Piše: Peter Kovač Vujasinović

1. Predstavljam si, da je izziv delati z dlje časa brezposelnimi.  
2. Predstavljam si, da ni enostavno dlje časa biti zavrnjen z različnih delovnih mest.
3. Predstavljam si, da če se ljudem to dlje časa dogaja, to vpliva na njih, da je možno, da se jim upanje o ponovni zaposlitvi in s tem reintegracijo v skupino »aktivnih« rahlo zmanjšuje z vsako zavrnitvijo.
4. Predstavljam si, da je verjetno ljudem okoli njih prav tako zahtevno, poskušati jim biti ob strani in hkrati nositi večja finančna bremena.
5. Predstavljam si, kaj bi bilo, če bi jaz to dlje časa doživljal.
6. Predstavljam si, da bi moj občutek identitete, vrednosti in samospoštovanja trpel.

Sodeč po različnih študijah in literaturi se to tudi v resnici pogosto dogaja z dlje časa brezposelnimi osebami. Veliko pogosteje naj bi imeli tudi težave na področju mentalnih in fizičnih bolezni v primerjavi z zaposleno populacijo. To se dogaja.

Večina nas, navadnih smrtnikov, imamo neko omejeno količino volje, ki bi po tednih, mesecih ali celo letih zavračanja s strani delodajalcev počasi plahnela, kot sneg, ki je vse dlje od zime. To se tudi dogaja pri dlje časa brezposelnih. V Sloveniji vsako leto približno 20% vseh dolgotrajno brezposelnih preide v stanje neaktivnosti. To je ogromna številka, ko se zavedamo, da je v Sloveniji v tem trenutku približno 60. 000 dolgotrajno brezposelnih oseb. V Sloveniji za dolgotrajno brezposelno osebo velja vsaka oseba, ki je brezposelna dlje kot eno leto.

Veliko raziskav (tako domačih kot tujih) je pokazalo, da dolgotrajno brezposelne osebe težje dobijo in tudi ohranijo zaposlitev primerjavi z ostalimi brezposelnimi, ki so se ponovno zaposlili. Je problem v teh osebah ali kje drugje? Morda v samem sistemu, delodajalcih ali v čemu povsem tretjem? Na tem mestu se je smiselno vprašati čemu je tako. Zakaj dolgotrajno brezposelne osebe težje ohranijo službo? Zakaj se tudi veliko težje zaposlijo? Ali je možno, da so dolgotrajno brezposelne osebe z razlogom brezposelne npr. zaradi, nemotiviranosti, nezainteresiranosti ali njihove lenobe pri iskanju službe, morda prevelike izbirčnosti imajo dejansko slabše izkušnje pri delu in se zato težje zaposlijo?

Ne domišljam si, da poznam odgovora na to vprašanje in mislim, da je preveč kompleksno, da bi se dalo nanj enoznačno odgovoriti. Kljub temu bi rad opozoril na študijo, ki opozarja, da problem ni zgolj v iskalcih dela.

V ameriški študiji so poslali skoraj 5000 življenjepisov izmišljenih oseb na 600 delovnih mest. Njihove ugotovitve sprva niso bile presenetljive: delodajalci so raje zaposlovali posameznike, ki so bili manj časa brezposelni. Pričakovano, nič šokantnega. Njihove ugotovitve so postale zelo zanimive, ko so ugotovili, da so delodajalci veliko pogosteje povabili v naslednji krog selekcijskega postopka osebe, ki so bile manj časa brezposelne, vendar so imele slabše izkušnje in neprimerne kompetence za prijavljeno delovno mesto, v primerjavi s skupino ljudi, ki so imeli boljše izkušnje in primernejše kompetence, vendar so bili dlje časa brezposelni. Torej se nekateri delodajalci, v določeni meri, izogibajo dlje časa brezposelnim . To bi najverjetneje upravičili s tem, da iščejo najboljšega kandidata za službo in bolj sposobni kandidati manj časa iščejo zaposlitev. Morda bi tako pojasnili svojo odločitev, vendar to ne razloži zakaj so pogosteje zavrnili kandidate, ki so bili objektivno boljši za delovno mesto, sodeč po življenjepisu (po delovnih izkušnjah in kompetencah).

Dolgotrajno brezposelni so sicer res v povprečju rahlo bolj ranljiva skupina ljudi za mentalne in fizične težave, saj lahko posledice dolgotrajne brezposelnosti držijo tudi še dolgo po ponovni zaposlitvi. Te posledice pa ne doživljajo le oni, pač pa tudi njihovi partnerji in otroci. Raziskave so pokazale, da dolgotrajna brezposelnost močno vpliva na otroke in sicer na: slabšanje njihovega splošnega počutja in šolskega uspeha. Prav zato vidim, da bi bilo potrebno čim več resursov vlagati v osebe za katere menimo, da so rizične, da postanejo dolgotrajno brezposelne. V primeru, da  se to ne zgodi bo ta postala dolgotrajno brezposelna in obupala nad lastno zaposljivostjo ali si morda našla kakšno delo na črno. Država pa ji bo še leta plačevala socialno podporo.

Z več vidikov se splača vlagati v osebo:

• Zaradi bolšjega počutja, kvalitete življenja in delovanja te osebe.
• Z vidika družbe, bodo te ljudje, ki so v povprečju bolj nezadovoljni s svojim življenjem, kot zaposlena populacija, to širili tudi na svojo družino, sosede in prijatelje. Ali res potrebujemo še več nezadovoljnih ljudi na tem svetu, še posebej, ko se da ukrepati, da se te ljudi ponovno aktivira?
• Z ekonomskega vidika se bolj splača vložiti več sredstev v to osebo na začetku in jo ponovno aktivirati. S tem njej in njenim otrokom ne rabimo plačevati let in let socialne podpore, zmanjšajo se tudi stroški zdravstva, ker imajo osebe, ki postanejo dolgotrajno brezposelne na dolgi rok veliko več telesnih in mentalnih bolezni.
• Predvsem pa se izognemo temu, da pustimo človeška življenja se cmariti v neaktivnosti in občutku obupa (tega seveda ne doživljajo vsi dolgotrajno brezposelni, vendar so bolj nagnjeni temu v primerjavi z zaposleno populacijo).

Konkretni načini, kako se spopasti s tem, so:

• pomagati jim smiselno strukturirati čas, tako da počnejo nekaj v življenju in ne izgubijo delovnih navad,
• pomagati jim, da počnejo nekaj, kar jih bo tudi peljalo naproti novemu delovnemu mestu.

Dolgotrajna brezposelnost za osebo pomeni (v povprečju, ne za vse) manjšo strukturiranost časa, šibkejši občutek smisla in močan stres v življenju, in vsi ti dejavniki lahko zelo močno vplivajo na naše samospoštovanje, občutek identitete ter našega življenjskega poslanstva.

Četudi, bi država za to porabila na kratek rok več denarja,  na dolgi rok ne bi rabila plačevati socialne pomoči, pač pa bi imela veliko več članov družbe, ki s svojim delom in davki prispevajo državni blaginji in imela več zadovoljnih državljanov z večjo kvaliteto življenja.

Treba je gledati na dolgi rok!