestu vodja Medobčinskega redarstva – inšpektor. Kot vodja ga problematika nagrajevanja še posebej zanima, saj se vsakodnevno srečuje s problemom, kako nagraditi dobre sodelavce in zato išče najučinkovitejše metode nefinančnega nagrajevanja sodelavcev.

 

Advertisements